Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dežela grmečih zmajev

Nedeljski dnevnik: BUTAN je sicer pozabljeno kraljestvi vendar poln lepot

Nedeljski dnevnik, nedelja, 11. marca 2007
Skrinja Nedeljskega: PROSTI ČAS

BUTAN*
je sicer pozabljeno
kraljestvo vendar
poln lepot

Malo kraljestvo Butan se skriva v gorah Himalaje, oprezno stisnjeno med Indijo na jugu in kitajskim velikanom na severu. Mitska dežela, polna zasneženih večtisočakov, s strmimi in redko poseljenimi dolinami, po katerih tečejo srebrne in smaragdno zelene reke, velja za enega izmed zadnjih rajev na zemlji.

Že sam dostop do te nenavadne dežele je težak. Najprimernejša zveza je zato letalo butanske letalske družbe Druk Air, ki bolj ali manj redno leti iz Delhija in Bangkoka v butanski Paro. Vendar se kar pogosto dogodi, da se morajo potniki razočarani zadovoljiti z naslednjim obvestilom pilota: »V dolini Paro lahko pristanemo le vizualno. Če nam to do sončnega zahoda ne uspe, se moramo vrniti v Delhi.« Potniki pogledajo skozi okna letala in vidijo, da se iz megle kakor ledene gore dvigajo le vrhovi sedem- in osemtisočakov. Kdo si sploh še želi vrniti v indijsko metropolo, če pa je na poti v eno izmed najbolj oddaljenih in nepristopnih dežel sveta. Nato letalo zaokroži kakor orel čez zasnežene vrhove, hitro zavije navzdol in se spusti v ozko dolino.

Dežela grmečih zmajev je to, kakor ji pravijo domačini. Kako tuj nam je ta svet, opazi popotnik že v zgodnjih jutranjih urah, ko ga prebudijo zvoki dolgih rogov in zamolkli udarci bobnov. Menihi, oblečeni v večbarvno svilo in brokat, na glavah pa imajo visoke dekorativne čepice, se pred templji obračajo v krogu kot v transu.

Sprejemna dvorana enega izmed »dzongov«, močno utrjenega samostana, ki jih je mesto polno, leži v skrivnostni poltemi. Le nekaj oljnic razsvetljuje z religioznimi prizori poslikane stene in oltar z okrašenimi kipi božanstev. V sredini dvorane je demon, ki ga simbolizira črno platno. Ples menihov naj bi ga pregnal iz samostana. Ob robu plesišča sedijo na lesenih tleh domačini, žene in otroci pa so se zbrali na galeriji. Med plesom prevladuje spoštljiva tišina, kasneje pa se začnejo deliti bambusove košarice z rižem in lesene posodice z zelenim čajem.

»Dzong« v Paru je s svojimi pozlačenimi tempeljskimi strehami, stolpiči, nadzidki in poslikanim lesom ena od največjih in najlepših zgradb v Butanu. Nastal je kot številne druge trdnjave v 17. stoletju, v obdobju karizmatičnega budističnega voditelja Šabdrunga, ki je v deželo vpeljal upravni sistem, kjer sta bili posvetna in cerkvena moč enakopravni.

Dvesto dolarjev na dan

Danes je Singve Wangchuck vladar globoko budistično vernega kraljestva. Leta 1972 je stopil v četrti generaciji vladarjev na butanski prestol kot takrat najmlajši kralj na svetu. Danes je oče naroda z aristokratskimi potezami, ki ga njegovih 700.000 podanikov spoštljivo obožuje. Je pa tudi prvi vladar Butana, ki je državo previdno odprl turizmu. Vsak popotnik, ki vstopi v Butan, mora danes obvezno potrošiti dnevno najmanj 200 ameriških dolarjev. Zato tudi turistov še ni veliko. Vsako leto obišče Butan le 7000 radovednežev, vendar kljub vsem tem oviram tu le počasi nastaja osnovna turistična infrastruktura. V Paru so zgradili tujci že dva luksuzna hotela. Vendar je treba v Butanu včasih reševati probleme, ki se jih turistični strokovnjaki drugje po svetu sploh ne zavedajo. V himalajski državi namreč sploh ni izučenih kadrov niti podjetij v zahodnem pomenu besede. Tako se pritožujejo hoteli, ki morajo uvoziti 95 odstotkov vseh živil, da za prevoz z letališča do hotela ni v vsej državi na razpolago nobenega kamiona s hladilnikom. Kljub temu se stvari premikajo na bolje. V hotelu Amankora je mogoče skozi velika panoramska okna kopališča opazovati Druk Yel, bližnjo »trdnjavo zmajev«.

Butanci, ki živijo še vedno naprej med svojimi visokimi gorami, pa so si kljub prodoru modernega le uspeli ohraniti občutek za lepoto. Belo pobarvane hiše iz gline ali kamna so vedno okrašene z lotosovimi cvetovi, kipci stiliziranih ptičev, jelenov in drugih živali, ki pomagajo odganjati zlobne duhove. Izrezljani leseni deli hiš, pobarvana vrata in okenski okviri ter s kamni obložene strehe iz skrilavca pogosto spominjajo na alpske gorske koče. Tudi sama pokrajina je podobna našim goram. Veliko je temnih gozdov, zeleni pašniki pa segajo do prelazov v višini 4000 metrov in tu se še vedno pasejo krave ter jaki.

Zelo zanimiva je pot, ki vodi od Para prek glavnega mesto Thimphu do Bumpthanga v osrednjem Butanu. Kmetje prodajajo ob tej poti zelenjavo, jajca in sir, medtem ko njihove žene perejo perilo v bližnji reki. Pred hišami in majhnimi templji vihrajo molilne zastave. Na poti, ki vodi čez prelaz, je opaziti večje število molilnih mlinov, ki jih poganjajo bližnje reke, vzdolž katerih se vijejo terasasta riževa polja. Potniki imajo na razpolago dovolj časa, da si ogledujejo to lepoto, saj si noben avtomobil ne upa peljati več kakor 30 km na uro po edini glavni cesti v državi. Cesta je bila zgrajena še v šestdesetih letih in nikoli obnovljena, zato je veliko vasi dostopnih le peš ali pa z konji.

Lokostrelstvo in narodne noše

Nošenje narodne noše pa v Butanu še vedno vprašanje časti, prav tako kot udeležba pri njihovem narodnem športu, streljanju z lokom. Iz oddaljenosti 140 metrov poskušajo Butanci zadeti tarčo v velikosti krožnika. Tistega, ki zadane, množica pozdravi z bučnimi vzkliki.

Strelišče v glavnem mestu Thimphu je zato kar v središču mesta ob glavni trgovski ulici.

Več kakor tri dni je pred dvajsetimi leti popotnik potreboval, daje premagal razdaljo od glavnega mesta prek Trongsa do Bumthanga. Danes je za 260 km potrebnih skoraj devet ur in običajno se že noči, pa vendar potnik uspe dospeti le do Jakarja, kraja »belih ptičev«.

Veter zavijapo dolini reke. Samostani, templji in romarska postajališča se vrstijo med pašniki, riževimi in krompirjevimi polji. V hlevih zavijajo svinje, kijih krmijo z divjo rastočo marihuano, katero mešajo s preostalo krmo, da bi imele svinje večji apetit. Mimo sadovnjakov pripelje pot potnika mimo Jampa Lakhang, templja iz sedmega stoletja, do samostana Kujey. Tu je popolna tišina, slišati je le plapolanje molilnih zastav. Nekaj starih ljudi je videti okoli molilnih mlinov in slišati njihove mrmranje. Viseči most pelje do samostana Tansing, od koder se sliši zamolklo zavijanja rogov, bobnenje bobnov in petje. Menihi vadijo ritualne plese za bližajoči se »čečhu«, veliko samostansko slavje. Čutiti je vonj po kadilih in slišati zavijanje vetra. Butan je tu, oddaljen od vse civilizacije še skrivnostnejši, vendar tudi nepredstavljivo lep. P. S.


* Ob tej poobjavi je prilika, da povprašamo:
poznate koga "od naših", ki je Butan že obiskal z gorniškimi cilji?
Doslej imamo v naši zbirki VTG (V tujih gorah) pribeleženo le eno (treking) skupino!?
Sporočajte na info@planid.org ali pa kar na moj naslov: urednik Franci.Savenc@planid.org

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46090

Novosti