Kamniški občan: za življenjsko delo Tone Škarja, za dosežke pa Matej Kladnik in Marko Prezelj
Kamniški občan, četrtek, 8. marca 2007
Povzetek, izbor planincev-alpinistov
PODELJENA PRIZNANJA
ZA ŠPORTNE DOSEŽKE IN DELO V ŠPORTU ZA LETO 2006
V četrtek, 22. februarja, sta na slovesnosti v Domu kulture Kamnik župan Anton Tone Smolnikar in podžupan Brane Golubovič podelila trideset priznanj za športne dosežke in tri priznanja za delo v športu. Bronasto priznanje za delo v športu nad 15 let je prejel Janez Sitar, srebrno priznanje za delo v športu nad 30 let Ivan Urh, zlato plaketo za življenjsko delo v športu pa je prejel alpinist, gorski vodnik in reševalec, fotograf in pisatelj
Tone Škarja.
Pa spoznajmo prejemnike priznanj, predvsem pa njihove športne dosežke:
V kategoriji mladinci, mladinke:
Matej Kladnik je v lanskem letu osvojil kar nekaj gorskih vrhov, ne le doma, ampak tudi v tujini. Med drugim je opravil zimski vzpon po severni steni Eigerja, po severozahodnem grebenu se je povzpel na Mont Frances, preplezal tudi Cassinov raz v južni steni Denalija. Je kategorizirani športnik državnega razreda, član Alpinističnega odseka Kamnik in danes eden najboljših perspektivnih slovenskih alpinistov. Da je ta trditev resnična, potrjuje tudi nagrada - glavna lovorika za prvenstveni vzpon na Chomolhari v Himalaji v kategoriji najperspektivnejši alpinisti Slovenije v letu 2006, ki ga je podelila za dosežke v alpinizmu Planinska zveza Slovenije.
V kategoriji člani, članice:
Marko Prezelj je član Alpinističnega odseka Planinskega društva Kamnik, zaposlen v vojski, je kategoriziran športnik mednarodnega razreda, eden izmed najvidnejših svetovnih alpinistov in tudi najboljši slovenski alpinist leta 2006. Ta naslov mu je Planinska zveza Slovenije podelila za vrsto uspešnih vzponov: osvojena vrha Cerro Torreja in Cerro Standhard Patagoniji, kjer je s soplezalcem Stephenom Kochom preplezal kombinirano smer, ki povezuje prvenstveno smer Extreme emotions in že obstoječo smer Exocet; kot član prve slovenske vojaške odprave na Aljasko je s soplezalcem Matejem Bizjakom preplezal severni ozebnik v Mini Moonflower Butressu in Cassinovo smer v južnem ostenju Denalija; s soplezalcem Rokom Blagusom pa še prvo prosto ponovitev v smeri Cobra pillar Mont Barillu. V oktobru je kot vodja osrednje odprave Planinske zveze Slovenije s soplezalcem Borisom Lorenčičem preplezal impozanten severozahodni steber Chomolharija, kar je bil eden izmed najboljših vzponov na svetu v preteklem letu, za katerega je v začetku februarja v Grenoblu tudi prejel - že drugič - Zlati cepin, ki je najvišje priznanje v alpinizmu na svetu.
Tone Škarja
prejemnik Zlate plakete za življenjsko delo
Tone je kot osemletni fantič začel zahajati v gore že leta 1945, član planinske organizacije pa je od leta 1951. Leta 1956 pa se je vključil v Alpinistični odsek Kamnik in postal alpinist. Prvih deset let je bil tudi načelnik tega odseka. Leta 1961 se je vključil v Gorsko reševalno službo Kamnik in postal gorski reševalec, kasneje pa tudi načelnik te postaje. Plezal je v slovenskih gorah, zahodnih Alpah, Kavkazu, Himalaji. V šestdesetih letih sta z Metodom Humarjem predstavljala eno izmed vodilnih alpinističnih navez in skupaj orala ledino tedanjega jugoslovanskega alpinizma. Njune alpinistične smeri so med alpinisti še danes spoštovanja vredne. Skupno je opravil preko 1000 vzponov, med njimi ima tudi kar 30 prvenstvenih smeri. Leta 1963 je postal gorski vodnik in hkrati tudi planinski vodnik Planinske zveze Slovenije. Leta 1964 pa je postal tudi član komisije za odprave v tuja gorstva, katere vodenje je prevzel leta 1979. To komisijo vodi še sedaj.
Tonetovo začetno obdobje udejstvovanja v alpinizmu, ko je plezal v Kamniških in Julijskih Alpah, kasneje (od leta 1961) tudi v zahodnih Alpah, pomeni poleg zelo kakovostnih prvenstvenih vzponov tudi kakovostni preskok slovenskega alpinizma v lednem plezanju. Vzponi so pomenili vstopnico za obisk Kavkaza leta 1964, ko je preplezal Križ Užbe in se nato leta 1965 udeležil druge jugoslovanske alpinistične odprave v Himalajo, kjer je pomagal odkriti pot na dotlej še neosvojeni vrh 7902 m visokega Kangbačna. Čeprav ni stal na vrhu gore, ga je Himalaja tako prevzela, da se je v njena pogorja nenehno vračal in to predvsem kot vodja odprav na Kangbačen 1974, Everest 1979 - ta še danes velja za najtežjo smer na najvišji vrh sveta, Jalung Kang 1985, Šiša Pangma 1989, Kangčendzenga 1991, Anapurna 1992 in 1995 ter Daulagiri 1998; kot organizator odprav na Čo Oju 1988 in Everest 1996; kot vodja izvidnic na Everest 1978,Jalung Kang in Kančendzenga 1983, Šišo Pangma in Čo Oju 1986, Anapurno 1991, Sikim 1994. Poleg tega je vodil tudi nekaj izvidniških odprav in trekingov ter kot organizator sodeloval pri množici drugih odpravah. Kot eden izmed prvotnih članov slovenske odprave pred 30. leti na Ama Dablam, je bil pred dvema letoma tudi udeleženec te jubilejne odprave na to goro.
Nikoli pa ni pozabil svojih izkušenj deliti z drugimi. Kot član alpinističnega odseka Kamnik je zaslužen, da je marsikateremu kamniškemu alpinistu odprl vrata v svet vrhunskega alpinizma in s tem neposredno dvigal kvaliteto kamniškega alpinizma, ki je danes v samem svetovnem vrhu. Večina njegovih najpomembnejših uspehov v Himalaji, ki so povezani z njegovim imenom je tudi zbiranje finančnih sredstev za šolo za vodnike nepalske planinske organizacije, ki naj ne bi v svet ponesla le znanja, ampak tudi ime naše dežele - Slovenije. Med njegove hobije, če tako lahko rečemo, prištevamo tudi zapise njegovih doživetij v Planinskem vestniku. Je tudi avtor in soavtor knjig (Hoja in plezanje v gorah, Na vrh sveta in Na vrhovih sveta, Stoletje v gorah, Stene mojega življenja, Kangbačen, Everest, Jalung Kang), pisec člankov v svetovnih alpinističnih revijah, sodeloval je pri izdaji Zbornika in topografske karte Everest. Tone ni samo alpinist, je tudi fotograf. Svoje posnetke je objavljal ob člankih in v knjigah ter v planinskih koledarjih Planinske zveze Slovenije. S svojimi članki in fotografijami sodeluje na raznih razstavah in v zadnjem času tudi sam razstavlja.
Tone je pred kratkim praznoval 70-letnico svojega življenja. Njegove življenjske niti, kratke in dolge poti, so močno povezane z alpinizmom, gorsko reševalno službo, kot tudi s področjem izobraževanja, vodenja alpinističnih odprav, fotografijo in pisanjem planinskih knjig.
Za svoje delo je prejel številna priznanja. Leta 2002 je iz rok predsednika države prejel tudi častni znak svobode Republike Slovenije. S svojim dolgoletnim nesebičnim in zagnanim delom, zlasti na področju odprav v tuja gorstva, je Tone Škarja postal ena osrednjih osebnosti v zgodovini slovenskega alpinizma in planinstva nasploh.