Košuta je grebenski masiv v Karavankah, ki je dolg približno 12 kilometrov. Tvori ga krepko več kot deset dvatisočakov. Prečenja omenjenega grebena se lahko lotimo od vzhoda proti zahodu, ali obratno. Moj predlog je, da prečenje začnemo na planini Dolga njiva in hodimo proti zahodu. V omenjeni smeri nam sonce ne bo sijalo naravnost v obraz in tudi fotografiranje bo lažje. Pa pojdimo na pot!
Izhodišče vzpona je parkirišče pod planino Dolga njiva. Do nje pridemo preko Dolžanove soteske, mimo Jelendola (Puterhofa) do Medvodja, kjer pri nekdanji stražnici zavijemo levo po makadamski cesti. Po nekaj kilometrih pridemo do razpotja. Na desni strani je hiša, ki jo obvozimo, in nadaljujemo desno, do urejenega parkirišča, odkoder smo v 20 minutah na spodnji planini Dolga njiva, kjer je tudi planšarija. Gremo mimo planšarije, precej visoko do planine Zgornja Dolga njiva, kjer nas smerokaz usmeri levo proti Košutnikovemu turnu. Pot je sprva slabo vidna, a kmalu dosežemo širšo stezo. Hodimo med rušjem in redkim gozdom. Ko dosežemo grapo, jo prečimo. Prečenje je rahlo izpostavljeno. Pot se nato postavi pokonci. Posuta je z gruščem in nevarna za zdrs. Tik pod grebenom se obrne levo in nas po vršnih, strmih travnikih pripelje na najvišji vrh v grebenu Košute, na Košutnikov turn (2113 m). Vzpon na Košutnikov turn je zaradi krušljivosti dokaj zahtevna tura, a tehnično najtežji del prečenja sledi po sestopu z njega. Sestopimo na škrbino med Košutnikovim turnom in Ostrvom, imenovano tudi Ostrvina škrbina. Pri sestopu moramo biti previdni, saj nekaj metrov celo plezamo brez varoval. S pogledom na avstrijsko stran se nam pokaže zelo zahtevna zavarovana plezalna pot, ki nas na Košutnikov turn pripelje po severni strani. S škrbine nas čaka vzpon na Ostrv, 2104 m. Vzpon poteka po strmem žlebu s pomočjo jeklenic. Ko pridemo na greben, se markirana pot vije med stebri in žlebovi po izpostavljenem in krušljivem terenu. V pomoč so klini in jeklenice. Prečenje Macesja je bil, vsaj zame, cukr celotnega prečenja grebena Košute. V zadnjem delu Macesja se vzpnemo še na Užnik, 2079 m. Pogled na severno stran se ustavi na skoraj gladki skalni pregradi, ki ima obliko neštetih stolpov. Ja, to je zloglasni Cjajnik, preko katerega je speljana adrenalinska ferata. Vzpon nanj bo še prišel na vrsto. Z Užnika se pot rahlo spusti in spet povzpne na Tegoško goro, ki jo sestavlja več vrhov, od katerih najvišji meri 2044 m in se imenuje Visoki vrh / Hohe Spitze. In na njenem vrhu … presenečenje. Grablje in lopata. Baje sta tam že dolgo. Le kdo ju je prinesel in zakaj? Z Visokega vrha je čudovit pogled na že prehojeno pot in na pot proti zahodu, ki nas še čaka. Razpotegnjena Tegoška gora se s svojimi številnimi vrhovi počasi začne spuščati proti Škrbini. Prehodili bomo Klado, Pešinco, Pungratsko goro. Pot večji del poteka po južnem travnatem pobočju, ki je po dežju neprijetno in nevarno za zdrs. Pot je ozka, zato previdno. Ko bomo sedeli in si privoščili krajši počitek na zadnjem vrhu, preden se bomo spustili v Škrbino, bo le-ta videti precej blizu. Blizu bo tudi Kladivo; a kaj, ko je vse skupaj le optična prevara. Razgled z vsakega kuclja bo odprl povsem drugo perspektivo dojemanja gorskega masiva, ki smo se ga odločili prehoditi. Ni in ni mu videti kraja. Skrivnostni novi, nižji kuclji se bodo pojavljali, ko bomo mislili, da smo že tik pred Škrbino.
Spustimo se na Škrbino, 1869 m, ki je najnižja točka našega prečenja. Ob dobrem opazovanju bomo videli, da se levo odcepi markirana pot na planino Pungrat. Če nam je slučajno zmanjkalo moči, da bi prečili greben v celoti. Do Škrbine smo potrebovali približno 5 ur. (Nadaljevanje prihodnjič)