Polet, Soba z razgledom - Urban Golob: Ni veliko sten v slovenskih Alpah ali njihovih najmarkantnejših delov, ki bi bili alpinistično tako pomembni in zanimivi za slovensko gorništvo, kot je Sfinga v Severni triglavski steni.
Navpična in gladka ter ponekod previsna trdnjava se je dolgo časa upirala alpinistom, ki so jo želeli preplezati. Še posebno njen desni del oziroma njen »obraz« ni pred osvajalci popustil skoraj desetletje. Številni poskusi, najti pravi način, kako premagati ta zelo izpostavljeni del triglavske stene, so Sfingo v alpinistični srenji počasi povzdignili do pravega plezalskega mita. Že sam po sebi odmeven prvenstveni vzpon čez Obraz Sfinge, ki sta ga leta 1966 opravila Ante Mahkota in Peter Ščetinin, je dobil svojo nadgradnjo tudi v istoimenski Mahkotovi knjigi. Po njej so segali ne samo alpinisti, ampak so jo brali tudi drugi hribovci in marsikateri »čisto normalen človek«. Z njo se je Sfinga ustalila na vrhu prepoznavnosti sten, kjer so se premikale meje najtežjega skalnega plezanja v Sloveniji.
Tudi nadaljnja zgodovina alpinističnih vzponov v njenih stenah je dvigovala Sfingo na vrh želja marsikaterega slovenskega alpinista. Prvi vzpon iz Amfiteatra (naveza Kunaver–Drašler) pa Raz Mojstranških veveric (Ažman-Kofler) sta bila takšna, da ne govorimo o prvem solo vzponu čez Obraz Sfinge (Aco Pepevnik), o prvi zimski ponovitvi te smeri (Knez in Zupan) ter osupljivem številu smeri v tem delu severne triglavske stene, pod katerimi se je z različnimi plezalci podpisal neutrudni Franček Knez. Vsi ti vzponi – in še marsikateri drugi – so krepili zgodovinski pomen Sfinge za slovensko gorništvo. »Pika na i« je bil nato še prvi prosti vzpon čez Obraz Sfinge, ki sta ga leta 1995 opravila Gregor Kresal in Miha Kajzelj. In prav v tem vzponu tli začetek zamisli o dokumentarnem filmu o Sfingi, ki ga te dni v polnem zamahu snemajo v naših gorah.
Snežna kepa se skotali
Prava ideja za dokumentarec se je porodila pred približno tremi leti. »Takrat sem pripravljal serijo gorniških oddaj Gorske sledi in za eno izmed njih sem snemal svojega brata Anžeta, ki mu je takrat uspelo prosto preplezati Obraz Sfinge, v oddajo pa sem vključil še večino akterjev Sfingine alpinistične zgodovine, vključno z Mihom Kajzeljem in Gregorjem Kresalom,« pove Tine Marenče, tehnični vodja projekta Sfinga. »Z Gregorjem sva se potem začela pogovarjati o dokumentarcu in počasi začela načrtovati ta projekt. Gregor je prevzel večino scenarističnega dela, jaz pa bolj tehnično-organizacijskega,« pripoveduje Tine Marenče. Toda čeprav sta spravila idejo na kar visoko raven, razvijala scenarij in oblikovala ideje, projekt nekako ni in ni stekel. Toda ko je Gregor to zamisel na papirju nekoč pokazal Gašperju Loborcu - Gapetu, ki sodeluje pri številnih filmskih projektih in seveda tudi pri Sfingi, se je projekt spremenil v snežno kepo, ki se je začela valiti po pobočju. Gregor in Tine sta prek Gapeta našla stik s produkcijsko skupino Mangart in navdušila njene odgovorne ljudi. Od lanske jeseni so se stvari začele dogajati z veliko hitrostjo. Režiserske vajeti je v svoje roke prevzel Vojko Anzeljc ter pomagal s scenarističnimi in dramaturškimi nasveti Gregorju (ki je za razvoj scenarija porabil nič manj kot 2000 ur, kar je skoraj enoletni delovnik uslužbenca v npr. javni upravi) in Tinetu oblikovati končni scenarij in snemalno knjigo. Navadni dokumentarec je prerasel v igrani dokumentarni film. Producentsko je projekt za roge zagrabil Sašo Kolarič, nastajalo je finančno ogrodje projekta, in ko je po razpisu film sofinanciralo tudi ministrstvo za kulturo, se je tudi realno pokazala zelena luč. Filmska ekipa, v kateri so večinoma hribovci, je bila hitro sestavljena, projektu so se pridružili tudi drugi podporniki. »Sodelovala bo celo glasbena skupina Siddharta. Njen klaviaturist Tomaž O. Rous bo napisal glasbo za film, kot skupina pa bodo prispevali naslovno skladbo. V zameno jim bomo odstopili svoje posnetke iz Sfinge, da jih bodo uporabili za svoj videospot za ta komad,« je vidno zadovoljen Tine Marenče. Na vprašanje, kaj je bilo najteže urediti, je Tine rekel, da je bilo zahtevno po svoje vse od večjih stvari do malenkosti, še posebno veliko se je ukvarjal s pravo plezalsko opremo iz šestdesetih let, ko so Sfingo prvič preplezali in v kateri plezata v filmu njegova brata Miha in Anže, ki igrata dvojnika naveze Mahkota-Ščetinin.
Podobno vprašanje je v pogovoru doletelo tudi producenta Saša Kolariča. »Težko je primerjati ta igrani dokumentarec in na primer kakšno oddajo iz serije Odklop. Tam je bilo bolj reportažno snemanje, potekalo je veliko hitreje. Pri Sfingi pa je vsak kader izpisan že vnaprej, snemalna knjiga je zelo natančna. Tudi priprave so bile zato precej daljše in zahtevnejše. Vseeno nam izkušnje iz Odklopa in drugih podobnih projektov, ki smo jih na Mangartu naredili, zelo koristijo,« je povedal Sašo.
Snemanje v vertikali
Tudi tokrat se je izkazalo pravilo, da s pravo idejo in dobršno mero vztrajnosti pa tudi malo sreče lahko izpeljemo marsikatero na videz težko uresničljivo idejo. To se je posrečilo Gregorju in Tinetu in ideja za film je prerasla v zahtevno snemanje, ki je zdaj v polnem teku. Toda vse ni šlo tako lahko. Sreča je potrebna tudi pri vremenu, ki je pri snemanju v naravi večkrat odločujoči dejavnik, da stvar sploh steče. In na začetku avgusta, ko bi morala biti vsa ekipa na vrhu Sfinge, je vreme protestiralo. Kot za nalašč se je poslabšalo, deževalo je in začetek snemanja se je prestavljal iz dneva v dan ter se končno začel s skoraj desetdnevno zamudo. Vremenska napoved je nato vseeno dovolila, da je helikopter prepeljal skoraj eno tono opreme za 20-člansko moštvo na Plemenice nad Sfingo. Na prvi pogled je 20 ljudi morda veliko, toda vsak od njih je bil nepogrešljiv. Filmarsko moštvo je bilo že tako skrčeno na minimum, pa tudi kakšen alpinist več, ki bi skrbel za varnost in pomagal s tehničnim znanjem ter rešitvami v Sfingini steni, bi bil zelo dobrodošel. Na koncu se je izkazalo, da je bilo teh dvajset ljudi komaj dovolj in so pogosto delali od zore do mraka, nekateri še dlje. »Z velikostjo moštva res nismo hoteli pretiravati,« pove Tine Marenče. »Večina snemanja poteka v občutljivem gorskem okolju in pri tem je treba biti previden in okolje čim manj obremenjevati. Sploh pa sta Sfinga in Vršič, kjer bomo posneli vse plezalske kadre, v Triglavskem narodnem parku. TNP nam je šel prijazno na roko, mi pa se trudimo, da za seboj ne bi pustili nobenih sledi,« je še dodal.
Kljub temu da je na Sfingi potek snemanja krojilo vreme (ponoči so izpostavljenemu šotorišču na Sfingi večkrat grozile nevihte, a so ga na srečo vsakič obšle) in še druge objektivno-tehnične ovire, je delo potekalo v sproščenem ozračju. Režiser Vojko Anzeljc, ki je vajen delati v podobnih razmerah, je nekoč, ko je megla prekrila vso Sfingo in onemogočila snemanje, bolj zase rekel: »Vremena ne moreš spremeniti in je brez zveze, da se zato preveč sekiraš. Sploh bi se tudi v normalnem življenju morali veliko manj žreti zaradi stvari, na katere nimamo vpliva.«
V urah neprimernega vremena za snemanje so se vrstili pogovori glavnih ljudi pri tem filmskem projektu, kako nadomestiti posnetke, ki jim jih zaradi vremenskih razmer, določenih spremenjenih okoliščin itd. ni uspelo posneti. Takrat je večji šotor na robu stene postal pravo središče dogajanja, drugi pa so se po navodilih pripravljali na svoje nove naloge.
Alpinistični inštruktorji so opremljali določene dele stene z vrvmi, tehnična ekipa je reševala manjše občasne težave z opremo, plezalci-igralci (Miha Kajzelj, Gregor Kresal, Anže in Miha Marenče) so vadili svoje dialoge, organizator in za to priložnost tudi kuhar Franc Lautar in njegov pomočnik sta imela polne roke dela, da sta nasitila lačno moštvo, s tem, da sta hkrati zabavala vse udeležene, pa tako ali tako nista imela težav.
Snemanje v vertikali visoko nad trdnimi tlemi je seveda povsem nekaj drugega kakor na ravnem, po možnosti v studiu. Pustimo vnemar vremenske okoliščine, neizprosna je predvsem vertikala, in če je pod teboj še 1000 metrov »lufta« do vznožja stene, je občutek še toliko bolj »poseben«. Čeprav so alpinisti dobro poskrbeli za varnost snemalcev in opreme v steni, so se na novo delovno okolje morali navaditi snemalci. Medtem ko sta imela režiser in snemalec zvoka svoj »urad« na robu stene, sta se na ozkih poličkah nad prepadom morala znajti predvsem direktor fotografije Matej Križnik in njegova asistentka Sabina Smodej. Sabina se je opazno brez strahu spuščala v steno in se tam očitno počutila kot doma, kar pa ni nič čudnega, saj je pred leti sama veliko plezala po naših stenah. Zato pa se je moral Matej naučiti gibanja in snemanja v navpičnici. Gregor in Tine sta ga še pred začetkom snemanja nekajkrat vzela na plezanje v Osp, na Turncu pod Šmarno goro so vadili tudi delo na viseči postelji. Glede na to, da je Matej izkušen jadralec oziroma kajtar in so mu »štrikci« blizu, tudi z nekoliko debelejšimi alpinističnimi vrvmi ni imel težav in tudi z globino pod sabo očitno ne. Kljub vsemu pa ekipi v steni ni bilo povsem prijetno. Nagajal jim je mraz. Tako rekoč popolnoma mirovati po dvanajst ur v senci visoko v hribih preprosto ni tako prijetno, kot se to bere sredi vročega poletja v nižinah.
Hlad ni popustil niti dober teden kasneje na Vršiču. Stena, kjer so snemali bližnje kadre za film, je sicer neprimerno laže in hitreje dostopna kakor Sfinga, toda na vrhu triglavske stene je bil v veliko pomoč helikopter, ki je prepeljal opremo, z Vršiča pa je bilo treba vse znositi na svojih ramenih. V tem primeru se tudi kratek vzpon precej razvleče, če ga moraš opraviti dobro otovorjen celo večkrat, pa še toliko bolj. In pod steno Nad Šitom glave so fantje v mokrem in deževnem vremenu znosili cel zidarski oder in snemalno opremo vključno z dolgo premično roko, ki med filmarji sliši na ime »crane«. Ta je dolga dvanajst metrov, na koncu je gibljiva in tako z daljinskim upravljanjem omogoča tudi snemanje iz kotov, kamor snemalec sicer sploh ne bi mogel priti. Za ilustracijo napora pripravljalne ekipe je zgovoren podatek, da takšen pripomoček tehta celih 300 kilogramov ...
Snemanje na laže dostopni lokaciji je omogočalo zelo natančne posnetke detajlov plezanja v skali, kar je moštvo filmarjev dobro izkoristilo. Zdaj ostaja pred filmarji še en dvodnevni obisk Sfinge, en dan na Mangrtu, potem pa še snemanje v Ljubljani. Film bo končan spomladi prihodnje leto, ko bo tudi njegova premiera. Hkrati ob snemanju igranega dokumentarca nastaja tudi »making of«, torej film o filmu, za katerega skrbita Rožle Bregar in Gašper Kocjančič. Morda bo ta še najbolje pokazal, v kakšnih okoliščinah je nastajal igrani dokumentarec o triglavski Sfingi. Do takrat pa lahko spremljate potek snemanja na sfinga.net.
Urban Golob