Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Tisto dolgo, visoko gorsko gmoto nad Ziljsko dolino, z mogočnim televizijskim stolpom prav na vrhu, popotnik po vrhovih naših gora ne more spregledati, tako obvladujoče in košato se razstavlja pogledom, zazrtim k severnim obzorjem, ...
... saj se je kot skrajni vzhodni izrastek bližnjih Ziljskih Alp mogočno ugnezdila med Julijce, Karavanke, vzhodne Karnijske Alpe in Visoke Ture tam daleč zadaj nad Dravsko dolino. To seveda že davno ni več tista gora miru in tišine, ki je vznemirjala mladega Juliusa Kugyja, ko je, gorniško še povsem nepodkovan, počitnikoval na domu svojega očeta v Lipi, ob Zilji, tik pod južnimi ostenji mogočne gore, ki v vsej svoji razdrapanosti še vedno spominjajo na strahoten potres, ko so se davnega leta 1348 zatresla tla in so se ogromne gmote skalovja sesule v dolino, zajezile reko Ziljo in ta je poplavila dobršen del doline. V času prvih Kugyjevih odkrivanj, ki bi se zanj zaradi neizkušenosti skorajda končala tragično (zdrs po melišču zaradi neprimerne obutve), je na vrhu naše gore stalo le skromno zavetišče, danes pa tam zgoraj poleg sodobnega planinskega gostišča (Ludwig Walter Hütte) sega v nebo poldrugih sto metrov visok betonski kolos (stolp avstrijske TV, podoben našemu na Krvavcu), prav na vrhu stoji v znak upanja, vere in miru velik križ, in dve kapelici, ena tik pod glavnim vrhom in druga prav na vrhu komaj kaj nižjega vzhodnega vrha. Ena nemška, druga slovenska. Seveda Kugy takrat, ko je bil prvič tam zgoraj, ni vedel, da prav po teh robeh poteka simbolna ločnica dvojezične Koroške, slovenske na jugu in nemške onstran Drave, ki pa ji že vse od nesrečnega plebiscita po prvi svetovni vojni predvsem večinsko prebivalstvo niti simbolnosti ne priznava več.
Dobrač s Sovške planine v Karavankah. Foto: Mitja Košir
Nekoč, pravijo viri, je bila to samotna gora, domovanje pastirjev, ki so pasli po njenih planinskih prostranstvih, v goste je mamila le v mir, tišino in širne, božanske razglede zaverovane popotnike, ko pa jo je zagrnila zima, je k njej rad poromal kakšen vztrajen in zahtevnega vijuganja vešč šmučar. Danes pa je Dobrač predvsem zelo gostoljubna gora, dostopna z veliko manj truda kot nekoč, na kar vsaj na prvi pogled spominja tudi njeno ime – dobr(ač). Vendar je v korenu njenega imena nekaj bolj staro slovanskega (dob – hrast), še zanimiveje pa je, da ga kljub koroški zadrtosti tudi Nemci posebej ne prevajajo, ampak ga le pišejo po svoje – Dobratch.
Svojo gostoljubnost Dobrač najbolj odkritosrčno pokaže tistemu, ki mu ni veliko do hoje, saj tik pod njegov vrh iz Beljaka in mimo Beljaških toplic pripelje Beljaška alpska cesta (v zdajšnjih, zimskih razmerah, je splužena le do parkirišča na Rosstratte, 1732 m), vendar bo moral prav do vrha le vzeti pot pod noge. Mimo zgornje postaje sedežnice do koče in vrha bo potreboval dobro uro zmerne hoje. Precej daljša, vendar veliko bolj zanimiva in razgledna je pot po prepadnem robu južnega ostenja, tik nad nekdanjim potresnim podorom. Nekoč, ko sem gor še ni bilo cest in žičniških naprav, je na vrh Dobrača vodila dolga, dolga in po višinskih metrih tudi najvišja romarska pot v Evropi. Tudi danes se lahko tisti, ki mu ni do avtomobilov in sploh do sodobnih transportnih naprav, povsem v gorniškem slogu odpravi Dobraču v goste po poti iz Rut (Hermsberg) v Ziljski dolini, speljani preko zahodnih pobočij naše gore.
In na vrhu? Ja, razgled! Ta je zavdal že mlademu Kugyju, ki se kar ni mogel nagledati veličastja Vzhodnih in Zahodnih Julijcev, ko je tam na jugu, daleč zadaj za njimi slutil svoj Trst in svoje morje. Zato tudi današnjemu razgledovalcu z Dobrača no bo ostalo skrito, od kod tista, vse življenje trajajoča vez med velikim častilcem vsega julijskega, njegovim Triglavom (»Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo«) in še bolj njegovim Montažem (»kraljevski Montaž, gora mojega življenja«).
Mitja Košir