Delo, Književni listi - Marjan Raztresen: MONOGRAFIJA Po samotnih vrtovih rojenic
Ne zgodi se prav pogosto, da bi neslovenska založba iz tujine, ki sicer izdaja knjige v uradnem jeziku svoje države, izdala knjigo v slovenščini in jo s tem seveda namenila bralcem tako v svoji domovini kot v Sloveniji. Za tak korak se je pred kratkim odločila založba Johannes Heyn iz Celovca, ko je v slovenščini izdala več kot 200 strani debelo knjigo Julijske Alpe, ki jo je prvi podpisal fotograf Teddy Inthal, drugi pa pisec spremnega besedila Karl Pallasmann.
Čeprav sta oba avtorja Avstrijca, katerih materni jezik je nemščina, je duhovni oče tega dela, fotograf Inthal, vztrajal, da knjiga izide hkrati v nemščini, italijanščini in slovenščini. Alpe si, kot se ve, delijo sosednji narodi, ki govorijo te tri jezike, in ob njih še nekateri drugi. Celovška založba je izvedla denarno najbrž kar tvegan projekt in knjige v vseh treh jezikih so že na prodajnih policah knjigarn.
Oba avtorja sta seveda zaprisežena vsestranska gornika, člana beljaške podružnice Avstrijskega planinskega društva – in oba zdravnika, česar pa v knjigi ni opaziti. Ta se bere in gleda kot delo hribovskih navdušencev, ki mu daje dodatno vrednost predgovor znamenitega alpinista Heinricha Harrerja, udeleženca nemške himalajske odprave, ki jo je začetek druge svetovne vojne ujel v Tibetu. Alpiniste so kot predstavnike v vojni sovražne strani poslali v ujetništvo, od koder je Harrer pustolovsko pobegnil v notranjost Tibeta, priromal z alpinističnim tovarišem po skoraj dveh letih v Lhaso ter tam postal učitelj in prijatelj sedanjega dalajlame. O teh poteh je napisal knjigo Sedem let v Tibetu, po kateri so posneli filmsko uspešnico z enakim naslovom. V predgovoru k Julijskim Alpam pa Harrer svojih tibetanskih poti niti ne omenja, ampak se nostalgično spominja pogledov z domačega okna v rojstnem koroškem Hüttenbergu na Julijce, ki so bili »moje prvo srečanje z neokrnjeno naravo«, in svojega prvega vzpona na Mangart; »te gore so pomenile začetek mojega gorniškega raziskovanja«.
Inthal in Pallasmann predstavljata v knjigi predvsem manj znane predele, poti in vrhove Julijskih Alp v Avstriji, Italiji in Sloveniji, največ v zadnji. Njune poti ne vodijo na najbolj obiskovane razglednike, ampak tja, kjer kljub hrupu vse naokrog še vedno tišina šepeta. Posvečata se »plezanju, rožam, iskanju ostankov iz prve svetovne vojne in vzponom na vrhove, ki niso dostopni po zavarovanih poteh«. Kot piše Pallasmann, »naj bi moj prispevek v tej knjigi uvedel bralca v ta svet, ki mu je prav tako kakor meni odprt, če je pripravljen na nekaj telesnega napora in na soočanje z gorniškimi pogoji«. Opisi so taki, da bralec brez težav presodi, ali je za določeno planinsko turo dorasel ali ne.
Po branju te knjige bo gorski popotnik hodil po nemara že prej večkrat prehojenih poteh z drugačnimi očmi, celo kar dober poznavalec teh gora si bo predvsem izbiral drugačne poti kot do takrat. Najbrž bo potem pogosto začutil, da v resnici hodi po samotnih vrtovih rojenic, kot sta pred njim pisec epa o Zlatorogu Rudolf Baumbach in poet Julijskih Alp Julius Kugy. Morda se bo prvič spomnil, da ubira korake po morskem dnu Tetide, morja, ki je tod valovalo pred desetinami milijonov let, in se zamislil nad nesmiselnimi vojnami, katerih ena najhujših je prekopala in prevrtala dobršen del celo še zdaj z najmodernejšo opremo prav težko dostopnih gorskih sten in vrhov.
Predvsem pa se bo več častilcev gorskega sveta po tem branju odpravilo čez za njega dni skrbno zastražene državne meje, kjer nam je bilo dolga leta komaj dovoljeno hoditi, zdaj pa teh meja ni več. Morda bodo med Slovenci spet dobile nekdanjo veljavo božansko lepe doline Dunja, Zajzera in še marsikatera ter Viš, Montaž in številni Naurazisi, kot pisec besedila imenuje »neopazne« vrhove, ki so redkokdaj cilj gorskih pohodov. Marsikateri med njimi je z besedo in fotografijo predstavljen v knjigi.
Pozornemu bralcu ne bo ušla pomembna pomanjkljivost, da strani v knjigi niso oštevilčene, kar moti predvsem pri fotografijah; kaj prikazujejo, je v legendi napisano na koncu vsakega sklopa. Vsekakor v knjigi ni pravilen podatek, da do zdaj niso bili objavljeni Vojni spomini dr. Juliusa Kugyja; v slovenščini so izšli leta 1995 z naslovom Vojne podobe iz Julijskih Alp v prevodu Lilijane Avčin. Nazadnje v knjigi Julijske Alpežal ni navedeno, kdo jo je prevedel v slovenščino; prevod je namreč tako izvrsten, da bi bilo vredno natisniti, kdo je tak poznavalec Julijskih Alp, ki ve za slovenska imena celo najmanj znanih gorskih predelov tega dela Alp v Avstriji in Italiji.
Marjan Raztresen