Večer, Potovanja - Branko Žunec: Zgodba o Psnakovih na čebelnjaku, evropski sloves Pocarjeve domačije, objem orjaškega Gogalovega lipovca, sporočila tradicionalnih Aljaževih dnevov.
Jakob Aljaž med svojimi gorami. (Branko Žunec)
"A, od Večera da ste! Kako pa ste nas našli?" so se čudili pri Psnakovih v dolini zgornje Radovne, na obrobju Triglavskega narodnega parka (TNP), na domačiji, kjer s ponosom pokažejo listino iz leta 1609 kot dokaz, da nadaljujejo tradicijo kmetov in kmetic, ki so stoletja živeli in delali na gorskih posestvih pod našim očakom Triglavom ter sooblikovali krajino. "Pravijo, da so te freske smerokaz za popotnike, ki so nekoč romali na svete Višarje. Morda je bila naša hiša tudi prenočišče za romarje," razlaga pomen obledele slike na hišnem pročelju 81-letni gospodar Alojz Lipovec, po domače Psnakov ata. Podobni freski - večja predstavlja višarsko Marijo, manjša Križanega z Marijama - krasita Pocarjevo domačijo nekaj streljajev stran od Psnakovih. "Nekoč so jo hoteli restavrirati neki strokovnjaki iz Ljubljane, pa sem jih nagnal, ko sem videl, kako so se spravili zraven."
Več kot 2000-krat s konji na Kredarici
Raj pod Triglavom, zelenje, mir, svež gorski zrak, strme gore, ki ga obdajajo - je prvi vtis obiskovalcev soteske reke Radovne, globoko vrezane v severovzhodni del Julijskih Alp - tri so, Zgornja, Srednja in Spodnja - , ki se izpod triglavskega pogorja, od tam, kjer se v eno združita dolini Krma in Kot, razpotegne vse tja do gorjanske vasi Krnica. "Izvir Radovne se pomika, pozimi, ko zapade čez meter snega, je izvir pod Gogalovim rovtom, po spomladanski odjugi se pomika višje, zgodi se, da voda teče iz Krme (Krmarica) in Kota (Kotarica)," pripoveduje ata Psnak o enem od "čudežev" narave. Tako kot je priobčil v drobni, a za ohranitev naravne in kulturne dediščine dragoceni knjižici z naslovom Triglavski nosači in prvotni prebivalci Radovne, se je sicer na prvi pogled robat in odrezav možakar tudi med našim obiskom prešerno(vsko) raznežil: "O, Radovna, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta."
Pri prenovljenem čebelnjaku, nedaleč od domačije, ki velja za gostilno s tradicijo in turistično kmetijo - postrežejo z domačimi jedmi na žlico, ponujajo vožnjo z lojtrnikom in ježo s konji -, nam razodene zgodovinski razvoj vasi, ki jo je v slikah upodobil na dvajsetih panjskih končnicah. Kdaj so ga postavili, se ne ve, velja za enega prvih v Radovni. Na preprostih likovnih upodobitvah občudujemo nosače s konji iz Radovne, Bohinja in z Gorij, ki se jim je tudi sam pridružil po letu 1950 ter sodeloval pri gradnji in oskrbi Kredarice. "To pot smo prehodili več kot 2000-krat, kasneje so pomagali svak Martin in meteorologi. Oskrbovali smo tri koče: dom na Kredarici, dom Planika in Staničev dom. Zadnji nosač je bil moj sin Janko, ki ga je leta 1995 zamenjal helikopter. Tako se je oskrbovanje s konji za vselej končalo," z nekaj grenkobe sklene Psnakov ata, avtor slik.
"Ko se stegneš enkrat, se stegneš za vedno!"
Njegove besede, naj fotografiramo čredo krav in konj, ki se je pasla na z električnim pastirjem ograjenem travniku Psnakove domačije, ker "vprašanje je, če jih boste sploh še kdaj lahko", so nas spremljale, tudi ko smo - tako kot to storijo številni pohodniki in kolesarji - objemali orjaško Gogalovo lipo, pravzaprav lipovec, ki ima v prsni višini kar 642 centimetrov obsega, bogato razrasla krošnja se dviga okrog 25 metrov visoko, star naj bi bil po mnenju strokovnjakov pol tisočletja, morda več. Še bolj se nas je sporočilo klenega očanca dotaknilo v Pocarjevi domačiji, etnološki znamenitosti doline Radovne, ki je danes prazna, brez stanovalcev, a spomeniško zaščitena in muzejsko opremljena, kjer nam je vodička na pomislek, kako so ljudje lahko spali v tako ozkih in (pre)kratkih posteljah, odvrnila, da je tako pač bilo po takratnem ljudskem prepričanju:"Če se stegneš enkrat, se stegneš za vedno." To pomeni, da so počivali in spali s skrčenimi nogami.
Bogastvo Pocarjeve domačije - za njeno arhitekturno obnovo je TNP v letu 2006 prejel nagrado EU za kulturno dediščino Europa Nostra - se odraža povsod, a kljub obsežni posesti je bilo stavbišče za domačijo izbrano varčno in pretehtano, v gručo strnjena stanovanjska hiša, v kateri je na stropnem tramu vrezana letnica 1775, gospodarsko poslopje, manjši hlev za drobnico, leseni svinjak in stegnjeni kozolec. "Ko so bile posebej hude zime in je sneg zamedel dolino ter jo tudi za nekaj mesecev povsem odrezal od sveta, so se - ko je bila smrt v hiši - znašli tako, da so ga do odjuge oziroma začetka pomladi dali nekam na hladno in ga šele potem dostojno pokopali," je še eno od za današnji čas nepojmljivih izkušenj iz zgodovine Radovne.
Starosta triglavskih nosačev, ki je na enem od panjev naslikal, kako je konj med tovornjenjem potegnil nosača za sabo in sta se oba ustavila tik nad prepadom - "večkrat pa se je zgodilo, da je konj zdrsnil v prepad in poginil" - ne pozabi omeniti, da je v teh krajih služboval duhovnik in skladatelj Jakob Aljaž (1845, Zavrh pod Šmarno goro-1927, Dovje na Gorenjskem). Spomin nanj ohranjajo na Dovjem in v Mojstrani s prireditvijo Aljaževi dnevi konec avgusta, letos je bila že devetnajstič. "Ko je Aljaž nekega dne šel na Triglav, je želel prenočiti v Staničevi koči, ki so jo v času Marije Terezije zgradili člani nemško-avstrijskega društva. Vendar ni dobil prenočišča, ker je bila koča že precej zasedena, poleg tega je bil Slovenec. Žalosten je nadaljeval pot. Jutro je dočakal na Triglavu. Takrat se je v njem porodila zamisel, da bi lahko Slovenci tam zgradili svojo kočo."
Znano je, da je legendarni župnik in navdušen gornik za pet goldinarjev kupil Kredarico in vrh Triglava ter si s tem zagotovil pravno nesporno gradnjo skromnega zavetišča z imenom Aljažev stolp na vrhu Triglava. Gotovo se je slavni rojak, ki ima na Dovjem pri Mojstrani spomenik, obrnjen proti Triglavu, obračal v grobu, ko so pred meseci nameravali stolp z njegovim imenom zaradi dotrajanosti odstraniti in nadomestiti z repliko. Lipovec je bil eden od številnih Slovencev, ki so uspešno dvignili glas proti temu dejanju, stolp ostaja na vrhu simbola slovenstva, Aljaž, ki je 1896 uglasbil pesem Oj, Trglav, moj dom, pa zavzema eno osrednjih mest v nedavno odprtem slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, ki predstavlja simbolno domovanje številnih naših in tujih alpinistov, gornikov, gorskih reševalcev, planinskih in podobnih zanesenjakov.
Branko Žunec
Starosta nekdanjih nosačev na Triglav 81-letni Alojz Lipovec pred znamenitim poslikanim Psnakovim čebelnjakom. (Branko Žunec)