Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Drago Bregar (1952–1977)

Nejc Zaplotnik: ... Počasi bodo sedanji dogodki postali spomin na dogodke, ki so nam vrezali nove gube v obraz, v srca pa nova spoznanja in nove izkušnje. Zopet bomo kovali nove načrte, zopet nas bo neprestano vleklo v nove gore, v nepoznan svet. Takšno je pač naše življenje. In mi radi živimo.

NEJC ZAPLOTNIK
Objavljeno v Dnevnikovem feljtonu ...


Gašerbrum 1
drugi jugoslovanski osemtisočak

Letošnji 8. julij je pomemben mejnik za jugoslovanski alpinizem: naša odprava je na Himalaji naskočila vrh Gašerbrum I in ga tudi osvojila. Na vrh 8068 metrov visoke gore, drugega osemtisočaka v zgodovini jugoslovanskega alpinizma, sta priplezala avtor našega novega feljtona, Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, ki je posnel večino fotografij, ki jih bomo objavili v našem podlistku.
Karakorum je več kakor obljubljena dežela za najboljše alpiniste z vsega sveta. Tu najdeš vse, kar si želiš v najbolj drznih načrtih in sanjah: dolge ledenike, visoke stene dolomitskih oblik, grozeče ledene stene, visoke, še nedotaknjene vrhove, veliko možnosti novih smeri na osemtisočake. Na koncu ene same doline, po kateri kakor mogočna reka teče ledenik Baltoro, stojijo kar štirje osemtisočaki na kupu. K2, Čogori ali Mt. Godwin Austin, 8611 m, je drugi najvišji vrh na svetu, takoj »čez cesto« se dvigajo prostrana pobočja Broad Peaka (8047 m), le dan hoda naprej po ledeniku pa je cela veriga Gašerbrumov, od katerih dva presegata višino 8000 m: 8035 m visoki G 2 in 8068 m G 1.
V indijski in nepalski Himalaji je bilo narejenega že marsikaj, osvojeni so bili že vsi najvišji vrhovi, na vrsto so prišli nižji, a težji, z angleško jugozahodno steno Everesta in jugoslovansko južno steno Makaluja sta se obrnila dva najbolj veličastna lista v kroniki himalajizma.
Karakorum - pakistanski del Himalaje, pa je bil vse od začetka vojne z Indijo pa do leta 1974 »zaprt za ves promet«. To leto so pakistanske oblasti zopet dovolile ekspedicijo v »nikogaršnjo zemljo« Kašmir in Baltistan, kraje, kjer na zemljevidih meje z Indijo sploh niso označene. Karakorum je doživel pravi plaz ekspedicij tako na najvišje vrhove kot tudi na »Druje«, vitke granitne igle v spodnjem Baltoru.
Ker je alpinizem eden tistih športov, kjer Jugoslovani ne capljamo na repu, je napočil čas, da se tu pojavi tudi naša odprava. Po Makaluju je nastalo zatišje, spanje na lovorikah, vse se je usmerilo v priprave na Everest. Zato so se Tržičani odločili, da sami, ob pomoči nekaterih drugih PD in PZS, organizirajo majhno, poceni ekspedicijo v Karakorum. Šele marca letos je prispelo iz Pakistana dovoljenje za vzpon na G 1.

KRATKA ZGODOVINA GORE
Gašerbrum 1 (G 1), ime pomeni v stari tibetanščini Bleščeča stena, je visok 8068 m in je enajsti najvišji vrh na svetu. Raziskovalec Conway, ki je leta 1892 vodil ekspedicijo v zgornji del Baltora, ga je imenoval Hidden Peak - Skriti vrh, ker se skriva za svojimi sosedi in ga lahko opaziš šele zadnji dan hoje v bazo. Leta 1934 se je na njem poskusila mednarodna ekspedicija, ki jo je vodil »himalajski papež« G. O. Dyhrenfurth. Odprava je bila raziskovalnega značaja, Hans Ertl in Andre Roch pa sta po jugovzhodnem rebru dosegla višino 6670 m in odkrila najlažji pristop na vrh. To smer so kasneje imenovali Rochov greben.
Leta 1936 so Francozi organizirali svojo prvo ekspedicijo v Himalajo in si za cilj izbrali G 1. Vodil jih je Henri Segogne. Imeli so veliko denarja, 14 ton opreme, izredno močno moštvo, iz Darjeelinga pa so pripeljali 35 šerp. Izbrali so si južno rebro, po katerem so dosegli koto 7069 m (J Hidden Peak), napredovali so zelo počasi, prehitel jih je monsun in morali so se obrniti.

AMERIČANI OSVOJIJO VRH
G1 je nato sameval dve desetletji. Šele leta 1957, ko so ostali le še trije neosvojeni osemtisočaki, je zopet postal velik cilj. Tokrat so poskusili srečo Američani pod vodstvom Petra K. Schoeninga. Izbrali so si Rochov greben in z velikimi napori sta 5. julija vodja in Kauffman dosegla vrh. Uživala sta v prekrasnem razgledu, celo uro sta porabila za fotografiranje, naslednji dan pa sta že v snežnem metežu sestopila v bazo.
Zopet je gora imela mir kar 17 let. Leta 1975 sta prišla Avstrijca Reinhold Messner in Peter Habeler, ki sta opravila prvi vzpon v alpskem stilu na vrh, visok preko 8000 m. 12 dni sta porabila za aklimatizacijo, za ogledovanje in opremo taborov do severne stene. Za vzpon sam prek stene sta porabila le dva dni, 10. avgusta sta dosegla vrh. Le dan za njima so prišli na vrh še trije Avstrijci: Hans Schell, Herbert Zefferer in Robert Schauer. Ponovili so Ameriško smer.
Lani sta se tu mudila dva Francoza: Louis Audoubert in Marc Batard, ki sta se tudi poskusila v alpskem stilu, a nista imela sreče. Zaradi strašne nevihte sta morala na višini 7000 m obrniti. Letos smo prišli mi, da poskusimo srečo na jugovzhodnem grebenu.

TEŽAVE PRI ORGANIZACIJI
Naš proračun sicer ni bil velik v primerjavi z drugimi himalajskimi ekspedicijami, vendar smo potili krvavi pot, preden smo zbrali ves denar, hrano in opremo. Ker nismo bili zvezna ekspedicija in ker med nami ni bilo nikogar z resnično organizatorsko žilico, so nam prenekatere delovne in športne organizacije obrnile hrbet. Roko so nam ponudila le redka podjetja, matično PD, PZS, občina Tržič in pa privatni avtoprevoznik iz Nove Gorice Marinko Pintar. Brez njega in njegovega kamiona bi še danes le sanjali o Karakorumu. Zaradi težkega, večkrat že kar brezupnega finančnega stanja in napornih priprav se je članstvo menjalo in krhalo, dokler na koncu ni ostalo le še sedem alpinistov, zdravnik Martin Košak in šofer Marinko Pintar.

NEKAJ PODATKOV 0 ALPINISTIH
Tržičani: Janez Lončar (vodja odprave), ki ima za seboj mnoge najtežje vzpone doma, Walkerjev steber v Jorassih, zahodni steber El Capitana v Kaliforniji in odpravo v južno steno Makaluja.
Borut Bergant in Filip Bence, ki sta se uveljavila pri nas tudi pozimi, oba sta bila v prvi tržiški navezi, ki je preplezala Walkerjev steber ter v kranjski odpravi na Kavkaz, kjer sta preplezala severno steno Nakrataua, ki jo primerjajo s severno steno Eigerja, član AO Železničar iz Ljubljane Drago Bregar, med nami najbolj izkušen plezalec v ledu, za seboj ima prav tako severno steno Nakrataua in številne ledne vzpone v Alpah, Franc Čanžek, eden najboljših celjskih alpinistov, mojster kopnih sten doma in v Dolomitih, ter Kranjčana Andrej Štremfelj, prav gotovo eden najbolj perspektivnih mladih alpinistov pri nas, za seboj ima skoraj vse najtežje stene doma, tudi pozimi, bil je v čeških Tatrah, Dolomitih, severni steni Nakrataua in v težkih lednih stenah Centralnih Alp, ter moja malenkost (prvenstvena smer v vzhodni steni Mawenzija v Kilimandžaru, južna stena El Capitana, severna stena Matterhorna in Civette, težki vzponi doma, tudi pozimi, vrh Makaluja po južni steni).

ODHOD V DEŽJU
Nedelja 8. maja
Kljub vsemu končno vendarle kaže, da bomo zares odpotovali. Zadnje čase vse do tega trenutka nismo prav nič verjeli v to. Vendar se zgodi tisto neverjetno; v nedeljo zjutraj, še skoraj v temi, sta nared dva avtomobila: kombi ford transit za potnike in tovornjak OM lupetto za prtljago. Lije kot iz škafa. Nobenega slavnostnega odhoda ne priredimo, le domačim stisnemo roke in se odpeljemo na dolgo pot.
V Ljubljani se poslovimo še od Aleša Kunaverja, načelnika KOTG pri PZS, dež daje odhodu turoben videz.
Po Jugoslaviji nas spremljajo nepretrgane kolone vozil, nesreče in slabe ceste, razen tistih v vzhodni Turčiji najslabše na vsej poti. Zvečer vozimo skozi Niš in prekrasno Sicevačko klisuro, še isti dan dosežemo Dimitrovgrad - bolgarsko mejo. Prespimo v hotelu, ki nas je spremljal vseh deset noči do Pa-kistana: prah in pesek ali blato in luže ob cesti.

MOST, KI POVEZUJE EVROPO IN AZIJO
Bolgarija nam daje vtis urejene in čiste dežele. Povsod ob cesti so krasni nasadi sadja in ne moremo si kaj, da se sem in tja ne bi najedli češenj. Motoristi s prikolicami in v usnjenih čeladah nas spominjajo na povojne čase pri nas. Marinko zaradi preveč vnetega prehitevanja plača kazen in tako stroški ekspedicije še narastejo.
Popoldne in naslednje dopoldne zapravimo na turški meji pri Kapikulah. Počasi se bo treba navaditi na vzhodnjaško počasnost in birokracijo. Srečamo angleško ekspedicijo na Ogree, prav tako v Karakorumu, ki že pet dni čaka na meji kreditno pismo za carino, ki jo morajo plačati za radijske postaje walkie-talkie.
Šoferji vlačilcev nam pripovedujejo grozljive zgodbe s turških cest, o nesrečah, ropih, umorih, posilstvih ... Na srečo jih vzamemo z rezervo, bomo že vse videli in skusili na lastni koži, šele nato bomo verjeli. Mimo Istanbula pripeljemo na most prek bosporske ožine. Le še minuto vožnje in v Aziji smo. Noč ob cesti je zelo hrupna, neprestano nas prebuja ropotanje težkih tovornjakov.

ANATOLSKA VISOKA PLANOTA
Že v mraku se pričnemo počasi vzpenjati, pokrajina dobiva videz, ki smo ga vajeni z Gorenjskega. Gozdovi smrek in borovcev se menjavajo s travniki in pašniki. Filip, ki ima tudi izpit C kategorije, zamenja Marinka. Nekaj časa prestave škrtajo, nato mu steče. Če spada šoferski poklic med težaške, potem je Marinko za volanom pravi garač. Vozi, čisti očala, je, lupi pomarančo, fotografira, snema, igra na orglice, brska po hladilniku s hrano, vse hkrati. Filipa uči voziti v svoji posrečeni primorščini: špigla, žmigavec, pazi, šušte bodo popokale, poglej levo, desno, nazaj, včasih pa tudi malo naprej ...
Vozimo skozi Ankaro, ki je raztresena po gričih kakor ogromna vas. Centra ne vidimo, predmestja pa so sila revna. Vsako naselje ima ob vhodu tablo z napisom, koliko ima prebivalcev - nufus po turško. Marinko se strašno jezi, ker ima vsaka vas več nufusov kot Nova Gorica. Mimo nas ropotajo težki vlačilci, ki so najbolj divje prevozno sredstvo, kar sem jih kdaj videl. Naloženi z dvajsetimi tonami in več divjajo kot za stavo, včasih vidiš le oblak prahu in slišiš strašno grmenje. Ob cesti je polno razbitin, šoferji tvegajo veliko preveč.

ZLOGLASNI TAHIR
Zvečer zapeljemo v Sivas, zadnji večji kraj pod 2475 m visokim prelazom, pod katerim leži vas Tahir. Slovi po tem, da vozila prihajajo iz nje z razbitimi vetrobranskimi stekli. Otroci ob cesti zahtevajo cigarete in če jim ne ustrežeš, baje ne odneseš celega stekla. Govoricam primerno se oborožimo z zavojčki cigaret in žvečilnimi gumami. Makadamska cesta je debelo prekrita z blatom. Dežuje. Kombi nam na strmih ovinkih izgine izpred oči. Pred ozkim mostičkom počakamo turški kamion, ki se spušča z divjo naglico. Zadene nas v levo ogledalo, skoraj bi nas zbil s ceste. Globoko pod nami, na dnu skoraj navpične soteske, žubori potoček ... Tokrat je šlo za las. Razbito ogledalo snamemo in ga zamenjamo z desnim. Srečno, brez kamenjanja, pripeljemo skozi Tahir in se pričnemo spuščati. Cesta in vasice so dobesedno prekrite z blatom; asfalt, ki se je zopet pojavil, je poln lukenj, ali pa so ga kar obložili s peskom. Večeri se že, vendar moramo še danes do iranske meje. Šest kilometrov pred njo se začne kolona vlačilcev, ki čakajo na meji tudi po teden dni.

KRUH, KI TI LAHKO SLUŽI TUDI ZA ODEJO
Na turški strani uredimo vse papirje še isti večer, vendar ob desetih mejo zapro in nas ne spustijo več prek. Navežemo tesne stike s stražarji, ki nam obljubijo, da nas bodo stražili vso noč. Pomagajo nam napihniti ležalne blazine in nam zapnejo spalne vreče. Spimo kar pred vrati kasarne. Naslednjega dne nas spustijo prek meje še Iranci.
Cesta se spusti v globoko dolino, ki jo oklepajo navpične stene, pod katerimi se stiskajo majhne koče iz posušene opeke z ravnimi strehami. Dolina se razprostre v pustinjo brez drevja in trave, vsepovsod pa žarijo pravi gozdički živordečega maka. V Tabrizu kupimo ogledalce za motor in ga pritrdimo na kamion. Ko iščemo kruh, nam pokažejo nekakšno kovačnico, v kateri je ogromna peč, na pultu pa ogromen kup velikih kožnih rjuh. Začudeni zvemo, da je to kruh in vsak si kupi po eno rjuho za pokušnjo. Vsi trije v kamionu si položimo eno čez kolena in vsak jo grize na svoji strani.

DIRKA SKOZI NOČNI TEHERAN
V Quazvinu, nekaj deset kilometrov pred Teheranom, kombi izgine v prometnem vrvežu. Ker smo prepričani, da so se izgubili, v Karaju ustavimo in jih sklenemo počakati. Za visoko ograjo stoji zapuščena atrijska stavba z bazenom in pravim potočkom pasjih iztrebkov, najprej s tesnobo splezamo prek ograje, ko pa se prepričamo, da smo sami, se okopljemo in operemo perilo. Sprašujemo policaje in mimo vozeče šoferje o kombiju, končno pa ga po sedmih urah čakanja zagledamo, kako se vrača iz Teherana. Peljali so po obvoznici, ki je za kamione prepovedana, zato smo se zgrešili.
Noč je že, ko pripeljemo v glavno mesto Irana. Zajame nas veletok prometa, ki je tu naravnost strašen. Semaforji in znaki so le za okras, vse kriči in hupa, križišča so popolnoma zatrpana, sredi gneče avtomobilov švigajo kolesarji, motoristi in se prerivajo pešci. Kdor hoče skozi križišče, maha z roko in odganja ostale, prednost ima tisti, ki se prvi požene. Ko smo prepričani, da smo iz najhujšega, leži na cesti podrto drevo in prebiti se moramo kar skozi krošnjo. Policaj nam pomaga iz mesta na cesto, ki pelje prek puščave v Afganistan.

BIROKRACIJA JE UMETNOST
Makadamska cesta postane tako grdo valovita, da moramo voziti prav pa polževo, pa smo še vsi pretreseni. Vozila, ki jih srečujemo; nas zagrnejo v oblake prahu, sredi pripekajočega sonca prižigamo luči, da sploh kaj vidimo. Sem in tja naletimo na majhno oazo, le nekaj dreves, nekaj koč iz nežgane opeke, ometane z blatom, iz katerih na skrivaj radovedno kukajo zagrnjene ženske. Na meji moramo izpolniti množico obrazcev, papirje za kamion vsiljujemo zdaj enemu, zdaj drugemu uradniku, končno pa nas pošljejo k šefu. Ta odloži vse na mizo, usede se za pult in nas odslovi. Po polurnem razmišljanju odnese papirje nazaj tistemu, ki nas je poslal k njemu, ta jih šele zares vzame v roke in po množici žigov in podpisov so končno urejeni. Na afganistansko stran pripeljemo ravno v času kosila, ko za dve uri zaprejo mejo. Strašansko je vroče, 50 stopinj Celzija, sence pa nikjer.

PUŠČAVA, NOMADI IN GOLJUFI
Skozi Herat vozimo proti jugu, po krasni betonski cesti, ki se kakor z ravnilom potegnjena črta vleče prek puščave. Kuhamo se v vroči kabini in lokamo velike količine čaja in Coca Cole. Skozi Afganistan so zgradili polovico ceste Američani, polovico pa Sovjeti. Plačevati moramo precejšnjo cestnino. Na vsaki bencinski črpalki nas skušajo ogoljufati. Najprej se moraš prepričati, če je števec na črpalki res na ničli, nato moraš hitro izračunati ceno in drobiž, ki ti ga morajo vrniti in vse napisati v njihovih številkah, sicer prav gotovo plačaš vsaj dvojno.
Isto je v čajnicah in prodajalnicah Coca Cole. Vsi so prepričani, da evropski neverniki potujejo na Vzhod edinole zato, da se pustijo temeljito ogoljufati in da se znebijo odvečnega denarja.
Kjer je sredi puščave le nekoliko trave, se pasejo črede nomadske živine: ovce, govedo, osli in kamele. Okrog črnih šotorov iz kož se potikajo pisano oblečene ženske in ogromni pastirski psi. V Kandaharju se cesta obrne zopet proti severu. Zajame nas pravi puščavski vihar. Sonce zahaja in sredi besnečega vetra, ki te vsega obzida z vrtinci prahu in peska, se Alahovi verniki na majhnih preprogah glasno klanjajo bogu.

DRVARNICE NA KOLESIH
Mimo nas vozijo kamioni, ki se kar šibijo pod vzhodnjaškim kičem. Ogromne bedforde in levlande šoferji popolnoma spremenijo. Poslikani so kakor naše panjske končnice, okrašeni z verižicami, obeski in neštetimi lučmi.
Na nekem kamionu smo samo na sprednjem delu našteli sedemdeset luči, lučk, mačjih oči in odbojnih stekelc. Od vse te razsvetljave pa se ponoči vidi bore malo. Vozijo le z dolgimi lučmi, največkrat samo z eno, če pa mu pričneš utripati, ugasne še tisto in v temi ga iščeš, kam je izginil sredi ceste.
V Kabulu, ki mu Sovjeti gradijo lep, moderen center, se ustavimo in sprehodimo po bazarju. Reka, ki teče skozi mesto, služi za kanalizacijo, pralnico, stranišče in umivalnico. Po gričih okrog mesta se druga na drugi šopirijo hišice iz blata. Skozi ozko sotesko se po divje speljani cesti spustimo v vlažno indijsko ravnino.

PO POTI ALEKSANDRA VELIKEGA
Opoldne smo na pakistanski meji, kjer nas že čaka ing. Marko Čibej z uvoznim dovoljenjem. Namesto komplikacij nas glavni uradniki povabijo na čaj in v Pakistanu smo. Cesta se strmo vzpne na prelaz Khyber, čezenj je jezdila vojska Aleksandra Velikega proti Indiji. Na vsaki vzpetini se dvigajo mrke trdnjave, ki pričajo, da tu živi bojevito ljudstvo.
Sredi klanca kombi, ki že ves čas nekaj nagaja, dokončno odpove. Markov šofer Sulejman se takoj poglobi v motor, vendar ne more ničesar odkriti. Ko pa iz plastične posode za bencin prelijemo vsebino v rezervoar, je zopet vse v najlepšem redu. Šoferji so v razburjenju, ker se bliža konec poti, pozabili na gorivo.
Skozi deželo Patanov se spustimo v Peshawar, prvo večje mesto v Pakistanu. Patani so ponosno, nevarno, a če si z njimi tovariški, sila gostoljubno ljudstvo. Ob cesti nas opozarjajo table, da lahko zapelješ z glavne ceste le s posebnim dovoljenjem in na lastno odgovornost. Sami si izdelujejo orožje in vsi so do zob oboroženi. Hašiš prodajajo kar na stojnicah ob cesti. Opolnoči pripeljemo v Tarbela Dam, v kolonijo graditeljev velikega jezu in elektrarn na Indusu. Tu bo naš drugi dom, dokler ne uredimo vseh formalnosti s pakistanskimi oblastmi in ne odpotujemo dalje v hribe.

TRITEDENSKI PRISILNI POČITEK
Takoj naslednji dan pričnemo dirke iz urada v urad in iz trgovine v trgovino. Povsod so sila prijazni, ponudijo ti čaj in hladno Coca Colo, vendar je za vsako stvar treba priti vsaj dvakrat ali trikrat. Janez zboli, bojimo se, da je vnetje slepiča, vendar na srečo odkrijejo le droben ledvični kamenček, ki se že sam pomika po sečevodu. Ležati mora v bolnišnici, z Dragom pa se vsak dan s kombijem voziva v Islamabad in Ravalpindi.
Policija, ministrstvo za turizem, zavarovalnica, uradi PIA, kdo od obiskovalcev pakistanskih gora se ne spominja vseh teh pisarn, pa nakupovanje nogavic, teniških copat, temnih očal, kuhalnikov in hrane za nosače. Zaradi spremembe moštva moramo čakati skoraj tri tedne, da so urejene vse formalnosti, posebej moramo zavarovati nosače in zveznega oficirja, čeprav smo jih že doma, PIA nenadoma dvojno poveča cene za prevoz tovora; povsod se kaj zatakne.
Z Dragom sva se že popolnoma privadila na tekanje po vročem Pindiju, na prijaznost in počasnost uradnikov, ki so prav gotovo z dvojno dozo cepljeni proti hitrosti. Pomaga nama zvezni oficir, ki nas bo spremljal na goro, kapetan Irfan-e-Haider. Sicer pa je življenje na Tarbeli prav prijetno. Zjutraj tečemo po bližnjih gričkih, zvečer igramo tenis in odbojko, hodimo v kino. Na voljo sta nam dva bazena in hrana v menzi, ki jo Markov kuhar Kamil pridno dopolnjuje z začinjeno, a sila okusno pakistansko hrano.
V soboto, četrtega junija, je vse pripravljeno na odhod. V nedeljo se odpeljemo na letališče, vendar ne dobimo mesta v letalu, po precejšnjih težavah nam rezervirajo prvi polet za naslednji dan. Ko kupiš letalsko karto s točnim datumom, časom in številko poleta, to pomeni le, da boš mogoče vendarle nekoč letel v zaželeni kraj. Vpišejo te na listo čakajočih in napeti moraš vse sile, da ti »request ticket« spremenijo v O.K., potem ti pa le še slabo vreme lahko prepreči načrte. Ob slabem vremenu namreč letala v gorate, severne kraje ne letijo.

PRESTOLNICA BALTISTANA
Ponedeljek, 6. junija. Majhni, dvomotorni foker se odlepi od tal in odprava, ki se je povečala še za tri člane: zvezni oficir in oba Marka Čibeja, oče in sin, se zopet premika cilju naproti. Letimo sredi mogočnih himalajskih vrhov. Na levi se dviga prekrasni Rakapoši, na levi pa Nanga Parbat s svojo veličastno rupalsko steno. Pokrajina pod nami je vse bolj pusta in po uri in pol pristanemo sredi skoraj popolne puščave. Še devet milj se peljemo s traktorji v Skardu, glavno mesto Baltistana.
Glavna ulica z bazarjem, številne vojašnice, delavnice in pisarne, bolnišnica, šola in veliko, za naše pojme zapuščeno, muslimansko pokopališče, to je vse. Izmed množice čakajočih, ki se potikajo po mestu in so se zbrali iz bližnje in daljne okolice, izberemo sto nosačev. Kupimo petrolej in še nekaj hrane in 8. junija še v mraku naložimo tri traktorje, s katerimi se bomo peljali štirideset milj.

SKOZI ZAVESE PRAHU GORAM NASPROTI
Po razritih kolovozih se vozimo ob Indusu navzgor. Pot se večkrat umakne v strma skalnata pobočja, vse pa je debelo prekrito s prahom, ki ga traktorji dvigujejo in nam ga trosijo vsepovsod: v oči, usta, lase, pod obleko, v fotoaparate, med hrano in opremo.
Zapeljemo na viseč most čez reko Shigar, ki so ga pravkar popravili. Gledamo ga s silnim nezaupanjem, vendar vzdrži.
Večkrat ustavimo, da se pretegnemo in nazobamo sladkih črnih murv. Na koncu poti, v kraju Bola, ko opremo zložimo s traktorjev, je ekspedicija videti uničena kakor po težki bitki. Vsi smo povaljani in beli od prahu, oprema je raztresena, marsikateri zabojček je polomljen in vsebina razsuta, posode z maslom - gijem - za nosače so počene in vse plava v gosti beli masti. Pošteno moramo pljuniti v roke, da je sredi noči vse pripravljeno za nosače.

KOLONA, DOLGA ŠTIRINAJST DNI
Tovore postavimo v vrsto in razdelimo nosačem, z vso opremo, ki jim pripada. Kljub redu, ki ga hočemo ustvariti, kljub ostrim besedam Haidra, palici vodje nosačev Gulam-Mohameda in prisotnosti policaja, ki se vzame kdove od kod, nastane velik živ - žav, prerivanje in prerekanje. Malo pred poldnem kolona stodvanajstih ljudi krene na pot.
Prvi dan je etapa kratka, le nekaj ur hoje do vasice Dassu. Začne se enoličen, pa vendar tako zanimiv in lep ekspedicijski vsakdan: zgodnje vstajanje, kuhanje zajtrka, delitev cigaret in nadzorovanje pobiranja tovorov, celodnevna hoja z dolgimi počitki, čakanje nosačev, kuhanje večerje, postavljanje ponjave za streho in dolgi pogovori pozno v noč.
Gulam, ki mu zaradi Janezovega starega anoraka z velikim GRS znakom na prsih, ki ga nosi v mrazu in vročini, pravimo Bine Vengust, nam vsako jutro in vsak večer napeče čapatijev, ki jih mažemo z marmelado, ali pa jemo s česnom in čebulo. Pot ob divji ledeniški reki, ki jo napaja ledenik Baltoro in v vsaki vasi spremeni ime, je ozka in nevarna. Vodi po skalnih stenah, strmih peščenih pobočjih, po suhih hudourniških strugah in le sem in tja pripelje v zeleno vasico, kjer na terasah poganja pšenica in v nižjih predelih riž.

NOSAŠKI ŠTRAJK
Četrti dan dopoldne se ustavimo v Askole, zadnji vasi na poti. Tu moramo kupiti še trideset tovorov ate - moke, iz katere bodo nosači pekli čapatije - in tri koze. Novi nosači, ki jih moramo najeti za moko, naščuvajo ostale, da se uprejo. Do baze ni devet dni hoje, kakor so nam povedali na ministrstvu za turizem, temveč enajst in dva dneva počitka. Nastane ugovarjanje, vpitje in prepričevanje. Ker ne popustimo, zjutraj nosačev ni po tovore. Da bi jim dokazali, da tudi nam čas nič ne pomeni, pojemo, kuhamo, pečemo čapatije in šivamo raztrgano obleko.
Hodimo po vasi, ki je vsa stisnjena na kar najmanjši prostor, da zajame čim manj rodovitne zemlje. Hiše so trinadstropne, grajene iz kamenja in blata. Prvo nadstropje je v zemlji, to so zimski prostori in prostori za živino, drugo nadstropje predstavljajo kamniti zidovi, ki razdeljujejo kuhinjo, spalnico in prostor za ženske, tretje nadstropje pa je na ravni strehi za vroče poletne dni.
Tla so pregrnjena s preprogami, kožami ali kar s krpami, miz in stolov ni. Povsod se svobodno sprehajajo kokoši, koze in ovce, le krave so prevelike. Ulice so blatne in ozke, po njih pa v plitvem kanalu teče blatna rdeča voda, ki služi za pitje, kuho, namakanje in kanalizacijo. Zvečer se pogodimo z nosači, vsak popusti polovico. Do baze bomo hodili devet dni, plačali pa jih bomo deset in en dan počitka.

PREK OPIČJEGA MOSTU S KOZO NA HRBTU
Zjutraj zapustimo zadnje človeško bivališče ob poti. Še isti dan moramo prek širokega ledenika Biafo in prespimo ob ogromni okrogli skali - Corofon. Nosači imajo na vseh počivališčih velike ograde iz kamenja, prek katerih napnejo ponjave in spijo v zavetju pred vetrom in dežjem. Vsak večer se ob sončnem zahodu oglasijo klici molitve: Allah Akbar, Ash Hadu un la, Ash Hadu Unna Mohammad-ur-Rasoolalla - bog je velik, bog je le eden, Mohamed je božji prerok.
Pridemo do mostu prek deročega stranskega pritoka, pleten je iz treh vrvi iz bičevja. Vse se ziblje in guglje, če gledaš v vodo, dobiš zoprn občutek, da te z divjo hitrostjo odnaša deroča voda.

Če padeš tu notri, ni rešitve. Z Andrejem preneseva tovore nosačem, ki se bojijo nesti sami, zadnjega moram na silo odvleči prek brvi. Tudi koze morajo na naše hrbte. Z eno roko jo držim za vse štiri noge, ki sem si jih ovil okrog vratu, z drugo pa se lovim za vrv, vse skupaj me spominja na cirkus. Z neba lije kakor iz škafa. Vse dopoldne porabimo, da smo vsi preko, premočeni in prezebli.

PADEC V LEDENIŠKO RAZPOKO
Moramo najti najlažjo pot do T1, zato se vračamo po drugi strani ledenika. Gazim naprej prek kolen v razmočenem snegu. Nenadoma mi zmanjka tal pod nogami. Spominjam se le še, kako se mi stemni pred očmi in kako odganjam Franca, ki me hoče izvleči, stoječ prav nad razpoko. Padel sem 10 do 15 metrov globoko, če ne bi bil na vrvi, se ne bi dobro končalo. Razpoki sploh ne vidim dna ...
Ko me fantje izvlečejo, sploh ne vem, v katero smer gremo ne od kod smo prišli. Z obraza mi kaplja kri, ledeniška očala so razbita. Napade me kašelj in v glavi kljuje topa bolečina. Močno se moram zbrati, da sestopim kakor kužek za ostalimi. Tu je pot še slabša kakor na desni strani. Že v temi prikolovratimo v bazo.

DELO NA GORI SREČE
Moramo si vzeti dan počitka. »Dohtar« mi svetuje, naj zaradi lažjega pretresa možganov teden dni ostanem v bazi, vendar ne morem: V tednu dni se na gori lahko zgodi že marsikaj. Razdelimo se v tri skupine, pripravljamo opremo in hrano. Naslednji dan se zopet vsi zaženemo na goro, v bazi ostaneta le Gulam in Haider.
Na pobočjih pod Južnim Hidden Peakom odkrijemo najboljšo pot do enke in jo označimo z markiranimi zastavicami. Karim nam dela težave, celo Marinko, ki ni nikdar resno hodil v hribe, nosi več od njega. Bruha, bojimo se, da bo vsak trenutek omedlel. V strmo pobočje in čez serake moramo vsekati stopinje, da lahko pride prek. Vendar prinese tovor na cilj - v tabor I. Močno ga mora boleti glava, ker jo v strahu, da mu je ne bi razneslo, trdno ovije z vrvjo. Prepričan je, da je to mnogo boljše zdravilo od aspirina.
Tržičani ostanejo na enki, drugi pa se vrnemo. Dohtarja zdeluje, a za svoja leta je pravi kampeljc.

OAZA SREDI PRAHU IN LEDENIKOV
V naslednjih dneh se vreme izboljša. Opoldne z Andrejem priženeva koze na Paju, gozdiček tik pred začetkom ledenika Baltoro. Sredi goste trave, dreves in grmovja teče pravi bister potoček, kakršnih smo vajeni iz naših gora. Okopljemo se, nosači si naberejo nekaj tovorov drv, kajti čaka nas teden dni hoje po ledeniku. Pred nami se dviga črna gmota, čelna morena ledenika. Gulam zakolje koze, nosači si razdelijo meso, za nas pa pripravi okusna jetra, ki jih začini, da te kar glava srbi in ti stopa znoj na čelo, ko jih ješ.
Debele ure se vzpenjamo po moreni na ledenik, ki je razbit, poln globokih jarkov, gričev, jezerc, potokov in rek. Led je prekrit s peskom, kamenjem in balvani, nobena stopinja ni več trdna.

V KRALJEVSTVU NAJVIŠJIH GORA
Večkrat moramo nosačem sekati stopinje v led, bresti mrzle potoke in se loviti po majajočih blokih. Zakoračimo v veličastno kraljestvo, kakor da ni od tega sveta. Na obeh straneh se dvigajo drzne igle in bleščeče ledene stene: Paju, Biango, Trango, Liligo ...
Vse preveč gora je na svetu, preveč so mogočne in prekratko je človeško življenje. Nemogoče je pozabiti klice molitve, pesmi nosačev in godrnjanje ledenika, če se nad teboj kakor okamneli in zaledeneli ognjeni zublji dvigajo Mustagh Tower, Mitre Peak, Gašerbrum 4, Broad Peak, K2. Nosačem delimo hrano in vsak dan jih pošljemo nekaj nazaj, kolikor tovorov se pač izprazni. Na Concordi se ledenik razcepi, levi krak vodi pod K2, desni pa v skupino Gasherbrum.
Tu se ločita od nas Čibeja, ki gresta raziskovat okrog drugega najvišjega vrha na svetu, za bodoče ekspedicije.
Pod Čogoliso leži mrtev Japonec, zavit v spalno vrečo. Led pod njim se topi počasneje in ostal je dvignjen, kakor na mrtvaškem odru. Zvečer v luči zahajajočega sonca zagledamo za ostrim grebenom Gašerbruma 4 vitko skalno piramido - vrh Gašerbruma.

BAZNI TABOR – BTP
22. junija zjutraj nosači pohitijo kot še nikoli. Gašerbrum 1 (G 1). Ob desetih smo na majhni ledeni vzpetnici 5000 metrov visoko, kjer posamezni ostanki opreme kažejo, da so tu stali že številni bazni tabori. Ko se zberejo vsi nosači, se jim Haider v našem imenu zahvali za pomoč, z Janezom jih izplačava in takoj pohitijo nazaj. Brez tovorov bodo navzdol trikrat hitreje, najbolj bodo pohiteli po ledeniku, ki jih navdaja s tesnobo. Zadržimo le »Vengusta«, ki nam bo kuhal in Karima, ki se je izkazal kot najboljši nosač; pomagal nam bo nositi na 'en-ko'.
Takoj se lotimo dela. Izkopljemo ravne prostore in hitro zrastejo trije veliki šotori, v katerih bomo spali, po trije člani in dva manjša za Haidra, Karima in »Vengusta«. Uredimo opremo in hrano in postavimo kuhinjo. Prazne sode napolnimo s peskom in jih po dva, enega vrh drugega, postavimo za vogalne stebre, za sredino zvežemo palice in prek napnemo ponjavo. Da ne bi bilo prepiha, Karim vse skupaj obzida s kamnitim zidom, postavimo še kuhalnik, iz zabojčkov naredimo mizo in stole in stanovanje za mesec dni je nared.

TABOR 1
Po večerji posedimo v »kuhinji«. Moramo se pogovoriti o delu in gori. Ko smo opazovali južno steno G 1, nas je pritegnil izrazito vitki skalni in ledeni steber, ki pripelje naravnost na vrh. Nekateri se silno navdušujemo zanj, drugi pa so previdnejši in se raje odločijo za jugozahodni greben, ki je sicer daljši, a videti lažji. Zmaga steber s 4:3.
Navsezgodaj zjutraj že hitimo z lažjimi tovori po zahodnem gasherbrumskem ledeniku navzgor. Izgubljamo se sredi ogromnih serakov, lovimo ravnotežje po dvomljivih snežnih mostičkih in skačemo čez široke razpoke. Sonce, ki začne pripekati, zmehča sneg in hoja je vse bolj naporna in tvegana. Ledenik postane položen, gazimo po skoraj ravnem platoju krnice, ki jo oklepa vseh šest do neba segajočih Gašerbrumov. Topo sedimo v snegu, nekatere muči glavobol. Gazimo še naprej do skal, ki se strmo dvigajo na jugozahodni greben.
Ko gledamo južni steber, se navduševanje vse bolj umika razumu. Visok je skoraj 3000 metrov, brez vsakega, še tako drobnega prostorčka za šotor. Premalo imamo opreme, vrvi bi morali napeti vse do vrha, za utrditev poličk za tabore bi morali imeti ribiške mreže. Počasi se vsi odločimo za jugozahodni greben. Tik pod skalami postavimo dva šotora, višinomer kaže 5500 metrov. Šotora imenujemo Peko in Hidromontaža.
S triinpetdesetimi leti na ekspedicijo in v višino 5500 metrov v tempu zagnanih alpinistov, niso mačje solze. Tržičani še isto popoldne napnejo nekaj vrvi v strmem ozebniku nad enko.

LEDENE STRMINE
Vzhajajoče sonce pozlati Čogoliso, ko zopet hitimo s težkimi nahrbtniki iz baze. Jezero, ki se zbira na razcepu ledenikov, je vsak dan večje. Vreme dela za nas, vse dni je skoraj brez oblačka. Marinko odpelje Karima iz enke nazaj v bazo, drugi pa urejamo tabor.
Opoldne se Tržičani vrnejo iz stene, posedamo okrog šotorov in se hladimo, kakor vemo in znamo. Čez dan je strašno vroče, nikjer pa niti najmanjše sence. Ker je v mehkem snegu hoja po ledeniku preveč nevarna, Tržičani sestopijo v bazo naslednje jutro, mi pa se odpravimo v steno.
Ozebnik preide v ozek skalnat kamin, iz njega pa nas dolge prečnice privedejo na strme snežne vesine. Tu je konec vrvi, ki so jih napeli Tržičani. Grizemo v strmino, vsakih nekaj korakov počivamo z glavami v snegu. Do stegen plavamo v mokrem snegu, konec vsakega raztežaja zabijemo klin in pritrdimo vrv, da bomo lahko varno sestopali in nosili težke tovore na goro.

»KAPELICA«
Prigazimo na oster grebenček, ki se dvigne v navpičen skalnat skok. Spominja nas na »Kapelico«, skalo pod Grmado, na kateri treniramo. Roke potisnem do komolcev v sneg, zobje škrtajo po gladki skali. Zabijem klin, če bi tu zdrsnil, se ne bi dobro končalo. Oprimkov ni nobenih.
Popolnoma brez sape sem, ko se prekobalim čez rob. Drago je ob vrvi hitro za menoj. V sneg izkopljeva globoko jamo, v katero zakopljeva »dead man« (aluminijasto lopatko - snežni klin) s pritrjeno vrvjo. Po polurnem gaženju odložimo tovore na majhnem platoju, kjer naj bi stala dvojka, in sestopimo. Navzdol gre po vrveh zelo hitro.

TABOR 2 STOJI 6250 m VISOKO
Jutranji mraz nas priganja, da kljub težkim nahrbtnikom hitimo navzgor. Če počivaš, se hitro pričneš tresti od mraza. Vrvi in globoka gaz, ki je trdno zamrznila, nam olajšajo pot. Sto metrov nad mestom, ki smo ga izbrali včeraj, odkrijemo boljši prostor za tabor. Z Andrejem se vrneva po robo, ki smo jo pustili spodaj, Franc in Drago pa postavita šotor. Tabor 2 se imenuje PZS (Planinska zveza Slovenije). Poimenovanje taborov ima sicer reklamne namene, mimo tega pa nas prijetno spominja na dom, goro naredi bolj domačo.
V stenah okrog nas se podirajo seraki, ki jih je sonce omehčalo. Z velikim ropotom grmijo kakor stolpnice velike ledene gmote v dolino in se razbijajo v prah. Po ledenem toboganu, ki je nastal iz gazi, se ob vrveh spustimo v enko. Zjutraj počakamo Tržičane, ki gredo na goro. S Karimom in Marinkom, ki sta prinesla tovore, sestopimo v bazo.

ŽIVLJENJE V BAZNEM TABORU
Bazni tabor je namenjen počitku in pripravam na ponovni vzpon. Videti je kakor delavnica, jedilnica, kuhinja in bolnišnica obenem. Ko se vrneš v bazo, najprej pozdraviš As Salam Alejkum, pomečeš opremo s sebe, nato pa te kar samo zanese v Gulamovo kraljestvo - v kuhinjo, ki ji pravimo »Vengustov hram«. Če ni drugega, sta topel čaj in tablica čokolade vedno pri roki.
Gulam je za nas pravo zlato. Razume angleško, govori balti in urdu, po poklicu pa je slaščičar. To vam lahko pove vse. Iz sicer skromne hrane, ki jo imamo s seboj, pričara take umetnije, da se vedno najemo kakor bobni. Še tako slaba konzerva lahko postane z nekaj pakistanskimi začimbami in s toplim, mehkim čapatijem, prava poslastica.
Začinjen krompirjev pire, zavit v čapati, vložene marelice v čapatiju, dal (indijska soja) v čapatiju itd. Ko se naješ, da komaj hodiš, se uležeš na vroče sonce pred šotor, pišeš dnevnik, bereš, urejaš opremo, šivaš obleko, delaš spiske hrane, ki bo šla na goro.
Tudi kopamo se. Sredi ledu pod bazo teče prava majhna rečica in če zbereš dovolj poguma, se lahko prijetno osvežiš in očediš. Mrzla je strašansko in nekam nenavaden je pogled na gole dedce, ki lezejo iz ledu.

TEŽAVE Z VIŠINSKIM NOSAČEM
Tržičani nadelajo pot v strminah nad dvojko, mi pa s Karimom in Marinkom pohitimo nazaj na enko. S Karimom imamo smolo, neprestano ga muči hud glavobol, bljuva zeleno tekočino. Do gore čuti tako močan odpor, da vedno resno zboli, kadar je treba nesti na enko. Zvečer pred nošnjo vedno dolgo časa moli k Alahu. Ne vem, ali ga prosi, naj ga reši nošnje ali za srečen povratek, najbolj verjetno za prvo.
Takoj, ko je ostal sam, ko so se drugi nosači vrnili, seje popolnoma spremenil. Vsi so želeli ostati kot višinski nosači, da bi čim več zaslužili, ko pa ni bilo več konkurence se tudi ni bilo treba več truditi. Na enki se nabere že dovolj opreme, zato ga sklenemo odpustiti. Janez in Haider se morata pošteno potruditi, da ga spravita iz baze, noče in noče domov.

BELA KUPOLA
Na enki si naložimo nahrbtnike, kakršnih ne nosimo niti doma v Alpah. Vsak ima gotovo po 25 kilogramov in več. Pošteno se namučimo, preden ob dveh popoldne dosežemo tabor PZS. Južna stena Bele kupole, ki je šele prvi začetek jugozahodnega grebena, se nad taborom strmo požene v nebo. Strmina prek 60 stopinj je prav spoštljiva že v ledenih stenah Alp, kaj šele v Himalaji, ko se pridružijo še višina in težki tovori. Janez in Borut sta opravila lepo delo.
Z vrha Bele kupole se nam odpre prekrasen pogled na vrhnji del gore, na vse druge Gašerbrume, prek katerih že vidimo kakor igla vitki Mustagh Tower in grozljivo severno steno Gašerbruma. Proti vršni piramidi naše gore se vleče kakor nož oster greben, ki je na severni strani obešen z velikanskimi opastmi, južna pobočja pa so strma in pokrita z zoprnim, napihanim snegom.

ZA LAS UIDEMO PLAZU
Do pasu gazim naprej po strmem kložastem snegu. Čudno mi je pri srcu. Dobro vem, da se lahko vsak trenutek utrga celo južno pobočje in nas vse skupaj odnese s seboj. Toda druge možnosti ni. Vsakih 50 metrov pritrdim vrv na ,dead man' in ga zakopljem globoko v sneg. Andrej mi pomaga; France in Drago pa odmotavata in urejata vrvi. Hitimo kakor kje na Šmarni gori, čeprav smo že skoraj 7000 metrov visoko. Z vsakim metrom pritrjene vrvi smo bolj sproščeni.
France, ki hodi zadnji, ravno stopi na plato, v katerega se razširi greben, ko za nami poči. Tla pod nogami se tresejo, vse južno pobočje kakor brzovlak izginja v krnico pod južno steno, več kot 1000 metrov globoko. Tokrat je šlo za centimetre.
Kasneje nam je Janez pripovedoval, da nas je z daljnogledom opazoval iz baze. Videl je plaz in bil je prepričan, da je vsega konec. Ko pa nas je zopet opazil, kako gazimo po platoju, se mu je velik kamen odvalil od srca.

TABOR 3 INDUPLATI
Zaradi velike napetosti in napornega plezanja sploh nismo opazili, kdaj je nebo postalo svinčeno sivo. Na dereze se nabirajo velike cokle mokrega snega, prične snežiti. S težavo pregazimo plato do Črne glave, pod katero postavimo tabor - Induplati 6750 m visoko. V megli in snegu hitimo nazaj, v neprestanem strahu, kdaj bo ponovno počilo. Snežni odlom, kjer se je utrgal plaz, je visok skoraj meter.
Srečno prisopihamo nazaj na Belo kupolo in se po vrveh kar podričamo v dvojko. Zelo smo utrujeni. Nahrbtniki so bili pretežki, gaženje preveč utrujajoče. Zato sklenemo, da bomo jutri sestopili. Zjutraj zaležimo, tako da lahko sestopimo le do enke, v mehkem snegu ne smemo prek ledenika. Naslednji dan pridejo Tržičani, ki bodo poskusili postaviti tabor IV, mi pa sestopimo v bazo.

VODJA PONOVNO ZBOLI
Zvečer nam vse veselje nad jutrišnjim počitkom skvari Filipov glas iz radijske postaje.
»Halo, baza! Halo, baza! Janez je zbolel. Huda angina. Ne more govoriti. Jutri zgodaj zjutraj morate biti v enki, da ga pospremite v bazo, dva pa naj gresta na dvojko. Ponavljam: Janez zbolel, dva na enko, dva v dvojko!«
Odločimo se, da greva z Andrejem na goro, z nama bo šel Marinko, ki bo pomagal Janezu v bazo. Zvečer se dolgo sprehajam med šotori v luči zahajajočega sonca, ki odseva z Baltora Kangri. Sedaj gre zares: Z Andrejem imava vse možnosti, da prideva na vrh. Če bova zdržala. Utrujena sva še, počivala sva le eno popoldne. Morava! Toliko je teh če, kako, kdaj, toliko je vprašanj in odgovorov; da se vso noč nemirno premetavava po ležišču. Niti za trenutek ne zaspiva.

POSLEDNJIČ NA GORO?
Jezero je še zamrznjeno, zato kar po ledu hitimo med seraki. Na enki počakamo Janeza, ki sestopa z dvojke, z Marinkom se navežeta in odideta v bazo. Z Andrejem močno načneva zaloge hrane. Počasi se vzpneva na dvojko in naslednji dan na trojko. Tu sta že Borut in Filip, ki sta pregazila plato in snežno pobočje do pričetka vršne piramide. Borut je nesel 150 metrov vrvi do prvih skal.
Ogromno je še dela na gori, ali ga bova uspela opraviti sama? Do vrha je še 1200 metrov višinske razlike, pot je še neopremljena, vmesni tabor še ni postavljen. Vsi štirje se stiskamo v šotorčku in zaradi gneče noč večinoma prebedimo. Čeprav je vsa hrana v šotoru, morava zjutraj dolgo časa greti ribe nad kuhalnikom, da jih odtajava.
Jutranje sonce naju dobi že pri prvih skalah, kjer je Borut pustil vrvi. Ogromni nahrbtniki naju tiščijo ob tla. V njih je vse za tabor IV: šotor, ležišči, spalni vreči, kuhalnik, hrana, klini, ,dead mani', puhasta obleka, 200 metrov vrvi, fotoaparati, radijska postaja, osebna oprema ...

7500 m - ZADNJI TABOR – PLANIKA
Pred nama se v enem samem naletu dvigne tisočmetrska piramida. Sneg postane suh, kakor bi se vzpenjala po moki, skale pa krušljive, da včasih niti klina za vrvi ne moreva zabiti. Vsakih 50 metrov se zamenjava v vodstvu, plezanje postane obupno naporno. Nekaj korakov, cepin v sneg, glavo na cepin in dihaš, dihaš. Srce je nekje v grlu, ali pa še više. Občutek za čas popolnoma izgubiva, vidiva le še nekaj metrov pred sabo. Ves ostali svet utone v pozabo.
Edini življenjski cilj nama postane doseči snežno ramo na sredini stene, ki smo jo videli iz dvojke. Stena se zoži v žleb, kjer strmina preseže 60 stopinj. Zmanjka nama vrvi, 50 metrov je morava nesti s seboj, sicer bi si odrezala povratek. Sonce je že nizko nad obzorjem, ko doseževa položnejšo snežno vesino 7500 metrov visoko. V sneg in led izkopljeva majhno polico, prekmalu naletiva na skalo, da bi lahko šotor dobro postavila.
Veter, ki je pričel pihati z juga, se besno zaganja v šotorsko platno in nama ga skuša iztrgati iz rok. Temno je že, ko tabor Planika stoji, polovica šotora visi v globino. Na šotor skušava pritrditi še reklamni napis »Planika«, vendar naju mraz, veter in noč preženejo.

NEMIRNA NOČ
»Halo, dvojka, halo, dvojka, javi se! Tabor Planika stoji. Jutri bova skušala doseči vrh.«
Dvojka prenese novico v bazo, ker se neposredno ne slišimo. Kuhava krompirjev pire in ker sva pozabila sol, vmes zamešava kar slane ribe. Okus je ogaben, vendar se zavedava, da morava jesti, zato skledo poliževa do konca. Vso noč se neprestano prebujava. Veter, ki se zaganja v šotorsko platno in višina nama ne dasta spati.
Komaj se v šotoru nekoliko razsvetli, sva že na nogah. Obuvanje višinskih škornjev in navezovanje derez predstavlja velik napor. Zasopeva se, kakor da bi doma tekla v breg. Popijeva velike količine mleka z medom. V nahrbtnika dava le zastavice za vrh in fotoaparate. Da bo šlo hitreje, bova plezala brez vrvi.
Hitrost v visokih gorah pomeni edino varnost, zanesti se je treba edinole nase, pravo varovanje, kakor v Alpah, je nemogoče. Pred sedmo uro zakoračiva v mrzlo jutro. Na jugu se zbira kakor noč temen zid monsunskih oblakov, ki se približuje z veliko naglico. Pohiteti bo treba!

V SNEŽNEM VIHARJU PROTI VRHU
Zagrizeva se v snežišče nad Planiko, ki postaja vse bolj strmo. Veter, ki se nama zaganja v hrbet, naju skuša pritisniti ob pobočje. Sneg je zoprn, suh in spihan, razbijati morava prave otoke klože, če pa so prevelike, plezava kar po njih. Ob osmih veter prinese prve snežinke, čez pol ure sva sredi oblakov. Vse je sivo, nebo in gora, okrog naju plešejo snežinke svoj podivjani ples, veter tuli okrog skalnih robov.
Narava je kakor ponorela, vse okrog naju se giblje. Obupno naju zebe v roke in noge. Po nekaj korakih izkopljem drobno poličko, zabijem cepin v sneg in lovim sapo. Z eno nogo stojim na polički, z drugo pa maham sem in tja, da spravim vsaj nekaj krvi v prste. Andrej mi neprestano sledi, ko zapustim poličko, stopi on nanjo. Občudujem ga. Z dvajsetimi leti bo stal na vrhu osemtisočaka, življenjskem cilju najboljših alpinistov na svetu.
Desna roka, v kateri držim cepin, je skoraj brezčutna, kakor kos lesa. Ledene igle nama bičajo obraz in prekrivajo očala. Plezava po skalah, ki postajajo vse bolj strme. Nekaj metrov nad sabo si izberem točko in ko dosežem cilj, ga prestavim spet nekaj metrov više. Razmere so obupne, vendar dobro veva: sedaj ali nikoli. Niti enkrat ne pomisliva na vrnitev, pot navzdol vodi le prek vrha.

DOSEŽEN CILJ
Skalnato rebro, po katerem se vzpenjava, postane skoraj navpično. Ob dvanajstih stojiva pri zadnjih skalah, v drobni škrbinici, nad katero se dviga le še položna snežna vzpetina - vrh. Oblaki se nekoliko razredčijo, veter pa še bolj besno zatuli. Skozi meglo opaziva rumeno žogo - sonce.
Na cepin priveževa jugoslovansko, pakistansko in slovensko zastavico. Drug ob drugem stopiva na vrh. Objameva se in tolčeva po ramenih. Solze zmrzujejo na licih. Veter naju skuša pahniti čez rob. Fotografirava se. Iz nahrbtnika vzamem slončka, darilo mojih otrok, za srečno vrnitev, spremlja me na vseh turah. Andrej me slika s slončkom v roki.
Takoj pričneva sestopati. Ni časa za veselje, skrbi naju pot nazaj. Noge so postale brezčutne. Sneg je zametel sledi in napeti morava vse sile, da najdeva pravo smer. Sestopava kar po žlebu pod skalami, po katerih sva se vzpenjala. Klože in plazički novozapadlega snega naju odnašajo s seboj, da se včasih komaj ujameva na cepin.
Postala sva popolnoma apatična, ne vidiva nobene nevarnosti več. Če zdrsneš s kložo vred, se ti zdi celo prijetno, ker ti nekaj korakov ni treba sestopati. Padava v sneg in topo buljiva predse, s poslednjimi napori volje iščeva skale znanih oblik, da ne bi zgrešila v brezoblični sivini. Ob pol petih se privlečeva nazaj na Planiko.

DRAGOV SAMOTNI VZPON
Brez misli leživa v Planiki in opazujeva snežinke, ki jih veter nosi skozi režo pri vhodu. Grejeva zaledenela lica in premrle ude, z las in brade trgava ledene sveče. V takem vremenu ne pričakujeva nikogar iz nižjih taborov. Na smrt sva žejna, vendar sva tako utrujena, da se nama ne ljubi skuhati čaja.
Nenadoma zaslišiva robantenje okrog šotora, nekdo hoče vstopiti kar skozi platno. Drago je. V megli ni našel vhoda. Čestita nama za vrh in nama pogreje pijačo. Sili naju s hrano, vendar ne moreva jesti. Zjutraj sta s Francem odšla iz baze Induplati proti Planiki, v zgornjem delu snežišča pod steno ju je ujela snežna vihra. Na začetku fiksnih vrvi sta se razšla.
Franc je dolgo časa prepričeval Draga, naj sestopi z njim, saj v takem res ni imelo smisla nadaljevati. Skoraj bi uspel, vendar je Draga silovita želja po vrhu gnala naprej. Preložil je hrano iz Francovega nahrbtnika v svojega in se sam povzpel dalje. Ob šestih imamo zvezo s trojko, kjer so Filip, Borut in Franc. Povemo, da je Drago srečno prispel v Planiko in da sva se midva vrnila z vrhom v žepu. Čestitajo nama in posredujejo novico naprej v bazo. Dragu naročijo, naj v lepem vremenu počaka, ker bodo jutri prišli iz Induplati v Planiko, če pa bo jutri snežilo, naj sestopi z nama.

DRAGO OSTANE SAM
Kako nama je žal, da Drago ni bil skupaj z nama v navezi. Sedajle bi vsi skupaj mirno ležali v Planiki z vrhom v žepu in mislili na svet, v katerega se bomo vrnili in na ljudi, ki jih ljubimo in zaradi katerih smo se še bolj potrudili. Noč je obupno dolga, neskončna. Z Andrejem jo prebediva, Drago pa še ni toliko utrujen in dokaj mirno spi. Veter vso noč zavija okrog robov in poka s šotorskim platnom.
Zjutraj še vedno sneži. Prosiva Draga, naj sestopi z nama. Opiševa mu, kako nevarna je pot proti vrhu, že naju so nosili plazovi, ko še ni bilo toliko novega snega. Spomniva ga na Villareta, Francoza, ki je leta 1975 za večno ostal v zadnjem taboru sredi snežne vihre na Gašerbrumu 2, le nekaj kilometrov od nas. Vse je zaman. Drago se je odločil. Kako težko je prepričevati nekoga, naj obrne, medtem ko se sam vračaš z vrha. Preveč je bilo garanja, preveč mogočne so gore, da bi jim človek lahko pokazal hrbet. Veliko moraš pretrpeti, veliko pregarati, veliko sreče moraš imeti, da vsaj enkrat v življenju stojiš na vrhu osemtisočaka. In Drago ve, kakor veva tudi midva: če bi sedaj obrnil, mogoče nikdar več ne bi imel take priložnosti. Z Andrejem pa ne moreva več čakati v Planiki. Če si na višini izčrpan, je edina rešitev sestop. Tudi en sam dan čakanja lahko pomeni, da se ne boš mogel nikdar več vrniti.
Izgubiva se v megli in snežnem metežu. Težko breme nama leži na srcu, nobenega veselja nad uspehom ne čutiva. Kakor da bi velik del naju ostal z Dragom v Planiki.
V snežni vihri zgrešiva začetek fiksnih vrvi in sestopava kar naravnost po strmih žlebovih in navpičnih kaminih. Večkrat kdo zdrsne, vendar naju prav nobena stvar na svetu več ne prestraši. Vsakih nekaj korakov se zgrudiva in zbirava moč in voljo za naslednjih nekaj korakov. Šest ur porabiva do trojke.
Ob enih v Induplati srebava toplo juho, ki nama jo je skuhal Filip. Vreme se nekoliko izboljša, snežiti preneha in oblaki se trgajo.
Takoj sestopiva dalje v dvojko. Vodoraven greben nama dela hude preglavice, komaj verjameva, da ga bo kdaj konec. V PZS popijeva kompot in se ob vrveh podričava v enko. Skoraj trda noč je že, ko odpreva šotor Peko in kar padeva v tople spalne vreče.
Zjutraj zopet sneži. Že ob petih se v strahu, da nama nov sneg ne bi pokril razpok na ledeniku, odpraviva v bazo. Preveč je toplo, monsun je prinesel močno odjugo, že zjutraj se nama udira prek kolen.
Ledenika ni moč prepoznati, največji seraki so se podrli, jezero je odteklo, ker se je pregrada stopila. Ob desetih sva v bazi, kjer naju vzame v oskrbo Gulam Mohamed.

EKIPA JE DOTOLČENA
10. VII. Med najinim sestopom v bazo se vreme izboljša. Posije sonce, odjuga sprošča mogočne plazove novega snega. Od vsepovsod grmi kakor na fronti. Na trojki se morajo hitro odločiti. Vse dopoldne skušamo dobiti zvezo z Dragom, a zaman. Kaže, da je odšel proti vrhu. Mogoče zgoraj ni tako toplo in so razmere boljše. Da bi poskusili vzpon za Dragom na Planiko, ni misliti, odnesel bi jih plaz.
Čakati v trojki je tvegano. Če zapade še malo snega, dolgo časa ne bi mogli več po grebenu v dvojko. Zato jim Janez dovoli, da sestopijo v bazo; ko se gore umirijo, bomo vsi odšli nazaj na hrib. Ko sestopajo v megli, morajo sneti očala, da sploh kaj vidijo. Zaradi močne difuzne svetlobe dobijo snežno slepoto. Borut dva dni leži v popolni temi in dobiva injekcije proti bolečinam, Filip in Franc imata oči le hudo vnete.
Z Andrejem sva na smrt utrujena, ozeble noge so vse rdeče, prsti naju pečejo in se pričenjajo luščiti. Janez ima angino, Marinko in Haider pa sta odšla v Askole po nosače, ki morajo 20. priti v bazo. Dva dni se moramo zdraviti, ves čas dežuramo pri vključenih radijskih postajah. Po dve sta zvezani skupaj, da bi slišali vsak šum, če bi se Drago javil. Zaman.

DNEVI ZAVITI V ČRNINO
13. smo zopet toliko pri močeh, da se lahko vrnemo na goro. Moramo poiskati Draga, pa če bo treba prav do vrha. Filipa nekoliko nad bazo obrne angina. Na enki Franc bruha. 14. zopet sneži. Če bi v takem rinili naprej, bi lahko le še koga izgubili. Pri povratku nas skoraj pokoplje kamnit plaz, ki se utrga z južnega Hidden Peaka. Zopet smo vsi v bazi. Molčimo. Kaj bi govorili, saj vemo vsi. Drago je ostal na gori! Za večno!
Šest dni neprestano sneži. Vsako jutro je baza podrta. Stresati moramo sneg s šotorov, odkopati kuhinjo in jo ponovno postavljati. Radijske postaje so neprestano vključene. Ali smo pričeli verjeti v čudeže? Ne, le resnica je pretežka! Ko smo šli na pot, smo vsi vedeli, da se vsakomur od nas lahko pripeti najhujše, toda sedaj, ko je res, je prehudo, da bi verjeli. Najtežje je to, da moramo nemočno sedeti v bazi in šteti snežinke.
Prav gotovo žrtev ni bila potrebna. Cilj je bil dosežen, sedaj bi lahko vsi mimo proslavljali v bazi. Toda odpovedati se cilju je veliko teže, kakor doseči ga. Nihče od ljudi, ki posedajo po toplih foteljih, ne bo nikdar razumel, da lahko človek za dosego cilja tvega tudi lastno življenje. Danes, ko nam je vse servirano na pladnju, ko se za nobeno stvar ni treba več izpostavljati, je vsako tveganje obsojano. Mi pa ljubimo tveganje in skušamo z lastnimi močmi nevarnosti premagati.
Najbolj zna ceniti življenje tisti, ki bi ga že nekajkrat lahko izgubil. Da, Drago je ravnal samovoljno, toda to je samovolja, ki jo vsi dobro razumemo. Tudi jaz bi se prav tako odločil iti do konca. Brez trme in tveganja v alpinizmu ne dosežeš ničesar.
Drago bo vedno ostal z nami kot najboljši prijatelj, ki je veliko delal in za svoje delo žrtvoval življenje. In zakaj naj bi bilo delo, ki ne prinaša materialnih dobrin, manj vredno od drugega? Vemo, da bo v domovini na tisoče vprašanj, kdaj, kje, kako, kako je to mogoče in pripravljeni smo na to. Vemo tudi, da bo več obsodb kakor čestitk. Vemo tudi, da bodo le redki ljudje razumeli, kaj smo doživljali na gori, kaj smo doživljali, ko smo se borili proti snežnemu metežu in proti kruti resnici.
Razumeli bodo samo tisti, ki vedo, kakšen je videti človek, ko mu sneg zmrzuje na čelu, ko mu veter in mraz odnašata moč in le še žareče oči izžarevajo strašno voljo do življenja.

ZAPUŠČAMO DOMOVANJE BOGOV
18. zvečer se prikažejo prve zvezde, zjutraj zopet sneži. Dopoldne skozi oblake posije sonce in prične topiti novozapadli sneg. Pospravljamo opremo in pripravljamo tovore. Po kosilu zagledamo na ledeniku temne pike. Nosači prihajajo. V bazi nastane živahno vrvenje. Podiramo šotore, pripravljamo hrano za povratek. Nosače ustavimo petdeset metrov pred bazo, da lahko v miru pospravimo. Le Ali, ki je pripeljal nosače, nas pride pozdravit: »As Salam Alejkum, sab. Gasherbrum finished?«
»Finished, Ali, finished!« S kakšnim veseljem izgovorimo te besede. Ali je prvi človek, ki mu lahko povemo, da smo uspeli. S seboj prinese Haidrovo pismo, v katerem so novice iz ostalega Karakoruma. Japonci na K2 napredujejo zelo počasi, druga japonska ekspedicija se vzpenja na Broad Peak. Don Morisson, eden vodilnih angleških alpinistov v letih po vojni, ki je vodil ekspedicijo na Latok, je padel v razpoko in se ubil. Isto se je zgodilo zdravniku avstrijske ekspedicije v skupino Hapolu. Vodilna angleška alpinista, znana iz južne stene Everesta, Doug Scott in Chris Bonington sta pri sestopu z Ogre Peaka zdrsnila. Scott je obležal z zlomljenima nogama; Bonington pa si je zlomil roko in štiri rebra. Z velikimi težavami ju spravljajo v dolino. Nevarne gore so v Karakorumu.
Nosači težkajo tovore in si jih privezujejo na hrbte. Pogodimo se, da bodo nazaj hodili hitreje, plačali pa jim bomo običajno število etap. Brskajo po stvareh, ki bodo ostale v bazi in kljub temu, da jim branimo, si vsak nabere, kolikor more nesti.

POVRATEK V ŽIVLJENJE
Ob štirih popoldne nosači zapustijo bazo. Majhna kolona štiridesetih ljudi izginja med ledenimi griči. Sedim na nahrbtniku in gledam Hidden Peak, ves odet z novim snegom. Moj drugi osemtisočak, Dragov grob! Prvič v življenju spoznam, kako majhna je razlika med uspehom in koncem. Znašel sem se pod steno, ki je ne morem preplezati, pred razpoko, ki je ne morem premostiti. Nerad obračam, tokrat pa moram.
Oprosti, Drago. Brez tebe se bomo vrnili v življenje, ki bo teklo dalje, kakor da se ni nič zgodilo. V naših srcih pa bo ostala velika praznina. Ne pošiljam vpraševat, komu zvoni. Dobro vem, da zvoni tudi meni. Bil si del nas in del nas tudi ostaneš. Ker te ni več, je manj tudi mene samega. Ne boš ostal sam. Na Gašerbrumu 2 leži Villaret, nekje pod Čogoliso te čaka Herman Buhl. Iz žepa vzamem slončka, ki je bil z menoj na vrhu. Ostal bo pri tebi, Drago. Poiskal ga boš v bazi pod Gašerbrumom.
Na vsakem koraku se oziramo nazaj v vitko piramido, ki žari v zahajajočem soncu. Čez nekaj dni bomo na Urdukasu božali prvo travo, na Pajuju bomo ležali v senci prvih dreves. Skozi požeta žitna polja, skozi cvetočo ajdo, skozi nasade zrelih marelic se bomo vrnili v vsakdanjost
Počasi bodo sedanji dogodki postali spomin na dogodke, ki so nam vrezali nove gube v obraz, v srca pa nova spoznanja in nove izkušnje. Zopet bomo kovali nove načrte, zopet nas bo neprestano vleklo v nove gore, v nepoznan svet. Takšno je pač naše življenje. In mi radi živimo.

Nejc Zaplotnik
Dnevnik ...

Drago Bregar
rojen v Višnji Gori, *23. 8. 1952,
umrl na Gašerbrumu (Skriti vrh - Hidden Peak), † 10. 7. 1977, (zadnji stik z njim je imela odprava 9. 7. 1977).


Almanah Drago Bregar
Izbor besedil: Nataša in Jaka Bregar
Uredil in opremil: Zvone Šere
Obdelava fotografij: Designpro d.o.o.
Obdelava diapozitivov: Akord d.o.o.
Lektorirala: Jožica Repanšek-Žana
Korigirala: Nadja Leban
Slika na naslovnici spredaj: Drago Bregar v pogorju Mont Blanca
Slika na naslovnici zadaj: Drago Bregar nad taborom II, na Gašerbrumu (Foto: Janez Lončar)
Izdal: Upravni odbor PD Drago Bregar Ljubljana
Natisnil: Bis tisk d.o.o.
V Ljubljani, 2005
Naklada: 700 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
796.52(497.): 929 Bregar D. (082)
ALMANAH Drago Bregar / [izbor besedil Nataša in Jaka Bregar ; uredil Zvone Šere]. - Ljubljana : Upravni odbor PD Drago Bregar, 2005
ISBN 961-238-472-X
1. Šere, Zvone 2. Bregar, Drago, 1952-1977
COBISS.SI-ID
220445184
 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 42852

Novosti