Janko Oprešnik - Zumba: Evo spet nekaj novega - Prvenstveni v Steni: Četrti dan in Divji zahod
V četrtek, 16. avgusta, sva s Tomažem že ob svitu polna optimizma stala pod Triglavsko steno, levo od Kovinarske smeri.
Ob grapi, ki je zaprta s previsi, se levo ob njej navzgor vzpneva do izrazitega kamina. Skala je kompaktna zato hitro napredujeva. V tretjem raztežaju naju je zaposlila previsna zajeda, ki je na vrhu zaprta s krušljivim previsom; nadaljevanje do dolgega ozkega kamina je nekoliko lažje.
Preplezava ga do polovice in nato po grebenu ob njem po levi strani do široke gredine kjer smer Vesna preči proti levi. Dalje naravnost navzgor čez spodjeden previs in poševno desno počasi naprej po širši rampi do naslednje grede oziroma stika z Gorenjsko.
Tu se stena položi, a vendar samo za en raztežaj.
Stojiva pod ogromnimi ploščami prepredenimi z počmi. Preplezava jih v dveh raztežajih – prvega naravnost navzgor, drugega pa malo proti desni, da doseževa spodjedeno previsno in krušljivo zajedo.
Že sva hotela nadaljevati, ko so naju presenetile prve dežne kaplje. (Napoved je bila res proti večeru slabša, a naju je vreme kar za nekaj ur prehitelo!?).
Nemudoma sva se odločila za prečenje po ozki rampici do Nemške smeri.
Stena se je spremenila v slapove vode, tako da nama ni preostalo drugega kot, da se po vrvi spustiva do vznožja stene .
Kako prav sva naredila se je pokazalo šele pozneje, ko sva v nalivih zrla pod steno navzgor – prav tam kjer sva hotela izplezati zadnji raztežaj je v mogočnem slapu padala ogromna količina vode: čez zajedo in naprej 400 metrov v globino!
Smer sva tukaj zaključila oziroma priključila na Nemško, čeprav bi bila linija lepša, če bi nadaljevala še tisti raztežaj in pol navzgor.
Poimenovala sva jo Četrti dan, dolga je 460 metrov, ocenila sva jo VI-, V+/III–IV, plezala 7 ur, v smeri pa so ostali štirje klini .
V petek sem potem vodil neke goste po Pohorju in doma sušil povsem premočeno opremo: za v soboto – saj sva z Tomažem imela v Steni še velike načrte.
Vendar, ko se je zjutraj nad dolino privlekla megla (ki pa je pozneje popolnoma izginila), sva se - še pod vplivom neurja izpred dveh dni - odločila za drugo možnost: prvenstveno v zahodnem – krajšem, delu Stene.
Vstopila sva naravnost navzgor po stožcu do stika z Gandijevo smerjo in po njej raztežaj čez krušljivo prečnico v desno. Pa sva presenečeno sva ugotovila, da je bil ta raztežaj popolnoma opremljen (novi klini, kompleti z vponkami, trakovi, metuljii in - na koncu še kompletno sidrišče). Po vsem sodeč je bil raztežaj preplezan šele pred kratkim. (Če je šlo za nujen primer vrnitve iz stene ..., se lahko plezalca ali plezalec oglasi pri meni, da mu vrnem opremo!)
Od varovališča sva nadaljevala levo do grape, kjer se odcepi smer Vrač - lanska Knezova smer -, od tu pa še desno navzgor po grapi in levo v krušljiv steber. Upala sva, da bo skala višje boljše kvalitete – vsaj tako je bilo videti na prvi pogled, pa sva naletela na velike težave vse do vrha pa ne v smislu tehničnih težav – na kratko: smer je zaradi krušljivosti v navpični in slabi skali resna, nevarna, predvsem pa psihično naporna, skratka divja – če sem odkrit: ne priporočam!
Smer Divji zahod sva plezala 18. avgusta 2012 Janko Oprešnik in Tomaž Berglez, ocenila sva jo: V, V+/III–IV , dolga je okoli 400 metrov, plezala pa sva 6 ur. V smeri sva pustila tri kline.