Planinski glas - Vilko Rifel: ... Že več kot petnajst let vsako leto zapored vsaj teden dni letnega dopusta preživim s svojo družino v vlogi pastirja v Hautežovi bajti na Velikem Stanu na Veliki planini.

Na planini je lepo
In kaj me vsako leto vleče na planino, mogoče se bo nekomu to zastavljeno vprašanje zdelo sila čudno, nekdo drug bi mi odgovoril, da se na tako edinstveno planoto Velike planine vsak pravi ljubitelj te planine rad vrača, s slednjim se strinjam. Je pa še eden poseben vzrok, preprosto pastirsko življenje na planini v času planovanja. Tistih nekaj borih dni se mi uspe izključiti iz vsakdanjega toka potrošniško naravnanega življenja, ki je poln različnih obveznosti, neprestanega hitenja, stresnih trenutkov in raznih drugih pritiskov, tu na planini enostavno pozabim, da obstaja radio in televizija in ostala tehnološka navlaka. Pastir na planini ima vsakodnevno obveznost med katero spadata zgodnje vstajanje in skrb za živino. Vse to pa se to odvija povsem umirjeno brez hitenja ali časovne stiske, ki se nas v vsakdanjem življenju v dolini neprestano oklepa. Na planini so si dnevi med pašno sezono podobno je pa ena stvar, ki zagotovo drži, človek tu najde svoj mir. Pastirji pa si med pašo živine znajo to enoličnost razbiti z druženji med sabo.

Letošnje planovanje na planini je predvsem zaznamovalo izredno sušno obdobje, za kar je imelo posledico pomanjkanje vode in slabo pašo. Drugače se pastirsko življenje na planini odvija, podobno kot življenje vaščanov v dolini, saj so pastirji na planini med sabo povezani kot vaščani majhne idilične vasice. Vedno so si pripravljeni pomagati med seboj, ko je potrebno k bajti prignati »pomišljavko« (pojavko, kravo, ki se goni), poiskati izgubljeno živino, pomagati pri telitvi krave. Med planovanjem pastirji skupaj hodijo na delo, ki ga odredi gospodar planine. Tako jih na planini druži delo ali pa kakšen dogodek kot na primer praznik Marije Snežne.

Godovanje na planini
Če kdo v času paše na planini goduje, mu pastirji na večer napravijo »ofreh«. Ko se znoči, se čisto tiho priplazijo do godovnikove bajte in potem zaropotajo lonci, pokrovke, zvonci, oglasi se zvok harmonike, iz pastirskih grl pa ubrana pesem. Godovnik je počaščen, sledi pogostitev, ki se včasih zavleče pozno v noč. Letos so si na praznik Sv. Ane pastirji organizirali piknik, pač ni bilo nobene Ančke na Velikem Stanu, s tem pa tudi ne vzroka za »ofreh«. Za jedačo in pijačo je v vlogi pooblaščenega organizatorja poskrbel kar Gradiškov Robi. Za dobro vzdušje so pastirji poskrbeli kar sami, saj ni manjkalo veselih šal. Ko so se malo okrepčali in dobro hrano zalili z kapljico rujnega, je gospodar planine Jože v roke vzel frajtonarico, vesela družba pa se je preselila na plesišče, godec pa na oder. Pastirji so se v zvoku poskočnih viž vrteli po plesišču, po Velikem Stanu pa so odmevali veseli vriski, kot se spodobi za veselo družbo. Po številnih vižah se je bilo potrebno okrepčati, zato so se pastirji s plesišča preselili za obloženo mizo v bajti pašne skupnosti. Po okrepčilo je sledil vesel pomenek, kmalu pa se mu je pridružilo petje slovenskih narodnih pesmi, ki so jih pastirji še kako ubrano prepevali. Čas je veseli družbi vse prehitro mineval in dan se je že nagibal proti večeru. Pastirji so se počasi razšli, saj jih je klicala dolžnost, živina se je vračala s paše in treba jo je bilo spraviti v lope k nočnem počitku.

Pastirjev delovni dan se prične zelo zgodaj zjutraj
Zjutraj pastirji navadno vstajajo zgodaj. Ko pastir zgodaj vstane, najprej pod lopo z železno greblo na grobo postrga kravje iztrebke na kup izpod živine. Kdor ima krave molznice, mora te najprej pomolsti. Preden pa se loti molže, najprej umije vsem kravam molznicam in dojiljam vimena z vodo. Pastirji, ki imajo več molznic, si olajšajo molžo z molznim strojem, ki ga poganja električni agregat. Nato sledi običajno spuščanje telet iz ločene obore, da jih krave dojilje podojijo. Zunaj se že začne svitati in pastir požene živino na pašo. Najprej gre krava vodnica z zvoncem (»ta zvončava« ali ta »zvončasta«), ki ji sledijo ostale krave in teleta. Ob luži (lokvi) je obvezen postanek, da se živina napoji in potem gre na pašo. Pastirji gonijo živino na pašo na različne kraje na planini. Ko se pastir vrne k bajti, ga čaka še delo, saj je treba očistiti lopo in zvoziti ali znositi kravje iztrebke na poseben kup ob ogradi. Najprej z železno greblo temeljito postrga s poda kravje iztrebke na kupe in jih naloži v samokolnico, ki jo odpelje na poseben kup za zbiranje kravjih iztrebkov na zunanji strani oseka. Potem očisti na podu pod lopo špranje med deskami in pod pomete, v obori za teleta pa nasuje v jasli suhega sena. Pastir si potem pripravi zajtrk in pozajtrkuje. Sledi priprava mleka za kisanje, izdelava mlečnih izdelkov, kot so sladki sir, kisli sir – skuta in maslo. Tisti pastirji, ki nimajo opravka z molžo, po zajtrku malo zadremajo.

Ob osmih se pastirji odpravijo na skupno delo, ki ga odredi gospodar planine. Delo obsega čiščenje pašnikov, popravilo ceste, napajališč in razna druga opravila, ki jih je potrebno postoriti. Ob prostem času marsikateri pastir nabira po planini zdravilne rože za čaj, gozdne sadeže, kot so borovnice, brusnice, gobe, pri tem pa spotoma pogleda, če je z njegovo živino na paši vse v redu. Na večer se živina običajno počasi pripase k bajti, redkeje pa jo mora pastir prignati. Pastir odpre leso pri oseku in spusti krave skupaj s teleti v notranjost oseka, od koder gredo same pod lopo, kjer jih priveže in pomolze. Teleta pa zapre v ločeno oboro pod lopo. Pregleda živino, ali je zdrava, da kakšna žival ne šepa (»šanta«), in da vsaki živali za priboljšek malo soli ali košček kruha. Kravam molznicam, predvsem pa dojiljam, namaže seske s kremo, da zaradi vetra in sesanja telet ne bi spokali. Če katera od živali boleha, ji da zdravilo. Tako je za ta dan delo okoli živine opravljeno, živina in pastir pa se odpravita k nočnemu počitku. Opisani delovni dan pastirja se vrsti skozi vse dni pašne sezone v lepem in slabem vremenu.

Podoba pastirja danes in nekdaj
Današnja podoba pastirja na planini se je od prejšnjih časov precej spremenila. Lesene cokle so zamenjali udobni in močni planinski čevlji, za mokroto pa gumijasti škornji, sintetična oblačila so izpodrinila volnena, »pvajš« pa danes nadomešča pelerina ali vetrovka. Pastirske bajte so bolj udobne za bivanje, nekatere so znotraj opremljene že prav razkošno. Tudi pastirjeva prehrana je danes precej bolj raznovrstna kot nekdaj. Tako jedo pastirji danes, poleg tradicionalne pastirske hrane, skoraj povsem enako hrano kot v dolini. Poleg v dolini pridelane oz. kupljene hrane za popestritev jedilnika skrbijo tudi majhni vrtički v oskih. Zveri, ki so nekoč prežale na njegovo živino, pa so danes zamenjale hitre vremenske spremembe, letos v vlogi izredne suše. Pastirjeva podoba nekoč pa je bila povsem drugačna. V preteklosti so pasli živino na planini večinoma moški. Pastirsko življenje je tedaj od človeka terjalo moči in poguma v nenehnem boju s surovo naravo in zvermi, ki so mu napadale živino. Pastirji so bili odvisni od medsebojne pomoči. Notranjost pastirske bajte pa je bila bolj skromno opremljena, saj je bila pastirju le začasno bivališče med pašo živine na planini. Pastir je bil oblečen preprosto v mezlanaste hlače, ki so mu segale do kolen in so se spredaj zapenjale na báutaro, platneno srajco in kratek suknjič »pruštah«, ki je bil prav tako mezlanast. Obut je bil v dolge volnene nogavice in cokle z rivcem, katerih podplate so imeli nekateri pastirji nabite z ledníki, ki so jih kovali iz pet starih kos, ali pa so bili nabiti s konjskimi žeblji. Pred dežjem je pastirja varoval ličnat plašč (pvajš), ki so ga izdelali iz lipovega lubja. Tako ogrinjalo je pastirju segalo do kolen. Na glavi je pastir nosil klobuk s širokimi krajci.

Tudi pastirice so bile obute v volnene nogavice in cokle. Oblečene pa so bile v rjavo krilo iz raševine (rәš), ki je bilo podobno dolgi, spredaj zapeti suknji, na glavi pa so nosile modre platnene rute. Nepogrešljiv del pastirske oprave pa sta bila tudi manjša sekirica in rog. Sekira je pastirju služila za obrambo pred zvermi, predvsem pa za trebljenje planine in napravljanje drv za kurjavo. Rogove pa so imeli včasih iz muževne vrbove kože, dolge okoli enega metra, in iz živalskih rogov, ki so bili trajnejši, rekli pa so jim »prde«. Z rogovi so varovali živino pred zvermi tako, da so nanje trobili ponoči. Pastir je bil skromno oblečen tudi še v obdobju pred drugo svetovno vojno. Običajno je nosil med planovanjem na planini le eno obleko, redko pa je imel še kakšen kos perila, srajce v bajti. Tako je bil oblečen v dolge hlače iz »cajha« (platno), srajco iz lanenega platna, povrhu je nosil kakšen ponošen brezrokavnik ali jopo iz ovčje volne, »rekeljc« – suknjič, obut pa je bil v cokle ali coklače (grobi čevlji iz usnja, podplati pa so bili leseni in nabiti z žeblji). Usnjene čevlje so premogli le redki. Pastirice so nosile lanene srajce, krilo, ki jim je segalo pod kolena, predpasnik. Obute so bile prav tako v cokle, na glavi so imele zavezane rute. Tako skromno opravljen je bil pastir še nekaj časa po drugi svetovni vojni, ko je bilo še čutiti hudo pomanjkanje zaradi posledic minule vojne. Hrano si je pastir kuhal na odprtem ognjišču v lončenih posodah – piskrih, jedel pa iz lončene ali lesene posode z leseno žlico. Vse pripomočke za kuho, kot npr. leseno žvrkljo, žlico, skledo in šprudlo ali roglo, je pastir izdelal sam. Prehrana je bila skromna. Večinoma so jedli mlečne izdelke, zlasti pogosto maslovnik (masovnik – masovnәk), kisli sir, kašo, ajdove, turščične (koruzne) žgance z mlekom in močnik.

Priprava praznika Marije Snežne je za pastirje poseben dogodek
V obdobju pred drugo svetovno vojno so pastirji na planini med vsemi duhovnimi stvarmi najbolj pogrešali obhajanje svete maše. Zato so se mnogi med njimi ob nedeljah odpravili na Tratice (danes gostišče Zeleni rob), kjer so poslušali zvonjenje zvonov cerkve sv. Benedikta v Stranjah, ki so klicali ljudi k maši. Tu so potem skupaj molili, prepevali nabožne pesmi in bili tako duhovno prisotni pri verskem obredu v stranjski cerkvi. Pozneje pa so občasno obhajali sveto mašo za Turistovsko kočo Slovenskega planinskega društva. V letu 1937 pa se jim je izpolnila skrita želja, na obrobju Velikega Stanu so zgradili kapelo, ki so jo posvetili Mariji Snežni. Od tedaj se je božja služba vršila v kapeli, priprava na praznik Marije Snežna pa je tudi sedaj za pastirje poseben dogodek. Tako se nekaj dni pred praznikom pastirji z združenimi močmi lotijo pletenja vencev iz macesnovih vejic za okrasitev kapele Marije Snežne in postavljanja mlajev.

Tudi letos ni bilo nič drugače. Priprave na praznik so bile v polnem teku, treba je bilo nabrati macesnove vejice za pletenje vencev, posekati mlaje, jih obeliti, prinesti h kapeli in jih tam postaviti. Pastirji so se lotili postavljanja mlajev, zlasti veselo je bilo ob pletenju vencev iz macesnovih vejic, saj tu navadno ne manjka harmonika gospodarja planine Jožeta, ki jo spremlja ubrano petje pletilcev. Na dnu koša polnega macesnovih vejic pa nagrada za vse pletilce liter rujnega, za posladek pa bobi in flancati. Naslednji dan se pastirji lotijo okrasitve notranjosti in zunanjosti kapele. Notranjost kapele se pospravi, oltar se okrasi z cvetličnimi aranžmaji, okrasi pa se kapela tudi od zunaj, pri vhodu pa se postavita dva mlaja, ki se prav tako okrasita z pletenimi venci iz macesnovih vejic. Tako je vse pripravljeno za praznovanje praznika Marije Snežne.

Vilko Rifel