Zala Rifel: V sredo 29. avgusta 2012 sva se z očkom odpravila na Brano z namenom da splezava na Brano po Šiji. V tem mesecu sva že trikrat poskušala osvojiti to prelepo goro.
Vendar se nama v petek 14. avgusta ni ljubilo skobacati iz tople postelje. Potem je prišel četrtek 23. Zgodaj zjutraj sva vstala, pozajtrkovala in se odpeljala v Kamniško Bistrico in mimo doma naprej do Jermance. Tam sva pustila avto in pot nadaljevala peš. Tisti dan sem res zelo težko hodila zdelo se mi je, da ni pravi dan za hojo a sva z očijem nadaljevala pot. Ko sva prispela do Pastircev
sva se tam ustavila malo počila in po nekaj požirkih cedevite nadaljevala pot. Med hojo sva nekajkrat v daljavi zaslišala grmenje vendar nad nama ni bilo temnih oblakov, ki bi kazali, da se bo vsak čas ulilo. A kar naenkrat se je nebo začelo temniti po treznem premisleku sva raje obrnila, saj sva se povzpela skoraj do Kamrice. Sprva sva mislila počakati na Pastircih v zasilnem zavetišču, a sva v upanju, da se bova izognila hudi uri, nadaljevala sestop v dolino. V Klinu pa naju je že ujela nevihta. Kar naenkrat je postalo temno, veter je zelo močno pihal, lomil je veje, nad nama v pobočju pa je veter celo podrl drevo in v trenutku se je močno ulilo. Z očijem sva se stisnila, k veliki bukvi med mlade smrečice, ko je naliv malo popustil sva takoj med bliski in grmenjem nadaljevala sestop v dolino. Dež je še vedno padal, zato sva med sestopom morala paziti na vsak korak, saj je bilo kamenje na poti spolzko in korenine dreves prav tako. Končno se nama je v dežju, ki ga je spremljalo grmenje uspelo prebiti do avta na Jermanci, kjer sva se preoblekla in se odpeljala domov na čaj z medom in limono. Tisti dan se je zgodila huda nesreča, ko je v okolici Ljubljane strmoglavil balon z večjim številom ljudi, ki so se v njem peljali.
Naslednji teden v sredo pa nama je le uspelo priplezati po Šiji na Brano.
Tudi to jutro sva zgodaj vstala, pozajtrkovala se obula in odpeljala v Kamniško Bistrico. Parkirala sva na Jermanci in se od tam odpravila peš v smeri Kamniškega sedla. Najprej naju je pot vodila vse do Pastircev po gozdu. Do tu je bila pot lepa. Na Pastircih se mi je odprl lep pogled na desni strani nad menoj je bila Planjava, lepa gora, njen vrh pa prekrit z megleno kopreno. Na levi strani nad menoj pa moj današnji cilj – Brana. Pot od Pastircev naprej proti Kamniškemu sedlu pa je bila že bolj strma in je že malo vplivala na mojo psiho, korak v strmino je bil težji, a sem tudi to nekako prebrodila in kar naenkrat sva se z očijem znašla na Sedlu. Tu sva pot nadaljevala mimo planinske koče po markirani poti proti Brani. Na vstopu v severno pobočje Brane sva s poti skrenila levo in pot nadaljevala po strmem rebru do grebena , kjer je vstop v smer Šijo. Preden sva si nadela plezalno opremo in se navezala na vrv, se je oglasil moj želodček in morala sem ga potolažiti. Košček kruha in domača klobasa iz nahrbtnika sta bila dobra tolažba zanj.
Končno sva začela z vzponom po grebenu, ki mi je nudil prekrasen pogled na okoliške vršace in v prepadno skalovje jugovzhodne stene Brane. Globina me ni motila in sproščeno sem plezala za očkom. Na najtežjem delu sta naju prehiteli dve dekleti, ki nista bili nič varovani z vrvjo, malo sem potuhtala, mogoče bom tudi jaz nekoč tako dobra, da se bom Šije lotila brez vrvi. Čas je kar prehitro mineval v uživaškem plezanju, vrh Brane pa je bil že čisto blizu. Zadnji raztežaj sem preplezala prva in se kmalu znašla pri križu na vrhu tam sva se vpisala v knjigo, malo poduškala, pospravila opremo in počasi začela sestopati v dolino. Med potjo sva celo videla kozoroga, ki je nedvomno najlepša žival v gorah. Ko sva sestopila do parkiranega avta na Jermanci sem bila že kar malo utrujena, a vendar srečna, preživeti dan je bil zame nepozaben, zato upam, da se z očijem še kdaj naveževa na vrv in obiščeva se kakšno smer v domačih gorah.
Zala Rifel