Na današnji dan, 11. februarja 1852, se je rodila bistriška legenda - Valentin Slatnar Bôs. Lovec, vodnik, reševalec, eden od najbolj kontraverznih gorskih osebnosti ... je že za časa svojega življenja prerasel v skorajda bajeslovno osebnost
Bosov Tine skoro 80-letnik
Ne piše se »Bosov«, ampak Slatnar, ime mu je Valentin. Rodil se je leta 1852. v Bistrici pri Kamniku, v hiši številka 8. Tam se je reklo pri »Bosovih«.
V mladosti je bil plavec in drvar. Koncem osemdesetih let ga je takratni načelnik meščanske korporacije g. Kecel nastavil kot lovca na svojem lovišču.
Bosov Tine je znan vsepovsod kot izvrsten gorski vodnik, vedno je pomagal ob raznih nezgodah in neštetim turistom je s pravo ljubeznijo do rodne grude razkazoval krasote naših Alp.
Za zasluge ga je kralj odlikoval z zlato kolajno. Tako se Bosov Tine bliža dvojnemu jubileju,
70-letnici službovanja v Kamniški Bistrici in naših planinah in 80-letnici rojstva.
Tedenske slike, 12. november 1930
Poslednja sled
Sonce je tičalo visoko v Jermanovem turnu in žarelo po plazovih.
Bos je stopil iz koče in pomel ščepec snega med prsti. Videti je bil zadovoljen, ko se je nato s puško na rami spustil proti mostu čez Bistrico. Novina je bila sipka. In zlahka se je gazilo.
Zameteno pot so križale sledi. V snegu so bile zapisane zgodbe minule noči. Miš je bila zdrsnila z ruše v bregu in je zaman poskušala priti čez posipajoči se svit v svoje zavetje. Motala se je sem in tja in njena drobna sled je držala z brega v breg po zaseki poti. Malo pred kopnino pod gostim smrečjem pa jo je zgrabila podlasica. Lisičja sled je vodila od kopne struge v Malem izviru v skalovje je pod Mešenikom in srnjad je prešla čez pot v robidovje.
V dnu tesni Velikega Predoslja je bučala Bistrica. S skalami zajezena voda je pljuskala čez požled na stenah. Dober seženj široko globel so skrivale pripognjene veje smrek in vse mlado drevje se je krivilo pod težo snega.
S puško v roki se je spustil Bôs k strugi Bele. Pot ni bila lahka, a kunja sled, na katero je bil nepričakovano naletel, se je vlekla po bregu in čez zamrzli potok. Obšel je goščavo. A sled, ki jo je kazal z vej sesuti sneg, je vodila naprej med mlado smrečje, koder je kuna spet pregazila jaso do kopnine pod košato smreko. Moral je obiti upognjene veje zametenega grmičja. Do kolen se mu je udiralo v snegu in znoj mu je močil obraz, tako se je gnal.
Kuna je namreč prav lahko tičala nekje blizu; ona velika kuna, ki jo je bil spoznal po šapasti sledi.
Med gostimi vejami ni bilo moč videti v smreko, sledi z nje pa ni bilo. Skoraj jo je že povsem obšel in zgaženi kolobar bi bil sklenjen, ko je med vejami nekaj zaropotalo in že tudi hušknilo. Bos je v hipu prislonil puško in užgal. Med dimom in usipajočo se srhlino ni razločil, če je zadel. Z zibajoče se veje se je utrgala temna žival. Skočil je naprej, spet vrgel puško k licu, a jo je takoj povesil in spustil petelina.
V snegu pred njim je ležala veverica. Bôs je ves zjezen dvignil mali plen. Kune torej ni bilo, po drevju je šla naprej.
*
Z odrto šapo se je vlekla stara kuna po zamrzlem potoku k Bistrici. Po njeni sledi ji je iz rane kapljala kri. V nagonu, ki jo je bil doslej še vedno rešil, je silila k svojemu skalnemu zavetju, a ni mogla več zamotavati svoje sledi.
Z vsako kapljico odtekajoče krvi ji je slabela moč in od časa do časa je obležala v snegu. Zelene oči so se ji priprle, nato pa se je znova pognala naprej. Zdrsovala je po ledu v strugi in se kotalila ter prevračala med zamrzlimi vejami. Spet je obstala, ko je tik pred njo zropotala v goščo divja kura.
Hrumenje vode se je bližalo. Šumljaje se je prelivala Bistrica med zaledenelimi skalami.
*
Šele opoldne je potem Bôs naletel pod razsuto drvarsko bajto na okrvavljeno sled. Kuna se je bila plazila pod zametenimi vejami in sneg se je usipal po njenih stopinjah, da je moral hiteti po psa.
Pred svitom je kuna prišla do Bistrice. Njena stečina je vedno vodila po drevju čez reko. Tudi zdaj se je vzpela v deblo razraščene jelše, ki je visela nad strugo. Vlekoč odrto šapo za seboj se je plazila po veji, zdrsnila z nje in se spet ujela niže, tik nad deročo strugo. Veja se je že povešala skoraj do vode, ko se je s poslednjimi močmi odgnala in padla med zametene skale na drugem bregu. Prelezla je goščavo in se po gazi spustila mimo Kopišč.
Vso noč je že trajala ta pot in svit je zatekel ranjeno žival na njeni stečini proti Beli. Onemogla je obležala v mladem smrečju, ko jo je bil zdramil strel, vonj po smodniku in po ljudeh.
Začula je hrestajoče korake ob strugi in se prihulila k tlom, a Bôs je bil tedaj zavil k Bistrici do gazi, ki je šla s Kopišč čez brv na Brusnike.
Kuna je še vedno stregla v veter. Nevarni vonj se je bil zgubil. Ujela pa je drugega, toplega, ki jo je bolj in bolj pritezal. Stopinjo za stopinjo se je vlekla po snegu in se zagrizla v ustreljeno veverico. Ob toplem mesu se ji je počasi vračala pojenjujoča moč.
Srhi veter, ki se je gnal po dolini, ji je prinašal zadah po skalovju, rušju in usahli travi ob njenem domovanju. Po razpoki v steni je zdrsovala na požledu, ko se je praskaje s kremplji pomikala navzgor. Poslednjič so se svetile njene oči v temi, ko je nazadnje omahnila v svojo mehko nastlano kotanjo.
*
Srdito je bevskal pes in se zaganjal v poledenelo skalovje. Votlo je donelo njegovo lajanje po dolini, nad katero se je razprostirala temačna stena z zevajočo razpoko.
Bôs je bil s psom presledil to kuno po vsem njenem potu in je zdaj vedel, da je bil pogon zaman. Največja kuna, kar so jih kdaj preredile belske in bistriške goščave, je tičala nekje v globinah prepletavajočih se rovov, ki drže v goro ure in ure daleč po večni temi. Skoz dvorane s kapniki, čez razvaline sesutih stropov in skozi preduhe, koder tuli veter in se odpirajo zijalke, ki kakor ne¬gibne oči strme iz sten v dolino.
Nikoli več ne bodo lovci naleteli na sled te stare orjaške kune. V nedostopni kotanji se beli njena lobanja z razprtimi čeljustmi, kakor jih ji je bil razklenil smrtni krč, kajti Bôs je ostrupil ustreljeno veverico za vabo lisicam in ta jo je pogubila.
Boris Režek
Delo 1971 (sobotna priloga, iz arhiva F. M.)