NeDelo - Dejan Ogrinec: Naključje je bilo, da sem sredi dolgočasne novembrske nedelje na spletu našel ugodno ceno za letalsko vozovnico.
Kanarski otoki že dolgo niso več le simbol dolgočasnega poležavanja ali poligon za ekstremne športe, ampak ponujajo paleto doživetij, ki jih glede na trenutno nizke cene letalskih poletov lahko uvrstimo v razdelek dosegljivo vsem, primerno za res vse.
Če se pri nas ubadamo z družinskim zakonikom in kam naj odrinemo istospolne zveze, so na otoku Gran Canaria že zdavnaj rešili problem v svojo korist. Odprli so vrata južnega turističnega naselja in legendarne plaže Maspalomas tudi in predvsem gejevski populaciji in zaslužili kupe denarja. Za nevajeno slovensko oko presenetljivi prizori moških, ki se držijo za roke, mizo stran pa mlada družinica, da ne bo pomote, klasična, tradicionalna, so tam vsakdanji. A roko na srce, zunaj naselja Maspalomas nisem videl nič bogokletnega.
Na voljo pa sem imel dober teden za marsikaj dinamičnega, razburljivega in športno obarvanega. Verjetno vam bodo vsi govorili, pa zakaj na Gran Canario, lepši so otoki Tenerife, Gomera ali Fuertoventura, jaz pa trdim: zato, da si ogledate vse tisto, česar nihče ne vidi, ker preveč verjame splošnemu ljudskemu glasu. Kajti oni, ki so me svarili, da glavni otok ni zanimiv, tam sploh niso bili. To sem dojel pozneje, po odlično preživetem tednu. Po vrsti.
Ne verjemi bralcem
Naključje je bilo, da sem sredi dolgočasne novembrske nedelje na spletu našel ugodno ceno za letalsko vozovnico. S prtljago okroglih sto evrov na potnika, let iz Celovca. S pomočjo prijateljev sem naštudiral povezave na druge otoke. Trajekt, hitra ladja, letalski prevozi. Vse lepo in prav, ampak za tisti teden dni in ob moji tanki denarnici me vse te možnosti niso zares ogrele. Drugo naključje je bil prav poceni rent-a-car, ki se je ponujal na internetu, in za povrhu izjemno nizke cene nafte za prevoz (dosti ceneje kot naše kurilno olje). To je pretehtalo, da sem vnaprej stisnil zobe, češ bom že pretrpel vso tisto otoško gnečo, dolgočasne prizore, nezanimivo naravo in podobno, kar so mi opisovali »poznavalci«. Še dobro, kajti otok Gran Canaria še zdaleč ni tako grd, kakor vam bo trdil vsakdo, ki je že kdaj bral o tistem koncu. Velika zmota.
Večina si ne vzame časa za srednje poglobljen obisk otoka, kaj šele za kaj več. Če za en dan najameš avtomobil, se pelješ po otoku, ki ga krasi osrednja gorska skupina, poješ kosilo v kateri od gorskih vasic in končaš na večer v ribiškem kraju ob Atlantiku, je precej premalo, da bi sploh vedel, kje si bil. Otok skriva veliko lepega.
Sladkovodna jezera, v resnici velika vodna zajetja, kjer je za vikend (pre)številno občestvo, takrat odsvetujem obisk, in vsi veselo vrtijo meso. Skalnati steber El Roque Nublo (Skala v oblakih), ki, visok približno 80 metrov, žuga daleč naokoli in ga lahko opazite od marsikje na otoku. Je najvišji? Jasno, da je. Tu je narodni park Tamadaba, pravi raj(ček) za sprehode in predvsem za športno plezanje, kjer je na vrhu planota z najlepšim gozdom, v katerem si boste morda postavili šotor, kakor sva si ga midva. Pa recimo kraj Ayacata, kjer je občutek podoben kot sredi gorate Španije.
No ja, morda vas bo zapeljal razvejeni sistem markiranih planinskih poti, ki vodijo čez grebene in po neobičajnih borovih gozdovih z agavami in aloe vero (dobra ideja bi bila prečenje otoka na lastnih nogah) ali pa botanični park Jardin Canario, ki ponosno brani sloves najlepšega in največjega v Španiji. Ne samo izjemno število rastlinskih vrst, tudi vzdušje v parku poplača čas, ki ga boste preživeli tam.
Na otoku je tudi veliko arheoloških najdišč prvotnega ljudstva Guanchi, ki je prebivalo po votlinah visoko v strmih stenah. Razpeljali so izredno mrežo namakalnih kanalov, za katere pa nihče ne ve (ali noče vedeti), kako ali iz česa so zgrajeni.
Eno najbolj duhovitih razlag o tem je izrekla kustodinja muzeja Barranco de Guayadeque, obvezne točke za vse turiste: »Khm, veste, jaz sem že stara in sem že dolgo tu v tej dolini in že kot otrok sem se igrala v teh kanalih. Torej so stari!« To mi je govorila zelo prikupna svetlolaska, ki jih menda šteje že – štirideset. Alternativna arheologija umešča kanale tisočletja v zgodovino, a več od tega ne vemo. Že vprašanje, kdo, kako ter s čim jih je gradil, ni razjasnjeno, kajti verjetno bi zgodbe mejile na fantomske. Kanali so dandanes še vedno del namakalnega sistema in kljub zelo majhni količini padavin je dežela zaradi njih zelo rodovitna. Menda jih eno samo močno zimsko deževje napolni za tri leta.
Razdejani Božji prst
Uradna zgodovina trdi, da so Guanchi prišli na otok približno 500 let pr. n. št. Od kod so pripluli, ni razjasnjeno. Vemo samo to, da je imela španska kraljevina to območje dolgo na seznamu političnih apetitov in da se je otok Gran Canaria kot zadnja trdnjava precej dolgo upiral tujim zavojevalcem. Šele po petletnem obleganju so si Španci podjarmili Guanche, v velikih votlinah sredi visokih in pogosto navpičnih bazaltnih sten skoraj nedotakljive.
Tudi Krištof Kolumb si je tu odpočil po svojem znamenitem pohodu čez lužo. Zdaj se večina turistov zadržuje na južnem delu otoka, ki je precej suh in vroč in kjer so znane peščene sipine Maspalomas. Gre za pesek, ki ga je veter nanosil iz afriških puščav, in na teh sipinah, zavarovanih kot naravni rezervat, lahko opazujete pohod narodov. Tudi po 30.000 turistov si vsak dan ogleda sipine ali išče sončne žarke ali mrzle valove in glavno atrakcijo, svetilnik na skrajnem koncu otoka. Vzhodni del otoka je bolj nižinski, posejan s plažami, zahodnega pa krasijo nedostopne stene in znani skalnati El Dedo de Dios, Božji prst, ki je bil zaščitni znak otoka, dokler ga ni tropski orkan leta 2005 razdejal. Obvezen je tudi obisk Cenobio de Valerón, arheološkega najdišča z 290 jamami, ostaline Guanchev, ampak ne verjemite razlagam, saj so prilagojene zmagovitim Špancem.
Ko sem vase metal nekakšno grško solato, ki sva jo s sopotnico v senci in zavetju avta namešala v skledo, sredi rdečerjavega kanjona, obdana s kaktusi, malce stran pa je potoček nakazoval, da okoli naju ni samo puščava, in se nama je med zobe pomešal še kakšen drobec peska, sem se zavedel, da sem po golem naključju preplezal in prehodil svojo doslej najtežjo in najlepšo zavarovano plezalno pot – ferato. In to ne v Dolomitih ali stenah Avstrije.
Kaktusi in jeklenica
Skrivnostno. Še preden sem odkril vstop v vanjo, se je zgodilo marsikaj. V vsej tisti dolini je le ena stena nakazovala, da bi lahko premogla ferato. A delovala je – odbijajoče. Strma, previsna, z mogočnimi rdečimi votlinami. Načeloma si takih sten ne želimo in jih rajši prepustimo drugim. Tudi GPS ni kaj prida pomagal pri iskanju poti ali sledov med orjaškimi kaktusi in je do zadnjega pustil v zraku vprašanje, ali ferata sploh obstaja. »Poglej zajlo!« zaslišim. In res. Zagledam v plastiko ovito žico, kakih deset milimetrov debelo, in nekaj železa za oprijem. To je bilo vse. In en samcat, komaj viden ogorek cigarete.
Gneče tukaj očitno ni in je niti nisem pričakoval. Seveda. Za ferato vam ne pove ne turistični urad ne otoški katalog. Našel sem jo na internetu, podobno kot letalsko vozovnico. Po naključju. Ko tako lezeva po prijetno razgibani, a ne pretežki skali, spet zaslišim: »Poglej, klin je tukaj!« Prilezem, sključen pod stropom previsa, do konca police. Za njo se ne samo sluti, ampak čuti izjemna prepadnost. »Kje pa naj bi šla tukaj pot?« mrmram. Šele pol metra od konca police in s kakimi sto metri zraka pod seboj dojamem. Tisto neobičajno oznako ferate – muy difficil +. Pomeni zelo težko in še plus je zraven.
V življenju še nisem doživel bolj izpostavljenega mesta. Pa je bil to šele začetek. S police navzdol v previs, v zrak, pod stropom velikanske votline, ves čas samo na rokah. Potem je šele sledila vertikala. Neverjetno. Kapa dol Nemcem, ki so pot nadelali. V plezalnikih je bilo vse še dokaj zabavno, brez njih si niti sebe, kaj šele običajnih planincev, da ne govorim o turistih, ne predstavljam. Resnica pa je, da če bi imela vse potrebno za samovarovanje, plezalni pas, čelado in samovarovalni komplet, bi bil občutek varnosti precej drugačen. Izstop iz smeri je bil kot šala. Mimo kaktusov do razglednega vrha. Tam prijetna kulisa in slikanje na robu stene. Vse čisto navadna rutina, po pretresljivem doživetju.
Adrenalin je tisti dan držal še dolgo v popoldne, ko sem skakal v ocean in se smejal valovom, ki so s svojo močjo odnašali kamenje z obale. Deskarji in kajtarji, ki so jadrali v močnem vetru, so delovali skoraj plehko. Da ne dolgovezim. Še kdaj bo treba na Kanarske, je moj edini povzetek, ko v sebi pomešam prizore kaktusov, rdečega gorovja, cvetočih mandljevcev, okus sveže ribe in odličnih likerjev iz trsnega ruma ter občutke v neverjetno tihih nočeh, kakršnih nisem doživel niti v najbolj osamljenih predelih tega sveta. Pa še stane skoraj nič, če si najameš avtomobil in bivaš pod milim nebom, saj se otok upravičeno imenuje mali kontinent. Odlikuje ga tako rekoč vse, kar se najde na veliki celini, le da je miniaturno. Res so drugi otoki precej bolj poznani po svojih lepotah, vsak zase je unikat, ampak vseeno, pustite se očarati Gran Canarii.
Dejan Ogrinec