AK Črna - Jurij Gorjanc: Tako bi po špansko imenovali Veliki zvonik ali Grossglockner, ki mu Slovenci sicer lepo pravimo Veliki Klek.
Z Milanom sva bila zmenjena, da na podaljšan prost vikend (končno!) poplezava v pakleniški skali. Tudi on je imel ta vikend edini prost do konca leta. A vreme ni dalo. Zato so prišli v poštev rezervni cilji. Ko se je pokazalo, da vreme nad Grossglocknerjem ne bo slabo, sva se na hitro odločila.
Milan Plesec je poleg Franca Oderlapa moj prvi alpinistični učitelj. Letos baje praznuje abrahama, ampak glede na kondicijo bo treba še preverit v potnem listu, da ni bvo kake napake.
Pozanimala sva se glede načina vzpona. 2 vodnika s Kalsa sta svetovala peš varianto, dva pa smučke. Take stare, ki jih ni škoda. Odločila sva se za slednje, ker nama ni hotelo biti žal prve sezonske smuke.
Odhod opolnoči iz Celovca po delovnem dnevu je bil kar naporen, zato sva pri Luecknerhausu oddremala 1 kitico in šele malo čez peto štartala. Kar s smučmi po 10 cm posedenega snega. Temperature fajn nizke in hoja prijetna. Na platoju na 3000 metrih prva pavza in limanje ožuljenih stopal (noge še niso navajene na turne pancarje), nato pa dalje mimo bivakov dveh Hrvatov. Više sva srečala še tri Poljake in avstrijsko vodniško navezo. Vsi so prespali na gori v šotorih ali zimskih sobah, le midva sva bila enodnevna.
Na Adlersruhe na 3500 metrih naslednja pavza, dereze. Snega je več, pravzaprav zadosti. Kot vedno, dereze škripajo, srce pa vriska. V Glocknerleitlu je tako brezvetrje, da kljub šibkemu novembrskemu soncu postane vroče. Na grebenu pa spet zapiha in korak je hitrejši.
Na vrhu se razkomotiva. Sendvič, malo fotk, filmov. Milan da video izjavo, kot se za zrelega abrahamovca spodobi. Razgled pa ena sama pravljica. Vse naokoli bele gore. In to 2,30 ure vožnje od doma. Zakaj že nismo večkrat tukaj?
Sestop do smučk v popoldanskem soncu je udoben. Smučarija pač ne tako zelo. Na trenutke se nama zazdi, da bi hitreje sestopala peš. Treba je namreč iskati zaplate beline med skalovjem, čeprav snega, včasih napihanega, sploh ni malo. Smučke zelo redko zaškrtajo. A sneg je kložast, skorjast, redko pršič, pa spet ledene plate, pa napihan, pa zopet gnil na posameznih mestih. Toliko vrst snega naenkrat. Za Dava Karničarja, si mislim. Zakaj že ne peljejo enga ratraka gor, se jezim, ko me pečejo mišice in smučarije še nevajena stopala. Kriva je tudi oprema, saj sem vzel ta slabšo, že odsluženo. Čeprav počasi in preudarno, vendarle z užitkom vijugava vedno niže in prav do avtomobila na 2000 metrih. Po slabih 10 urah lagodne ture. Bi se dalo tudi hitreje, a nisva bila na dirkah, bi rekel Franc.
Hvala Milan, za prijetno družbo. Še kdaj!
Jurij Gorjanc