Podvig Messnerja in Habelerja, ki sta ga izvedla 8. maja 1978, je bil prav gotovo dejanje, vredno velikih alpinistov.
Messner je takole opisal doživetje na vrhu Everesta, na katerega jima je uspelo priti brez dodatnega kisika:
... Šele ko lahko nekajkrat krepko izdihnem, spet začutim noge, roke, glavo. Spet sem pri polni in jasni zavesti, četudi se ne zavedam popolnoma, kje sem. V trenutku, ko do mene prispe Peter in me objame, oba oblijejo solze. Pretresajo naju silna čustva, leživa v snegu, kamero sem odložil. Po tistem velikanskem naporu volje solze slednjič vse razrešijo.
Drug ob drugem leživa na vrhu kakor dva človeka, ki sta se v tistem trenutku popolnoma pozabila. Kar nekaj časa tako leživa, do vratu naju pokriva metežni sneg, usta imava odprta in si odpočivava. Ko vstanem, se Peter zastrmi vame, kot da bi si hotel vtisniti moj obraz, kot da tega obraza ne pozna.
Ko sem tako stal v razpršeni svetlobi, z vetrom v hrbtu, sem v hipu doživel občutek vesoljstva — ne občutek, da sem ga ustvaril, ali da sem močnejši kot vsi, ki so bili pred nama tukaj; tudi ni bil občutek, da sem prišel na neko končno točko, ni bil občutek vsemogočnosti. Edinole navdih sreče globoko v glavi in v prsih. Vrh, ki se mi zdaj nenadoma prikaže kot počivališče. Kot da tukaj zgoraj počivališča pač sploh nisem pričakoval. In ob pogledu na strme, ostre pečine pod nama čisto določna predstava, da bi pozneje prišla prepozno. Vse, kar si sedaj govoriva, je kakor iz zadrege. Nič več ne mislim. Medtem ko kakor v transu jemljem iz nahrbtnika zvočni trak, ga vključim in hočem nanj povedati nekaj pametnih stavkov, mi spet pridejo solze v oči.
»Zdaj sva na vrhu Everesta, tako je mrzlo, da ne moreva fotografirati,« pričenjam malo kasneje svoj pogovor ob vključenem magnetofonu. Ampak takoj me spet premaga ihtenje. Ne morem niti govoriti niti misliti, toda čutim, kako me ta globoki duševni pretres ...
Everest, Reinhold Messner, DZS Ljubljana 1979, prevedel: Bogomir Fatur