Miro Samardžija: ... praviloma ne sodijo na označene planinske poti = Komentar na članek Gregorja Šketa »Planinci, gorski kolesarji in nekaj zdrave pameti« v majskem Poletu
V majskem Poletu je izšel tudi prispevek z naslovom »Planinci, gorski kolesarji in nekaj zdrave pameti« avtorja Gregorja Šketa, v katerem je nekaj trditev, ki, vsaj po mojem mnenju, zaslužijo dodatni komentar.
Po opisu prihoda gorskega kolesarstva v te kraje sledi trditev, da so šli gorski kolesarji (GK) planincem »na živce, ker so bili tam mnogo pred nami«. Toda, GK niso in ne »gredo na živce« mnogim planincem zaradi »pravice prvega« pač pa zato, ker se na označenih planinskih poteh povsem upravičeno počutijo ogrožene s strani spuščajočih se GK. Še naprej avtor zatrjuje, da so GK »civilizirani in kultivirani ljudje z odlično logiko in občutkom za soljudi« in še naprej, da se, če »se že srečamo s kom, ko drvimo proti dolini, zanesemo na res dobre zavore, hitrost močno zmanjšamo, pozdravimo in odpeljemo naprej«. Toda, mar res lahko nekoga, ki s kolesom ter ustrezno opremljen, torej zaščiten, drvi proti dolini po označeni planinski poti, že vnaprej označimo za »civilizirane in kultivirane ljudi«? Mislim, da precej težko, če v to skupino ljudi sodijo predvsem tisti, ki drugih soljudi ne ogrožajo tako močno, kot GK planincev. Da pa jih ogrožajo, ni dvoma, kajti navzdol drveči GK bo v primeru, da planinec ne bo pravočasno odskočil – to pa je lahko nadvse verjetna možnost denimo v primeru pohodnika, ki je otrok, starejši, slušno prizadet…ipd. – v tega lahko priletel s precejšnjo hitrostjo in stavim, da bo precej krajšo potegnil pohodnik. Da pa naj bi pohodnike to, da se GK pri drvenju navzdol po označeni planinski poti zanašajo na »res dobre zavore« pomirilo, pa zgolj dokazuje, da avtor prispevka očitno ne razume ali ni zmožen dojeti, v čem pravzaprav tiči kleč, ki onemogoča normalno, torej varno sobivanje pohodnikov in GK. Seveda se GK in drugi kolesarji pri spustu zanašajo na »dobre zavore«, v nasprotnem jim še na misel ne bi prišlo, da bi se s kolesom sploh spuščali. Toda, to pohodnike lahko pomiri v tolikšni meri, kot denimo lahko pomiri voznike na avtocesti to, da se voznik v nasproti vozečem vozilu tudi zanaša »na dobre zavore« nasproti drvečih se železnih gmot.
Skratka, še kako potrebno je v pristojni zakonodaji upoštevati, da med pohodniki in GK na označenih planinskih poteh praviloma ne more biti sožitja, kajti spuščajoči se GK so pešcem na omenjenih poteh preprosto preveč nevarni, s čimer so nevarni tudi sebi. Zato mora na vseh markiranih poteh, razen na tistih delih, kjer te potekajo po položnih širokih gozdnih/poljskih cestah (ipd.), obveljati absolutna prepoved spuščanja s kolesi, kakršnimikoli že. Prva točka kodeksa GK bi se morala potemtakem glasiti: Spuščanje s kolesom po označenih planinskih/gorskih poteh je možna samo tam, kjer je izrecno dovoljeno z ustrezno oznako, povsod drugje pa je izrecno prepovedano. (torej domala na vseh markiranih poteh v RS).
Se pa da strinjati, da je splošna prepoved vožnje s kolesom v naravnem okolju nesmiselna in bi jo bilo potrebno umakniti, kolikor je to mogoče. Toda, naj za to ne bo merilo v dozdevnem »sožitju« kolesarjev in pešcev v slovenskih urbanih okoljih, ker ga tam večinoma sploh ni. Kolesarske »steze« tu največkrat zgolj jemljejo prostor pešcem, to pa je seveda povsem nesprejemljivo.
Pohodnik in gorski kolesar.
Miro Samardžija