Polet - Blaž Repe: Kdo je bil Heinz Ellenberg?
Spominjam se svojega strica (ujca, če sem čisto natančen), ko mi ji nekoč ob priložnosti dejal, da se z diplomo pravo učenje šele zares začne. Meni, takrat absolventu študija geografije, se ta stavek ni zdel nič kaj spodbuden, saj mi je delovna vnema proti koncu začela kar nekako upadati. Komaj sem namreč čakal, da bomo končno prišli do »papirja«, ki bo za vedno odstranil knjige, zapiske, skripta (za božjo voljo, mladež, začnite že enkrat pravilno sklanjati ta množinski samostalnik srednjega in ne ženskega spola) in fotokopije v kletne omare, ter bom začel pridobljeno znanje s pridom uporabljati. Saj mi je bilo jasno, da je tam zunaj še mnogo več, a sem imel občutek, da vem čisto dovolj. Še več. Trdil sem, da bi nekaj let pridobival izkušnje zunaj področja mojega študija. Kako grdo sem brcnil v temo! Še dobro, da si nisem zlomil noge. Ne le da geografije do danes nisem zapustil niti za milimeter, še vedno se tudi učim in izobražujem. In to neprimerljivo bolj in intenzivneje kot sploh kdaj med rednim študijem.
Tako sem se torej na začetku svoje poklicne kariere prvič resno soočil s prstmi. Pravzaprav sem imel zelo malo pojma, nisem vedel, ali me to sploh zanima, in praktično sem začel z zapiski s predavanj. Vržen v vodo in soočen s sto študenti, sem se dneve in dneve zgolj učil. Zadeva me je potegnila in deset let pozneje se mi zdijo prsti še vedno zanimive. Kaj sem se v tem času naučil? Če sem takrat z grozo začel spoznavati svojo nevednost, sem danes o njej popolnoma prepričan. Pa vendar … Spoznal sem, kako zahtevno je proučevanje prsti. Ne le da so si na prvi pogled vse podobne, tudi lastnosti so zakopane do dva metra pod površje. Če se mi je zdelo spomladansko ročno štihanje vrta naporno, sem šele z izkopom jame za proučevanje prsti spoznal vse čare lopatnih opravil. Jama sega namreč od površja do matične podlage. Toliko kot so morali za stoječi strelski zaklon kazensko skopati štirje soborci med služenjem (takrat še obveznega) vojaškega roka. Pri polovici so jih pomilostili, ker ni šlo. Profilna jama je pa vsaj še dvakrat daljša. Kot grob. Pri tem ti poskušajo korenine in kamenje to delo preprečiti. Tudi sama glina ali po domače ilovica se obnaša kot znanstvenofantastični neprebojni ščit, v katerega ne moreš prodreti. Ko pa ti to nekako le uspe, te ne izpusti več. V ravninah ti za popestritev jamo ves čas zaliva voda. Spodbujevalni dejavniki so še žulji, pripeka, dež, klopi in komarji, rok za oddajo rezultatov in še kaj. A kljub temu mi je proučevanje prsti še vedno v veliko veselje.
Ali se ne bi dalo vse zadeve vsaj malo poenostaviti? Žal, za res temeljito del, prav nič. Danes si pomagamo s satelitskimi in letalskimi posnetki, laserskim skeniranjem pokrajine (tako kot v nanizanki CSI naredijo milimetrsko natančen posnetek obraza) in matematično-statističnim modeliranjem gromozanskih baz podatkov, ko poskušamo izza računalnika napovedati, kaj naj bi se skrivalo pod travnato rušo sredi Haloz. Vendar je kljub tehniki in tehnologiji na koncu še vedno treba na terenu preveriti, ali so naši izračuni vsaj približno točni. In to z doto, ki je nima milijonarka, in z lopato. Ampak z nekaterimi okvirnimi informacijami nam vendarle postreže narava, ne da se za nekaj ur zakopljemo v delo. Zveza med prstmi in rastlinami je namreč tako tesna in neposredna, da lahko na podlagi pojavljanja nekaterih rastlinskih vrst vemo, kaj je pod našimi nogami. Rastlinstvo je v nasprotju z živalmi pritrjeno na podlago. Zaradi sprememb v okolici se ne more preseliti kot ptice ali kobilice, ampak se na to odzove s spremenjeno rastjo (bujnejšo ali zavrto, celo mirovanjem), preveliki odkloni pomenijo odmrtje organizma. Toleranca do sprememb v okolju je zelo različna in tiste, ki so zelo ozko specializirane, nam na široko odpirajo vrata do informacij o pokrajini. Večina rastlin se ravna po podnebju, ki je na našem planetu preveč pestro, da bi ista vrsta hkrati živela tako v vročih puščavah kot tudi v Alpah nad zgornjo gozdno mejo. Rekorderji, ki se temu še najbolj približajo in jim je skoraj povsem vseeno, se imenujejo kozmopoliti. Med bolj poznanimi so navadni brin, kopriva, navadni trst, orlova praprot, veliki trpotec in regrat. Takoj za podnebjem so odločilne prsti in kaj te ponujajo rastlinam. Vse te povezave je temeljito proučeval nemški biolog, botanik in ekolog Hans Ellenberg (1913–1997). Ukvarjal se je predvsem s kartiranjem nemškega rastlinstva, ves čas pa ga je begalo vprašanje, kaj uravnava kombinacijo rastlin na neki lokaciji oziroma t. i. fitoindikacijo. V svojem najpomembnejšem delu o rastlinski ekologiji Srednje Evrope je mnogo prostora namenil prav fitoindikatorskim vrednostim. Vsaki od proučevanih rastlin je pripisal šest številk, od katerih vsaka govori o zahtevah vrste po svetlobi, toploti, količini padavin, vodi in dušiku v prsteh ter reakciji prsti. Kar pomeni v praksi, da ko v naravi vidimo neko rastlinsko vrsto ali še bolje skupino rastlin, lahko sklepati o dejavnikih okolja, torej tudi o prsteh. Poglejmo si nekaj teh rastlin. Najbolj poznane so verjetno slanuše, rastline naše morske obale in solin. Specializirale so se za velike količine soli v prsteh in vodi, ki je za druge rastline strupena. Med pogostejšimi so pri nas navadni osočnik, modrikasti pelin, ozkolistna mrežica in različne lobode. Zelo verjetno tudi veste, kje se nabere največ kostanja, borovnic ali brusnic. Vsi namreč uspevajo na zelo kislih prsteh, zato se izogibajo apnenca in dolomita. Poleg njih bodo praviloma uspevali še jesenska vresa, praprot rebrenjača ter beli mah ali beluh. Takšne prsti so tudi zelo revne s hranili, zato jih bosta spremljali tudi breza in orlova praprot. Njim povsem nasprotni črni bor, spomladanska resa, rumeni dren, navadni češmin, ciklama, jetrnik in mrtva kopriva pričajo, da smo na karbonatih, kjer je reakcija višja. Še več, drobno rumeno cvetoče tevje in črni teloh zagotavljata dolomit. Zakaj kopriva uspeva za plotom, kamor vsi hodijo lulat? Veliko dušika v prsteh. Ta je zanimiv še za črni bezeg, robinijo (ali kot napačno imenujemo akacijo in akacijev med), čemaž oziroma divji česen in kislico. Črna jelša, veliki jesen, večina vrb in kalužnica govorijo o močni prisotnosti vode, kraški ruj, hrast puhavec, mali jesen, črni gaber govorijo o zelo suhih, kamnitih rastiščih. Vsi grmi našega gozdnega roba, vključno z lesko in kalino (živomejni liguster), so svetloboljubni, med drevesi pa je na prvem mestu macesen. Še bi lahko naštevali, a tu ni dovolj prostora. V nemškem jeziku je interaktivni seznam na: http://statedv.boku.ac.at/zeigerwerte/
Kljub privlačnosti ima ta metoda tudi nekaj pomanjkljivosti. Vrednosti so dokaj točne, a so bile pridobljene izkustveno, ne z meritvami, saj se v različnih okoljih rastline različno odzivajo. In še ena huda zadrega obstaja. Rastline je treba poznati in v naravi tudi prepoznati. Ker takšne izobrazbe nisem bil deležen, ne vem, kaj je teže, naučiti se znake 20 rastlin ali skopati profilno jamo? Zato že deset let hodim okoli s slikovnimi priročniki in ključi. Čeprav sem spoznal veliko rastlin, le še trdneje vem, da nič ne vem.
Tudi od svojih študentov zahtevam poznavanje tistih nekaj res najpomembnejših vrst, kar pri večini sproža neodobravanje. In ker smo ravno na začetku šolskega oziroma koncu študijskega leta, se povrnimo na uvodni odstavek. Študij je redko izobraževanje neposredno za poklic, čeprav je prav ta usposobljenost eden glavnih ciljev nekajletne zavezanosti neki fakulteti in smeri. Cilj je pridobiti dovolj široko in trdno podlago, da se boste bodoči strokovnjaki uspešno znašli v vsaki situaciji, kamor vas bo vrgel poklicni tobogan. Da boste na pravem mestu znali hitro in učinkovito poiskati pravo informacijo, ki vam prinese pohvalno besedo nadrejenega, višjo stopničko na lestvici in jasno tudi kakšen cekin več na računu. Zato se takrat, ko se sprašujete, čemu vam je treba poznati pravila vektorskega produkta ali letnico začetka operacije Barbarossa, spomnite, da znanje ne škodi. Nič ni brez zveze ali odveč. Še tako drobna informacija širi naša obzorja in nam lahko pride prav tudi v najbolj nepričakovanih okoliščinah. Tudi Pesem nosačev žita. Pa četudi le zato, da si priskrbimo še drugi zmenek.