Friko intervju - Urban Golob: Avtor Mosqita v Paklenici in zadnje čase najbolj aktiven pri odkrivanju novih plezališč in težkih smeri v hrvaški Istri
- Leta 1986 sem kupil svojo prvo plezalno revijo in še danes se spomnim dveh majhnih fotk v njej, skupaj z novico o mladem nadarjenem plezalcu Gerhardu Hoerhagerju, ki je preplezal smer Sogni di Gloria (8b+) v italijanskem Ertu. Je bilo to leto prelomno pri tvojem plezanju?
Ja, mislim, da je bila Sogni di Gloria velik korak, s katerim sem dvignil raven svojega plezanja. In takrat je bila tudi najtežja smer tam okoli. Pred tem sem že preplezal nekaj smeri z oceno 8b, in ko sem z Glorio opravil, sem najprej mislil, da je težka samo za 8b. Ne zato, ker bi bila tako »poceni«, ampak nisem si mislil, da lahko kaj tako težkega sploh splezam. Razvoj se je takrat dogajal predvsem v francoskih plezališčih, in ko sem za primerjavo malo kasneje preplezal Les Specialistes (8b+), sem videl, da ni nobene razlike in tako sem dal Sogni di Gloria tudi končno oceno 8b+.
- Zdi se, da je šla tvoja plezalna pot v tistih letih strmo navzgor. Samo dve leti kasneje si v Avstriji preplezal smer Wagnis Orange (8c) in jo najprej ocenil celo samo z 8b+. Kot smo lahko prebrali, ji tudi Adam Ondra ni (bil) kos ...
Takrat sem bil izjemno motiviran. Po izletu v Buoux, kjer sem preplezal La Rage de Vivre, Les Mains Sales in Chouca, sem pomislil, da moramo imeti možnosti za tako težke smeri tudi doma. Potem sem našel to linijo pri Kufsteinu in jo tudi kmalu splezal. (Kolikor pa vem, je tudi Adam to smer že preplezal. Končal je po drugačni varianti, ki jo je preplezal in opremil Stefan Fuerst, in zgleda precej težka.)
- Zadnja leta plezaš veliko v Istri na Hrvaškem, toda tvoj prvi izlet na Hrvaško pa je bil verjetno v Paklenico, kjer si opremil in preplezal smer Mosquito (8b) na velikem balvanu v kanjonu. Mislim, da nima prav veliko ponovitev.
Ne vem, koliko plezalcev je smer poskusilo, toda za veliko plezalcev danes to ni več kaj posebnega. Je pa bil tisto res lep izlet in Mosquito tudi lepa smer.
- Novico o tem vzponu je bila objavljena skupaj z Manolovo Marattoneto (8b+) v sosednjem balvanu v Paklenici. Sta bila takrat skupaj v Paklenici?
Ne. Z Manolom sva se sicer redno srečevala po raznih plezališčih, Marattoneto pa je preplezal malo preden sem prišel v kanjon jaz. Marattoneta me je zelo zanimala in vanjo sem se podal takoj prvo popoldne, ko sem prišel v Paklenico. Odlomil se mi je oprimek, pristal sem na tleh in si poškodoval peto. Bolela me je in tudi zatekla, tako da sem imel težave z obuvanjem plezalnikov. Res sem si želel vzpona v tej smeri, ampak z malo večjimi plezalniki, v katere sem lahko spravil zateklo nogo, to sploh ni bilo mogoče. Tako sem navrtal Mosquita v balvanu nekaj metrov vstran, kjer ni bilo treba tako zelo obremnjevati poškodovane noge.
- Kako pa si odkril Istro?
Za Istro mi je povedal prijatelj Leo Baumgartner, ki je iskal lokacije za snemanje filma Parfum po romanu Patricka Sueskinda in je pri tem našel te stene.
- Zdi se, da še nisi rekel zadnje besede pri vrtanju novih smeri v Istri ...
Upam, da ne. Mislim, da je tam okoli še veliko možnosti za nove smeri vseh težavnosti. Ena najboljših sten je med slovenskim in hrvaškim mejnim prehodom, na ''nikogaršnji zemlji". Upam, da bomo lahko začeli vrtati tam, ko pride Hrvaška v Evropsko unijo. Pravi datum je torej 1. julij 2013. Bo vroče, ampak vsaj za vrtanje bi bilo mogoče lahko v redu (smeh).
- Zdi se, da te najbolj zanima opremljanje in plezanje novih smeri. Si nekakšen plezalni raziskovalec, mar ne?
Zame je opremljanje novih smeri posebna strast. Končno sem tako tudi začel plezat. V zgodnjih dneh športnega plezanja namreč ni bilo veliko smeri in jih je bilo treba opremiti. Drugače sploh ni šlo. Sploh pa je iskanje novih sten, vrtanje svedrovcev in potem poskušanje v novih smereh posebno fajn. Je tudi veliko dela in to je potrebno res dobro opraviti. Za dovoljenje je najprej potrebno vprašati lastnike zemljišč, kjer so stene, potem natančno opremiti smeri, jih očistiti (seveda ne narediti umetnih oprimkov) in se pravilno obnašati na teh mestih. To velja tudi za plezalce, ki potem obiskujejo ta plezališča. Vsak bi se namreč moral zavedati, da ta zemljišča nekomu pripadajo. Spoštovanje do tamkajšnjih ljudi in skrb za naravo bi morala biti na prvem mestu.
- Veliko potuješ? Je kakšen poseben kraj, kjer bi rad plezal?
Potovanje je zame del plezanja. In plezanje je dobra možnost, da lahko potujem. Čeprav mislim, da bi v teh časih bilo dobro malo zmanjšati uporabo avtov in letal. Zato letim morda dvakrat ali največkrat trikrat na leto, in če gremo z avtom, ga skušamo napolniti do konca, tako da se zbašemo štirje vanj, včasih celo pet in seveda vsa oprema. Sicer pa bi letos rad šel ponovno plezat v Avstralijo.
- Prihajaš s Tirolske, iz Zillertala, ki je tudi zelo lepa in zanimiva dolina za plezanje. Jo lahko malo opišeš, saj se zdi, da med slovenskimi plezalci ni najbolj znana?
Zillertal je super lepa dolina, še posebej njen zgornji del. V zgornjem delu se razdeli v štiri manjše doline in vse so zanimive za plezanje, še posebno Zillergrund in Zemmgrund. Skala je granit in gnajs in tam lahko najdete vsaj 20 različnih področij za plezanje, od balvanov do večraztežajnih smeri. Vsa ta območja so v gorah, zato je primeren čas za njihov obisk od maja do oktobra, za »muerte guys« pa tudi od novembra do aprila.
- Tvoja družina je družina gorskih vodnikov in ti si že četrta generacija. Pogosto plezaš v gorah?
Pravzaprav se nimam za alpinista, ampak zelo rad grem v hribe pozimi, na turno smučanje s smučkami ali snežno desko.
- Veliko vodiš?
V glavnem samo pozimi, turne smuke, freeride in sodelujem pri tečajih o plazovih.
- Povej nam še o podjetju Squadra Holds. Si lastnik tega podjetja?
Podjetje Squadra Holds smo s prijateljema Nandom Ploetzenederjem in Reinijem Fichtingerjem ustanovili pred tremi leti. Je zelo lep projekt, zanimiv in nam je velik izziv. Širimo se korak za korakom.
- Gerhard, hvala lepa za tvoje odgovore.
Hvala vam, za lep pogovor.
Pogovarjal se je Urban Golob
Fotografije: arhiv Gerhard Hoerhager (foto: Gerhard Heidorn).