Polet - Gregor Šket: V nasprotju z večino evropskih držav je vožnja z gorskimi kolesi v naravnem okolju v Sloveniji tako rekoč povsod prepovedana. In to le zaradi neke birokratske zanke izpred poldrugega desetletja. Kdaj bo zmagala zdrava pamet?
Gorsko kolesarstvo je razmeroma mlad šport. Njegove korenine segajo v prvo polovico sedemdesetih let, ko so na severozahodu ZDA nekateri kolesarski zanesenjaki uresničili željo, da bi se s kolesi namesto po asfaltu podili po gozdovih, hribih, kolovozih in brezpotjih. O očetovstvu gorskega kolesa je še vedno precej polemik. Med pionirje vsekakor spadajo Gary Fisher, Tom Ritchey, Charlie Kelly, Otis Guy, Keith Bontrager, Joe Breeze ... V tistih časih so večinoma predelovali stare clunkerje, jih opremili s krampastimi gumami, zmogljivejšimi zavorami in predvsem verižniki s tremi zobniki, ki so omogočali prestavno razmerje, s katerim je bilo možno premagovati strme vzpetine. Začetki so bili bolj ali manj primitivni, večina teh koles je imela zelo omejen rok trajanja, mnoga med njimi so se dobesedno sesedla že po enem spustu. A tehnika je napredovala in omogočala čedalje bolj drzne podvige in pustolovščine.
K nam je gorsko kolesarstvo prišlo s približno desetletno zamudo. To, kar so Američanom sredi sedemdesetih pomenili clunkerji, so bili za nas rogi, bottecchie, atale ... Če je kdo po srečnem spletu okoliščin od strica iz Amerike ali Kanade dobil katerega izmed tamkajšnjih koles, je bil to skoraj praznični dan. Kolo smo si ogledovali kot muzejski primerek.
Tehnika kot gonilo napredka
Kot že rečeno, se je z leti izboljševalo naše znanje, zato se je povečevala naša neustrašnost, seveda so nam to omogočala tudi kolesa, ki so bila vsako leto boljša, zmogljivejša in robustnejša, hkrati pa lažja, okretnejša in udobnejša. Poti, ki so se v začetnih letih zdele neprevozne, so postale mala šala. Užitek je bil čedalje večji, izzivi in podvigi čedalje zahtevnejši. Tako smo se na lepem znašli v navzkrižju z drugimi uporabniki gozdnih stezic in planinskih poti. Jasno, planincem smo šli na živce, ker so bili tam mnogo pred nami. Dojemali so nas kot divjake, ki uničujemo njihov mir in njihove poti. Po svoje jih lahko celo razumem. Tudi sam sem preplašil marsikaterega sprehajalca, ko sem pridrvel izza ovinka. A marsikaj lahko povem tudi v zagovor gorskih kolesarjev. Upal bi si trditi, da nas ima velika večina zelo poudarjen odnos do narave, ki jo dojemamo kot naše bistvo, zavedamo se njene pomembnosti in naredili bi vse, da bi trajala za vedno. Ne verjamem, da je komur koli izmed nas kdaj padlo na pamet, da bi ji namenoma hotel storiti kaj žalega.
Veliko gorskih kolesarjev je tudi planincev, zato so jim pravila vedenja v gozdovih in gorah zelo dobro poznana. To so civilizirani in kultivirani ljudje z odlično logiko in občutkom za soljudi. Gorski kolesarji nikakor ne uživamo, če strašimo sprehajalce. Raje iščemo neobljudene poti, take, na katerih prej srečaš medveda kakor človeka. Če se že srečamo s kom, ko drvimo proti dolini, se zanesemo na res dobre zavore, hitrost močno zmanjšamo, pozdravimo in odpeljemo naprej. No, seveda se kdaj zgodi kakšen neljub pripetljaj. Sicer pa tudi vsi planinci niso uglajeni gospodje.
Nove oblike in navade
Dejstvo je, da se je gorsko kolesarstvo v vseh teh letih razvilo v evropski in svetovni fenomen, iz katerega se je razvila tudi nekakšna nova subkultura. Znotraj gorskega kolesarstva so nastale nove zvrsti, ki so si med seboj precej različne. Ene so skoraj bliže cestnemu kolesarstvu, na drugi strani so ekstremisti, ki kršijo zakone gravitacije. V začetnih letih smo gorski kolesarji živeli v prepričanju, da je treba na vrh hriba ali gore priti na lasten pogon in da je spust nagrada za vloženi trud. Predstavniki mlajših generacij so nekoliko drugačni. No, vsaj tisti, ki se navdušujejo nad gravitacijo, vozijo kolesa, s katerimi je navijanje pedalov navkreber skoraj nemogoče. Zato so obsojeni na rinjenje, še raje imajo tako imenovano »shuttlanje«, se pravi, da se na vrh pripeljejo z avtomobilom, kombijem ali terenskim vozilom. Predvsem ti zadnji so ugledu gorskega kolesarstva morda naredili največ škode, kar zadeva uničevanje poti in tudi spoštovanje pravil vedenja v naravnem okolju.
A kljub temu to ni bistvo problema. To se skriva v uredbi o vožnji v naravnem okolju, ki gorska kolesa izenačuje z motornimi vozili. To pomeni, da je vožnja z gorskimi kolesi v naravnem okolju prepovedana povsod, kjer ni izrecno dovoljena. To je prav obratno kot v večini evropskih držav, kjer se z gorskim kolesom lahko vozite povsod, razen tam, kjer to ni prepovedano. V mojem osebnem primeru to pomeni, da sem nekajkrat na teden, ko naredim svojo priljubljeno osmico na Rašici, v prekršku. Podobno velja za vse moje kolege, ki uživajo na Katarini, Golovcu, Rožniku in na vseh drugih stezicah naše prelepe zelene domovine, za katero so na primer v ameriški reviji Bike zapisali, da je kot ustvarjena za gorsko kolesarjenje. Verjetno jim niso povedali o naši neživljenjski zakonodaji. No, še sreča, da pri nas nimamo gozdnih čuvajev ...
Številni moji znanci, ki so združeni v Slovensko kolesarsko pobudo, se že več kot poldrugo desetletje trudijo, da bi gorsko kolesarstvo dobilo primeren status, da bi zdrava pamet zmagala nad birokracijo, da iz osamljenih primerov ne bi vlekli splošnih sklepov. Upam, da nam bo čim prej uspelo najti pameten kompromis, ki bo v korist planincem in gorskim kolesarjem. Prepričan sem, da bi se slednji že zdavnaj dogovorili. Saj veste, nad tisoč metri se vsi tikamo ...
Stališče Slovenske kolesarske pobude, ki jo sestavljajo Komisija za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije, Klub gorskih kolesarjev Volja, Kolesarska zveza Slovenije, spletni portal mtb.si, Gospodarsko interesno združenje pohodništvo in kolesarjenje ter Regionalnorazvojna agencija za Koroško, RRA Koroška, d.o.o.
UREJATI – NE PREPOVEDATI
Slovenska kolesarska pobuda si prizadeva omogočiti dovoljeno kolesarjenje po vseh poteh, kolovozih, vlakah in gozdnih cestah, razen na določenih območjih, kjer bi se zaradi kolesarjenja pojavili nezaželeni okoljski vplivi (npr. erozija tal) ali spori z drugimi uporabniki naravnega okolja (npr. težave pri srečevanju s pešci na zelo obiskanih poteh). Slovenska kolesarska pobuda si prizadeva tudi za uveljavljanje in širjenje spoštovanja kodeksa gorskega kolesarjenja.
Obrazložitev
Zakonodaja v Sloveniji ni naklonjena gorskemu kolesarstvu, saj prepoveduje vožnjo s kolesom v naravnem okolju. Menimo, da kolesa ne morejo biti izenačena z motornimi vozili. Poleg tega je kolesarjenje ena najbolj trajnostnih oblik športne, rekreacijske in turistične dejavnosti. To velja tudi za gorsko kolesarjenje, ki v največji možni meri izkorišča že zgrajeno infrastrukturo (poti, kolovoze, vlake, gozdne ceste). Številne znanstvene in strokovne raziskave v okoljih z dolgoletnim institucionaliziranim varstvom okolja in narave kažejo, da gorsko kolesarjenje nima večjega vpliva na okolje in naravo kakor druge primerljive oblike rekreacije, npr. pohodništvo.
Prepričani smo, da je pri vožnji s kolesom treba upoštevati kodeks gorskega kolesarjenja. Kolesarjenje, ki te etike zaradi svoje specifičnosti ne more upoštevati (t. i. gravitacijsko kolesarjenje, npr. tekmovalni spust), pa sodi na za to namenjena omejena območja, ki morajo biti označena, in če je potrebno, tudi zavarovana.
Slovenska kolesarska pobuda si zato prizadeva usmeriti tokove uporabnikov naravnega okolja, in sicer tako, da bo naravno okolje s strpno rabo ustrezno dostopno različnim skupinam uporabnikov. To za gorske kolesarje pomeni, da bo kolesarjenje dovoljeno po vseh poteh, kolovozih, vlakah in gozdnih cestah. Prepovedi kolesarjenja pa bodo samo na določenih območjih, kjer bi se zaradi kolesarjenja pojavili nezaželeni okoljski vplivi (npr. erozija tal) ali spori z drugimi uporabniki naravnega okolja (npr. težave pri srečevanju s pešci na zelo obiskanih poteh). Prepovedi bodo jasno označene na terenu, kot je to v razvitih okoljih v tujini.
Prepričani smo, da je tudi v naravnem okolju možno doseči sožitje kolesarjev in pešcev, kot je to primer v urbanem okolju, celo v coni za pešce. Kolesarjem in pešcem je namreč skupno gibanje z lastno močjo, uporabljamo le različne tehnične pripomočke, npr. kolesa, smuči, čevlje, palice, dereze …
Bistvo gorskega kolesarjenja je doživljanje narave in posebnosti posameznih okolij v njihovi prvinski obliki. Verjamemo, da bo sistematično razvijanje gorskega kolesarjenja na regionalni in nacionalni ravni pripomoglo h krepitvi zavesti o izjemnosti narave in kakovosti okolja v Sloveniji ter promociji Slovenije kot trajnostno usmerjene turistične destinacije.
Priporočila gorskim kolesarjem za vožnjo v naravnem okolju
Kolesari samo po poteh
Če nisi prepričan, ali je pot odprta za gorska kolesa ali ne, se pozanimaj. Ne kolesari v območjih, kjer bi se zaradi kolesarjenja lahko pojavili nezaželeni okoljski vplivi ali spori z drugimi uporabniki naravnega okolja. Način kolesarjenja vpliva na odločitve in odnos lastnikov in upravljavcev zemljišč do kolesarjev.
Ne puščaj sledi
Kolesari podlagi primerno. V mokrih razmerah izberi primerno pot, saj se razmočena podlaga hitreje poškoduje. Izogibaj se blokiranju koles. Uporabljaj stare poti, ne delaj novih in ne ubiraj bližnjic. Kar si prinesel v naravo, odnesi s seboj.
Nikdar ne plaši živali
Nenadna pojava, hiter gib in hrup plašijo živali, divje in domače. Živalim daj priložnost, da se umaknejo. Ko kolesariš mimo konja, bodi pozoren in upoštevaj navodila jezdeca. Lese pusti take, kot si jih našel.
Obvladuj kolo
Upoštevaj hitrostne omejitve, priporočila in lastne sposobnosti. Neprevidnost lahko povzroči nesrečo. Za ovinki in mrtvimi koti vedno pričakuj ovire ali druge uporabnike.
Odstopi prednost
Ne plaši drugih uporabnikov, opozori nase. Prijazen pozdrav je vedno dobrodošel. Bodi uvideven: upočasni vožnjo, vzpostavi komunikacijo. Če je to potrebno, se umakni oz. stopi s kolesa. Drugi nemotorizirani uporabniki imajo vedno prednost pred kolesarji, razen če je pot označena le za kolesarje. Izbiraj manj obiskane poti.
Načrtuj
Upoštevaj lastnosti svoje opreme, lastne sposobnosti in posebnosti ture ter se primerno pripravi. Bodi samozadosten, vzdržuj opremo, pri sebi imej potrebne zaloge živil, prvo pomoč ter rezervno opremo in oblačila. Vedno nosi čelado in drugo primerno zaščitno opremo.
Piše: Gregor Šket