Sodobnost (1999) - Milan Dekleva: Ne smemo se varati: nesmrtnost je mamljiva, a je brez oblike, okusa, vonja, predvsem pa je smrtno molčljiva! ... na zadnji klin, ki ga je Tomaž Humar zabil v steno ...
V knjigi esejev Gnezda in katedrale sem napisal, da bodo pesmi, napisane v novem tisočletju, »nestabilne in negotove.« Nestabilnost in negotovost pesmi sicer nista nič novega, saj sta spremljali tudi poete in bralce v časovnih rezih minulih epoh, res pa je, da se ogroženost pesmi intenzivira. Naraščajoča krhkost besedne umetnosti ni posledica vdora »elektronskih podob« v intimo naše zavesti in občutenja, ampak izostrene problematičnosti človekovega gospodarjenja s svetom. Ali drugače rečeno, človekove »svetovne razveze,« njegove radikalne osamitve, dejstva, daje dokončno porazil in potem zapustil svet.
Metafizika po koncu metafizike? Na to vprašanje mi ni mogoče preprosto odgovoriti. Subjektivizem po koncu metafizike? To pač, tako bi rekel, čeprav moram dodati, da je subjektivizem brez metafizike zares in nedvoumna samovolja, podivjana, v lastno avtoriteto zagledana volja.
Takšna volja je dosledni narcisizem človeka, ki ne razmišlja o grozljivi moči lastne svobode. Odgovoriti nanj se ne da več, kajti »volja kot vrhovna avtoriteta « je nekakšen avtomat, nekakšen kibernetični monstrum, ki vztrajno izpopolnjuje svoj ustroj. Naj se popravim: mogoče ga je zapustiti, se mu odpovedati, se obdati z milino meditacije, tišine, neaktivnosti. Ampak - je to v resnici za voljo kot vrhovno avtoriteto pomembno?
Ne, ni. Tisti ljudje, ki se obdajajo z milino meditacije, tišine, neaktivnosti, pa tudi njihovi somišljeniki, ki prisegajo na svetost Drugega, življenje kot razdajanje ljubezni, so izrinjeni na obrobje družbenega, političnega, celo duhovnega bivanja. Za »vplivno« jedro zgodovine postajajo malce čudaški, premaknjeni posamezniki, nanje gledamo na podoben način, kot je renesansa gledala na dvorne norčke. Ali pa na pesnike.
V tem smislu bo pesnjenje v novem tisočletju nestabilno, negotovo, temno, marsikdaj heretično početje. Zakaj bo heretično? Ker se bo postavilo zoper vrhovno avtoriteto. Njeno ime pa poznamo: podivjana, rakava samovolja človeka, ki je odpisal svet.
Na kakšen način se bo pesnjenje zoperstavilo breztemeljni avtoriteti? Na način približevanja srži jezika, ki je formiralo človeka kot bitje razpetosti med minljivim in večnim. Jezik je človeka postavil v svet in ga lahko tudi odstavi.
Paradoks je kajpak v tem, da bi nas jezik odstavil na povsem pasiven, zenovski način: tako da bi dovolil, da ga pozabimo, tako da bi utonil v spominu minulega. Človek brez jezika pač ne bi bil človek: morda bi bil na las podoben meni in vam, mogoče bi imel kožo in bi čutil bolečino, a bil bi brez bitne naveze na čudež bivajočega, na zadnji klin, ki ga je Tomaž Humar zabil v steno Dhaulagirija v trenutku, ko je prisluhnil gori in ostal živ.
Pozabiti jezik bi pomenilo ostati brez jezika: biti nem, četudi božanski in nesmrten. Ne smemo se varati: nesmrtnost je mamljiva, a je brez oblike, okusa, vonja, predvsem pa je smrtno molčljiva! Lahko si jo lastimo kot bogovi, nikakor pa ne kot ljudje.
V tem smislu je poezija, jezik skrajne občutljivosti, ranljivosti in dvoma, govorica eksistencialnega roba. Črnska, aboriginska, helenska izreka nečesa, kar se v ljudeh - dokler so bili in so ljudje - ne premakne, ne spremeni in zato ne izteče. V tem smislu je smiselna za nekaj, kar je nekoč bilo ideal človeka, a morda v nastopajočem tisočletju ne bo več. Za prihajajoče tisočletje bo mogoče globoko in do kraja nesmiselna.
Na vprašanje, ali bo v takem svetu mogoče govoriti o velikem tekstu, odgovarjam cioranovsko: o velikem (in malem) je mogoče govoriti, dokler je mogoče govoriti. Naraščajoča nestabilnost in mrakobnost pesnjenja ni več tragična, ampak je predvsem ironična: »Do kdaj, o pesnik, se mislim trapati z mislijo, da bom napisal veliko besedilo?«
Ne, ne bom ga napisal. Vse, kar napišem, je čista milost govora, v katero sem rojen kot otrok in vpoklican kot odraslo bitje. Ta milost mi sporoča: »Nikogar več ne moreš prepričati o ničemer. Odločitve so za tabo. Spoznaj meglenice samote.«