Gore, Jos in ljudje: Bil sem vodnik. Ne planinski, ne gorski, ampak … kaj, če je bilo obratno? Ni bilo jasno, kdaj sem jaz psa vodil na goro in kdaj je Jos mene po gori vlekel za nos.
Dvanajsta vaja (Jos 12-krat)
Jons (kako se to bere nazaj) je na potepih z menoj snojeglav, samosvoj pes. Zanj ima vrh Blegoša svojstveno pasji pomen in me ponavadi tudi počaka na njem. Večinoma hodi raje sam in jo že na začetku pobriše naprej. Za fotografiranje hodi predaleč spredaj. Tokrat z idejami nisem bil čisto na psu. V žepu sem skrival adut, da bi ga z njim kdaj zvabil tudi nazaj. A kot po naključju se je v bregu ves čas skrival nekje za menoj. Je vedel, kaj sem imel za bregom? Psu se za menoj ni mudilo niti na ravnem travniku pri koči. Jos, Jos, Jos … je bilo slišati že skorajda kot lajanje. Bil sem od klicanja upehan. In brez uspeha. Na golem pobočju sem zagledal samotarja in za psa se nisem več zmenil.
Zamislite si, da ste vselej brezmejno srečni s svojim partnerjem, saj je kakor ustvarjen za vas. Do takšnega človeka bi se vedli natanko tako, kot se vedete do svojega psa. Pes je pes. Kakorkoli že storite, vedno bo ostal pes. Psa ne boste spremenili v mačko ali v konja; je to, kar pač je. (*)
»Za sončni zahod ste malo pozni.« Želel sem iti dvajset minut prej, pa ni šlo. »Za toliko ste ga zamudili.« Kolikokrat je že bil gor od prvega maja? Sprva ni hotel nič reči, a sem dal vedeti, o čem govorim. Brko Niko je bil s sto štiriinpetdesetimi vzponi letos glavni. Lanskoletni rekorder Janez je odstopil, obiskov je imel komajda pet. Odšel je svet navpičnih razsežnosti, za pripravnika plezalnih navez. Naj ga varuje Blegoš! Pes pa, kot bi ga nekaj pičilo, je pritekel do naju in mirno počakal na konec pomenka. Jos, naslednjič bova šla na Blegoš v navezi, potem ne boš več mogel hoditi o svoje. Stoj! Za pasjo zgodbo potrebujem slike košate dlake na snegu in ne smrekovih vršičkov na sivi gorski podlagi!
Drugih ljudi ne morete spremeniti. Ljubite jih takšne, kakršni so, ali pa jih sploh ne. Sprejmete jih take, kakršni so, ali pa ne. Če jih skušate spremeniti tako, da bi se ujemali z vašimi pričakovanji, je približno tako, kot če bi skušali spremeniti psa v mačko ali mačko v konja. So pač, kar so; in vi ste, kar pač ste. (*)
Očitno me je razumel, saj je pospešil v strmino. Iz žepa sem vzel pasje piškote. Na Jos, na! Njegov pogled je povedal vse: ti poskušaj preslepiti koga drugega, če moreš, mene ne boš. Počakal me je pri bunkerju. Bil je toliko uvideven, da sva skupaj prišla na vršno ravan. Le do stebrička ni hotel tacati po zoprno predirajočem se skorjastem snegu. Nama bodo priznali ta vpis, Jos? Pes jo je zbrisal v dolino, tako da so se na koncu pri hiši hahljali: »Jos je že nekaj časa doma!« Če boš naslednjič take počel, bova šla v navezi tudi navzdol, ne samo gor! Po milih očeh bi rekel, da ni razumel ostrejšega tona v glasu. Je že dobro. Vem, da nisem tvoj gospodar. Hvala, ker si šel z mano.
Žival dobro ve, kakšna naj bo do vas, da bo vse lepo in prav. Psu je malo mar, kaj počnete; samo rad vas ima. Od vas ne pričakuje ničesar. Kaj to ni lepo? Toda kaj pa vaše dekle, vaš fant, vaš mož, vaša žena? Ti pričakujejo od vas vse mogoče, in vedno kaj drugega. (*)
Spomnil sem jih, kako je Jos na devetem izletu ravnal drugače. Ostal je na vršni pleši in z menoj ni hotel teči navzdol. Zelo se mi je mudilo, pes pa se je nepričakovano odločil raziskati vonjave vrh gore. Mučilo me je vprašanje, kaj naj rečem lastnikom, če se ne bom vrnil z njihovim psom. To sem si seveda nakuhal sam. Po začetnem sopenju na senožeti sem se spomnil, da je čelna svetilka ostala v avtu. Sonce je pravkar zašlo. Jos, kako bom videl navzdol? Pogledal sem ga v oči in videl, da psa ni prav nič skrbelo. Eh, tvoje temne oči mačjih lastnosti ni lahko slikati.
Pes je odgovoren za svojo polovico odnosa z vami. Ena polovica je potemtakem povsem takšna, kot mora biti – pasja namreč. Ko pridete domov, vam zalaja v pozdrav, pomaha z repom in zacvili, saj je vesel, da vas vidi. Svoj del torej zelo dobro opravi in vi veste, da je pes takšen, kot mora biti. (*)
Močneje sem se zaganjal v klanec in s psom sva uživala do zatemnjenega vrha. V zadnjem mraku sem moral samo še sestopiti do križišča pod kočo. Bil sem prepričan, da po cesti čez Kal zmorem v temi. Občasno sem ga klical še med tekom na slepo. A o belem duhu psa ni bilo sluha. »Prišel je kakšne četrt ure po tistem, ko ste se odpeljali.« Od Josovega gospodarja sem izvedel zanimivo pripoved, kako je poleti ena izmed 'blegoških korenin' v Severni triglavski steni cele štiri ure iskala vstop Nemške smeri. Že v drugo. Še dobro, da ga ni našla, zgoraj bi verjetno zašla. Gotovo ga je varoval (na vstopu zadržal) sam Blegoš!
Tudi vaš del je skorajda popoln. Odgovorno ravnate z njim: krmite ga, skrbite zanj in se igrate z njim. Ljubite ga brezpogojno; zanj ste pripravljeni storiti malone vse. Svojo vlogo potemtakem opravljate tako, kot je treba, pes pa svojo. (*)
Trinajsta vaja
V Loki ustavim starejšemu štoparju. Pogovor obrne na televizijsko poročanje o Tomaževi nesreči. Na Blegoš grem, mu povem. Pogleda me. »Najvišje sem bil na Mont Blancu.« Oba z Blegošem imata lepo zaobljen vrh, na nek način sta si gori podobni. »Tudi na Matterhornu sem bil. Šli smo trije v navezi. Gora stoji na samem. Zato je tam zraka manj kot na Mont Blancu. Cel dan smo hodili. Iz koče smo šli že ob dveh. Za pet frankov so te peljali na vrh.« Vožnja do Železnikov je hitro minila. S čim je njega zaznamovala usoda? Ivan počasi odšepa iskat kakega znanca, da ga zapelje še do Zgornje Sorice.
Pes je pes, in s tem nimate težav. Zanj vam ni treba biti odgovoren v tem smislu, da bi ga naredili takšnega in takšnega. Pa tudi pes ne skuša iz vas narediti dobrega človeka, dobrega gospodarja. Zakaj torej ne pustimo svojemu partnerju, da bi bil človek, kakršen je, in bi ga ljubili natanko takšnega, ne da bi ga skušali kakorkoli spremeniti? (*)
V rokah držim dolg prusik. Seveda ga 'za nič na svetu' ne bom izpustil. Jos hodi prvi in navidezno vodi. Na križišču pocukam za povodec in pokažem, kdo je klient in kdo je vodnik. Kajti vodniki so tisti, ki se morajo prilagajati željam svojih klientov. Ves čas je spredaj in vleče po malem. Jos, pri koči boš lahko letel naprej! Pes se ne zmeni za moje besede. To lahko pomeni samo eno – da govorim le samemu sebi. Vleče hitreje, kot sem nameraval hoditi. A taki so vodniki vseh vrst. Ne pustijo ti dihati. Nekajkrat zavije naravnost po bližnjici, drugič me zvleče med dve preblizu rastoči drevesi. Jos, tako ne bo več šlo. Kdo od naju je na povodcu in kdo vodi?
Psa, vidite, je lahko ljubiti, saj nima mnenj o vas. Ljubi vas brezpogojno. In to je pomembno. In če vas tudi partner ljubi takšne, kakršni ste, vas ljubi, kakor vas ljubi pes. Ob njem ste lahko, kar ste; lahko ste moški oziroma ženska, kakor je lahko pes ob vas to, kar je: pes. (*)
Gibalni aparat je pred dnevi rahlo zatrdel. Ne gre mu tako dobro kot ponavadi. S palicami v eni in z vrvjo v drugi roki ni udobno hoditi. Zakaj ne bi hodila v pravi navezi? Vodnika sem najel že večkrat in poznam občutek, kako je biti voden na enajst milimetrskem povodcu. Vrvno zanko zataknem za pas in tudi navzven zaigram vlogo klienta. Rahla pasja vleka je po novem v pomoč. Sedaj lahko uporabljam obe palici. Pri koči popusti napetost v vrvi. Jos, naj te odpnem? Niti malo ne trzne. Zadnjo strmino zlezeva kot dobro uigrana naveza. Na ovinkih počivava skupaj: Jos se posveti raziskovanju vonjav in lizanju ostankov snega, jaz dihanju.
Tako lahko je vsakogar ugledati takšnega, kakršen je. Nič se vam ni treba lagati samim sebi. Ne smete drugega kriviti, da je pes, mačka ali konj. Če bi radi psa, zakaj se potem vrtite okrog mačke? In če bi radi mačko, zakaj bi kupovali konja ali kokoš? (*)
Vrh! Osvobodil sem naju drug drugega. Vedeti je moral, kaj sem si mislil. Veselje si podeliva, dovolj ga je za oba! Na začetku je pri počasnejši hoji navzdol neobičajno potrpežljiv. Na vrhu strmine nenadno poskoči in v mraku izgine iz vida. Jos, kje si? Še vpisati naju ne smem pozabiti! Če pes ni ujel mojih besed, sem vsaj slišal samega sebe. Preseneti me s čakanjem pri koči. Mogoče je vseeno registriral, kaj sem si mislil. Kasneje še večkrat sedé počaka na poti, da pridem v njegovo bližino. Nazadnje na cesti, ko se mu v očkah zasveti odsev lučke. Obema je prav, da se skupaj vrneva k domačiji.
Ampak recimo, da dobite psa, vendar imate rajši mačke. In zdaj hočete, da bi se vaš pes vedel kot mačka, in ga skušate spremeniti, da bi še on kdaj pa kdaj zamijavkal. Kaj vendar počnete? Saj to je vendar pes! Dobite si raje mačko! (*)
(*) Don Miguel Ruitz, Mojstrstvo ljubezni (iz poglavja Popoln odnos)
Iztok Snoj