Gore in ljudje: Matajur je tisti, ki osvaja ljudi, ne obratno. Na njem se enako dobro počutijo Slovenci ob kapelici na vrhu kot Italijani v slovenski koči pod njim. Preteklo tisočletje je pokazalo, da je njegova mati Narava zanj izbrala pravo velikost, ležeči M3.
Ne- in normalni pristop
Nekdo je pred nama naluknjal svež sneg. Globina stopinj je govorila, da po njih ne prideva na Matajur. Obrnila sva se na cesto za Hlevišče, kjer je bilo snega manj. Želel sem naju pripeljati na sosednji greben. V ihti sobotnega večera sem se zapičil v to meni najljubše izhodišče, namesto da bi izbral zanesljivejšo varianto, iz vasi Matajur. Pozabil sem, da se pri slabih vremenskih napovedih ljudje ne premislijo in vseeno ne gredo na izlet, čeprav zjutraj posije sonce in se naredi lep dan.
Smučine je bilo kmalu konec in začela sva mleti cel sneg. Nisva prišla dlje od Hlevišča. Zakaj bi bil zadovoljen, ko pa sva naredila vso to dolgo pot? Odgovor je prišel iz Aninih ust: »Tu je krasno. Lahko greva tudi še do cerkvice svetega Lovrenca.« Škoda, da je nisem poslušal, več bi imela od dneva. Tako pa sem raje rinil po tistih osamelih stopinjah preverjat … res so končale kmalu, že pred prvo planino Začela.
Na Matajur sva šla takoj naslednjo nedeljo. To je krasen poldnevni izlet in kot običajno sva izbrala srednjo polovico dneva. Cesto so splužili še naprej od vasi Matajur in na planinski poti ni bilo veliko prometa. V enem tednu je sneg dodobra spral dež in ga močno utrdil mraz. Rada sva ovinkarila po mehkih in toplih travah, na polovične dereze to zimo še nisem pomislil.
Kdor pa že hoče občudovati Mojo moč in veličino, naj gre v naravo in vzdigne oči k soncu, luni in zvezdam. Tu bo gotovo našel dovolj tistega, iz česar bo lahko spoznal božjo vsemogočnost. Namesto kipov in slikarij prebivajo na teh katedralah resnični, živi ljudje in druga ustvarjena bitja. In namesto vsega okrasja se na teh katedralah vidijo čudoviti gozdovi in livade, vse pa pričajo o moči, veličini in modrosti svojega večnega Stvarnika. (*)
Pogledi
Na Matajurju ne veljajo običajna športna vodila planinstva: višje, hitreje in težje. Tu gora postavlja drugačna pravila. Med hojo se zlahka zamaknem v vtise pokrajine. Matajur iz oddaljenosti deluje majhen, a vendar je to gora širokega formata in z močno vsebino: je zaščitnik in simbol Beneških Slovencev. Ni vsakdanja ampak je to praznična gora, primerna za praznjenje notranjega nemira in umiritev duha. Z nje se človeku širi obzorje. Pogled na eno stran vzvalovi do morja in izliva Soče in na nasprotno se vzpne do Triglava. Za hrbtom pa Matajurju kot zaščitnik stoji piramida Krna.
Matajur nam daje enega od redkih pogledov: z njega lahko zremo hkrati v preteklost kot tudi v prihodnost. Pokrajina je zaostala v razvoju, a je istočasno ohranila duha, ki je drugje večinoma že pogubljen. Od tod se morda še da videti, kam naj usmerimo naše civilizacijske poti.
Komur je z velikimi stroški zgrajena hiša molitve bolj sveta in bolj vzvišena kot čisto srce, ki je tempelj Svetega duha, ta naj gre tja. Kako naj bi tudi vse katedrale na Zemlji lahko povečale Mojo slavo? Jaz na svetu nisem nikoli želel Svoje slave, temveč vero in ljubezen. Vsaka druga prazna počastitev, ki iz Mene, edinega, večno živečega resničnega Boga dela malika, se Mi gnusi. (*)
Koča
Pisani spomin je razkril, da na Matajurju nisva bila že sedem mesecev. Tudi pozimi v koči dežurajo vsako nedeljo, če je le vreme naklonjeno. Prepoznal sem ga po članku iz Novega Matajurja: to ne more biti nihče drug kot Giampaolo, predsednik planinske družine Benečije. Večkrat streže ljudem, tokrat pa je kraljeval v kuhinji. Po dobrih vampih sva se posladkala s še boljšo potico. Koliko planinskih koč v Sloveniji je takih, kjer ti postreže ali skuha sam predsednik planinskega društva?
Za hrano in pijačo pobirajo prostovoljne prispevke. Iztok stoj, nič ni zastonj! Pred nekaj leti sem v tej koči začutil, kako je kanček gorenjske krvi naplavil dvom v male možgane, da bi utegnil plačati preveč. Velikokrat sem slišal ljudi z naše strani meje, kako so prav za vsako reč spraševali: »Koliko pa to stane?« Vsakokrat so dobili isti odgovor: »Nima cene, zbiramo samo prostovoljne prispevke.« Tu ima človek priložnost, da se nauči prave mere. Za gostoljubje sem ostal njihov dolžnik, tega se ne da plačati s prostovoljnimi prispevki. Hvala vam, ker greste vsako nedeljo na Matajur, kot pravite sami, dežurat.
Kdor hoče živeti prav, lahko to v vsaki cerkvi, kajti glavno pravilo se glasi: »Vse preskušajte in dobro ohranite!« Jaz nikomur ne pravim: postani katolik, protestant ali pravoslavni! Temveč: kar kdo je, naj ostane, če hoče, bodi pa dejaven kristjan v duhu in resnici! Kajti vsakdo lahko dobi povsod, če le hoče, čisto božjo besedo. Moje kraljestvo je kraljestvo dejavnosti, ne pa kraljestvo brezdelnega lenarjenja. Kajti Jaz apostolom nisem rekel: »Ostanite doma, razmišljajte in tuhtajte o Mojem nauku!«, temveč: »Pojdite po vsem svetu!« (*)
(*) Jakob Lorber, Zemlja in luna
Iztok Snoj