Radio Dur - Miha Pavšek: Do petka, ko bo zapihal odrešilni jugozahodnik in pregnal nadležno meglo in oblačnost bomo morali še potrpeti, potem pa nas čaka kar nekaj nemeglenih, ne pa tudi povsem sončnih dni. Nam bo vsaj do božiča Narava le pričarala kaj snega?
Gorniška popotnica
Megla in oblaki so se nas usmilili le preteklo soboto, ko smo lahko za nekaj ur uzrli, kako se imajo »višinci« in Primorci že skoraj dva tedna. Kazen za nižinsko sonce je sledila takoj, saj se je že v noči na nedeljo naredila gosta megla, ki je potem žal vztrajala ves nedeljski dan. Dobra plat tega pa je bila, da nam v nedeljo ni bilo treba iti prav visoko, da smo prišli na sonce, »le« na okrog 500 do 600 metrov nad morjem. V začetku tedna pa se je megla spet prelevila v nizko oblačnost, zato se je zgornja meja oblačnosti spet dvignila za nekaj sto metrov. Za konec tedna se bo v višinah pošteno ohladilo (za več kot 10° C!), saj se bo spustila nad nas obsežna dolina hladnega zraka. Ker bomo na njeni zadnji oziroma zahodni strani, bo bolj zanimivo vremensko dogajanje večinoma vzhodno in jugovzhodno od nas in na severni strani Alp.
Obilnejše pošiljke naravnega snega najmanj do konca tega tedna, verjetno pa še tudi dobršen del prihodnjega ne moremo pričakovati, bo pa višje zgoraj vsaj dovolj mrzlo za »streljanje« umetnega. Tako toplo kot je bilo minule dni pa ne bo več tudi na Primorskem, kjer se bo jugozahodnik prav kmalu obrnil na burjo. Skratka, pred nami je še en od letošnjih številnih vremensko (z)mešanih vikendov. Kdor se bo odpravil na izlet bo moral biti zaradi mraza ves čas v gibanju, upoštevati pa bo moral tudi dejstvo, da gre za »najkrajši« konec tedna, vsaj kar zadeva svetli del dneva. »Svetli« del sobote bo namreč trajal le dobrih osem ur in pol! Navkljub pomanjkanju svetlobe pa se bomo tokrat odpravili na Slivnico (1114 m), goro čarovnic vzhodno nad Cerknico. Avtorja teh vrstic je nekoč že začarala, saj je pod njenim vrhom leta 1999 opazoval sončev mrk. »Suhozimska« podoba Notranjskega podolja je res prava paša za oči, seveda le na južni strani, drugod pa kraljujejo gozdovi, sol Notranjske.
Na Slivnico se lahko odpravite z vseh strani: cerkniške, begunjske, bloške ali grahóvske, nikjer se ne boste zamudili več kot dve uri. Sicer pa je grešna že sama misel, da bi sedaj, ko Narava počiva tudi vi pretirano hiteli, predvsem pa se ne spogledovali z bližnjo in daljno okolico. Slivnica je prav zaradi svoje izpostavljene lege sredi Notranjskega podolja že od nekdaj burila duhove okoliških prebivalcev, o čemer je pisal že Valvasor. Čarovnice rajajo v Coprniški jami tik pod vrhom, menda smo jih »uvozili« s hrvaškega Kleka. Meglice nad plečato goro se včasih res dvigajo tako, kakor bi tam zgoraj nekaj kuhali, vendar ta kuharija pozimi ni prav pogosta. Za prostranimi gozdovi bomo lahko z malo sreče uzrli večino naših alpskih pokrajin: Julijske Alpe, Karavanke (tako zahodne kot tudi del vzhodnih) ter nenazadnje KamniškoSavinjske Alpe.
Z vrha Slivnice vas bo najbolj navdušil pogled na Cerkniško jezero, kolikor ga je še ostalo in na njegov ponekod že zamrznjen rob. Morda boste srečali tudi take, ki bodo tja prijahali ali pa boste med njim celo sami, saj ponujajo to obliko rekreacije na nekaterih okoliških kmetijah. Seveda ne boste tovorili soli, kot je počel to silak Krpan in še kdo za njim (nekateri pravijo, da to ni bila sol, ampak smodnik!), temveč si naprtite poln nahrbtnik Miklavževih dobrot in predvsem vročega čaja. Sicer pa je pod vrhom tudi planinski dom, če boste vzeli s seboj otroke, ki se na zimskih izletih hitro ohladijo, na kar morate biti še posebej pozorni. In med potjo boste lahko ves čas preverjali vremenski pregovor, da »dnevi od Lucije (13. XII.) do božičnega dne, vreme vseh zimskih mesecev oznane«. Pa kaj nam mar vreme, da bo le svetli deli dneva kmalu spet daljši!
Gorniški pozdrav, Miha