g. Vlada Zafošnika na novinarski konferenci sklicani glede neupravičenega zadrževanja sredstev kupnine Štuhecovega doma, ki so deponirana na PZS – Na včerajšnji Novinarski konferenci ga je obrazložil načelnik GK Metod Kovač
Odgovor na izjave predsednika PD Slovenska
Bistrica g. Vlada Zafošnika na novinarski
konferenci sklicani glede neupravičenega
zadrževanja sredstev kupnine Štuhecovega
doma, ki so deponirana na PZS
in članka Danila Utenkarja (DELO)
in Zlatka Kodriča (Večer)
Na novinarski konferenci, ki jo je PD Slovenska Bistrica sklicalo pretekli teden so bila predstavljena le stališča PD Slovenska Bistrica glede neupravičenega zadrževanja kupnine za Štuhecov dom pri Treh kraljih in prodaje parcel ob domu, ki so v lasti PZS. PZS na konferenco ni bila vabljena, zato je bila začudena nad zapisi v Delu, Večeru in poročilih Radia Slovenije v soboto, 4.12.2004, saj novinarji niso žal niti smatrali za potrebno, da bi si sogovornike poiskali pred objavo prispevkov tudi s strani PZS, ki se jo v prispevkih omenja, kot stranko, ki dela škodo planinskemu društvu. Smatramo, da je v prispevkih pomanjkljivo pojasnjena vloga in dejavnost PZS.
Zakaj taka trditev? Planinska društva, ki so združena v Planinski zvezi Slovenije (PZS), upravljajo s 169 planinskimi postojankami (koče, zavetišča in bivaki). Vsi ti objekti so v upravljanju planinskih društev, ki z njimi samostojno gospodarijo. V večini primerov so lastniki planinska društva, v nekaterih, kot je bil to na primer do leta 2000 Štuhecov dom, pa je zemljiško-knjižni lastnik PZS, ki pa društev pri upravljanju teh domov ne ovira, saj so pod "firmo" PZS dostikrat zaščitena pred zunanjimi pritiski.
Tako je bilo tudi v slučaju PD Impol (sedaj Slovenska Bistrica), ki je svojo planinsko kočo že leta 1968 oddalo v najem tovarni IMPOL iz Slovenske Bistrice, saj je že tedaj planinci tega društva sami nišo bili sposobni upravljati. Okoli te koče, ki je tedaj imela 27 ležišč in je ustrezala planinskim normativom je v 20 letih zrasel rekreacijsko-turistični center, ki je imel leta 1986106 ležišč in leta 1994 že 208 ležišč in 150 sedežev v restavraciji, z vsem kar je sodilo zraven.
Tak dom, v katerega je vsa ta leta vlagal sponzorska sredstva IMPOL in še nekatera sorodna podjetja iz nekdanje Jugoslavije, je močno presegal planinske standarde in v bistvu ni bil več planinska postojanka. Ker po osamosvojitvi Slovenije najemnik doma IMPOL ni več izpolnjeval pogodbenih obveznosti (najemnine) do PD Impol, so v društvu nastopile težave, saj je PD, ki ni neposredno upravljalo doma izgubilo vir prihodka. Dom je bil v sezoni 1993 in 1994 zaprt in se zanj tudi ni plačevala najemnina. Na sestanku med predstavniki PD Impol, občine Slovenska Bistrica, podjetja Impol in PZS avgusta 1994 je bilo zato soglasno sklenjeno, da je za dom treba poiskati najemnika, ki bo dom usposobil in odpri. To je bilo tudi storjeno na osnovi javnega razpisa, ko je PD Impol izbralo kot najugodnejšega ponudnika podjetje BIMM, ki je pričelo z obnovo povsem zanemarjenega doma. Tedaj jim je bila edini partner pri reševanju problemov PZS, PD Impol pa ni sodelovalo. Člani Gradbene podkomisije Gospodarske komisije UO PZS so si spomladi 1995 dvakrat ogledali dom in napisali strokovno mnenje za sanacijo doma, na osnovi katerega so najemniki zaprosili za kredit pri Hmezad banki. Planinska zveza Slovenije je naročila posnetek stanja doma pred in po adaptaciji, kar je naredil sodni izvedenec gospod Anton Čarman iz Ljubljane in tudi krila vse stroške. Res je, da PD Impol pri pridobitvi kredita tedaj ni sodelovalo, kajti že na začetku, ko se je problem odpri so se izrekli za nemočne pri pridobivanju sredstev. O vseh svojih aktivnostih je PZS tudi sproti obveščala PD Impol, ki je bilo sopodpisnik najemne pogodbe s podjetjem BIMM in naj bi bilo kot upravljalec doma tudi stalno prisotno, zato so njihovi očitki, da se je delalo mimo njih, milo rečeno, neupravičeni. Ko je Hmezad banka sprožila postopek za odpoklic kredita, ker najemnika zaradi slabe sezone nista izpolnjevala obveznosti, sta bila na pobudo PZS v Žalcu organizirana dva sestanka s Hmezad banko. Predstavniki PD Impol so se utegnili udeležiti le enega, čeprav so bili o dogajanjih sproti obveščani in vabljeni na vse sestanke.
Vse aktivnosti v zvezi z adaptacijo in reaktivizacijo doma so od leta 1994 dalje potekale izključno s strani najemnikov doma podjetja Bimm d.o.o. in PZS. Predstavniki PZS so bili na večih sestankih v Slovenski Bistrici in dvakrat na strokovnih ogledih doma. PD se v te aktivnosti ni vključevalo in tudi ni odgovarjalo na pozive PZS, naj se izjasni glede odprodaje doma in zgraditve nove planinske koče vse do leta 1999, ko so na Občnem zboru PD končno po 4. letih nagovarjanj sklenili, da se Štuhecov dom proda, s kupnino poplača posojilo banki, poravnajo stroški, ki jih je imela in jih ima PZS v postopkih, preostanek sredstev pa se shrani na PZS, dokler PD Slovenska Bistrica ne bo pripravljeno na gradnjo manjše brunarice za potrebe PD na eni od parcel v lasti PZS v blizini doma; PZS pa bo iz teh sredstev plačevalo račune izvajalcem.
Pogoj za to, da PD Slovenska Bistrica prične koristiti sredstva deponirana na PZS pa je, da:
- Prijavi investicijo v skladu z določbami »Pravilnika o upravljanju, poslovanju in opremi planinskih koč«, kar do sedaj še ni storilo, čeprav sta bila v letu 2004 v »Obvestilih PZS« objavljena dva poziva planinskim društvom za prijavo investicije.
- Predloži Gospodarski komisiji UO PZS / gradbeni podkomisiji v pregled projektno dokumentacijo, tako kot to zahteva »Pravilnik o upravljanju, poslovanju in opremi planinski! koč.
- Da se zaključi tožba, ki jo je proti PZS sprožila firma Pompe, pri kateri sta nekdanja najemnika najela posojilo; za poplačilo posojila pa naj bi sedaj odgovarjala PZS, ki ima s tožbo velike stroške.
Tudi trditve, kako je PZS slabo ravnala s premoženjem, ki si ga lasti PD so neresnične. PD se za to premoženje sploh ni brigalo in je vedno odreagiralo šele potem, ko se je že nekaj zgodilo. Tudi to, da so (menda z vednostjo PZS) zamenjali parcele, ki so bile v lasti PZS s parcelami, ki so bile v družbeni lasti (z GG) in kasneje predmet denacionalizacije kaže na to, da jim je bilo za vse bolj malo mar, predvsem pa na nepoznavanje predpisov in nesodelovanje s PZS. To se kaže tudi v primeru odprodaje parcele v lasti PZS ob Štuhecovem domu za katero je potekal postopek na vseh nivojih PZS že od leta 2003 dalje (seje GK, seje UO PZS in sklep o prodaji parcele sprejet na seji UO PZS 18.6.2004), pa se PD ni oglasilo, dokler ni bila objava o prodaji objavljena na oglasni deski upravne enote v Slovenski Bistrici.
Glede na to in ob dejstvu, da PZS dosedaj uradno s strani PD Slovenska Bistrica sploh ni bila obveščena o nameravani gradnji, ni videla in ne pozna projektne dokumentacije in ni seznanjena s finančno konstrukcijo, nam ni jasno, zakaj so predstavnik! PD Slovenska Bistrica pričeli s tako umazano kampanjo proti PZS, zlasti ker bi jim lahko PZS pomagala pridobiti finančna sredstva iz virov, kjer lahko žanje kandidirajo n.pr. Športne fundacije. Če bi imeli pripravljeno dokumentacijo, bi žanje lahko oddali kandidaturo že letos v jeseni, ko je bil objavljen razpis.
Bolj bi bilo koristno, da PD Slovenska Bistrica namesto pavšalnih obtožb raje uredi odnose s PZS, saj je stanje kot izgleda tako, kot je bilo vse doslej. PD je sicer formalno član PZS, vendar z njo sodeluje le, ko je najbolj nujno in se oglasa tedaj, ko se jim zdi, da so za kaj prikrajšani.
Ljubljana, 9.12.2004
Gospodarska komisija PZS
Načelnik: Metod Kovač l.r.