Gore in ljudje: Skala, moč, gmota, gora – vsi ti pojmi so ženskega spola. V nekem vmesnem in zelo kratkem obdobju človeškega rodu se je osvajanje gora štelo za izključno moško dejanje. Prvi, deviški pristop so še posebej cenili. Zelo malo pa vemo o tem, kakšno vlogo so gore imele v davni preteklosti in kakšne bodo imele v ne tako zelo daljni prihodnosti.
Daleč!
Prvi del poti si je hojo popestril z ogovarjanjem sestopajočih. Postopaštvo in nastopaštvo sta šla z roko v roki. Na poti za Češko kočo je vsem zastavil enako vprašanje: »Je še daleč?«
Starejši par po prvih petih minutah: »Je.« »Še kar.«
Par srednjih let: »Je.« »Mislite do Češke koče?«
Upokojenca: »Ni.« »Niti ne.«
Na dve tretjini poti: »Tri ure!« Sledil je smeh: »Če greste na Grintovec!«
Mlad par deset minut pred kočo: »Pet minut.«
Pet minut pred kočo: »Deset minut.« Seveda, gospe so šle v isto smer.
Fantič čisto blizu koče: »Ste že tam! Vidite zastavo?«
Mamica: »Nam se pa nič ne mudi, zato imamo vedno dovolj časa za vse.«
Nihče ni ničesar vedel o njegovih načrtih, a vendar so vsi poznali pravi odgovor. Resnično dobro so odgovorile le tri osebe, vse ženskega spola. Prva je bila tista, ki je tudi razmišljala in vprašala, kam je namenjen. Druga se je šalila, a je bil po naključju njen odgovor 'tri ure' na tri minute natančen. Tretja je spotoma trgala borovnice in ga opomnila, da se nam preveč mudi in nam zato zmanjkuje časa.
Sredi najbolj vsakdanjega zunanjega življenja nas lahko nenadoma zgrabi notranja pustolovščina, a ker je pri vsakem posamezniku enkratna, je ni mogoče posnemati ali ukrasti. (*)
Različni scenariji
Do koče je pozornost usmerjal od sebe, višje pa jo je preusmeril nazaj vase. Še sam ni točno vedel, kam je namenjen. Kako naj bi to potemtakem vedeli drugi? Vsak se je po gorah gibal po svojem načrtu (scenariju), noben pa se ni skladal z njegovim. Besedno pobudo je prepustil sestopajočim.
Štajerci so opazili pot na njegovem čelu: »Je spodaj še vedno vroče?«
Sivolasa Avstrijka je ploskala z rokami: »Hop, hop, hop!«
Takoj je reagiral in za šalo navkreber stekel nekaj korakov.
Zadnji v skupini mladih Čehov: »Vas ne bo ujela noč? Mi bomo prespali v Češki koči.«
Pogledal je, kaj se dogaja z vremenom. Vreme je vedno zelo zanesljivo, le vremenske napovedi niso. Opazoval je oblak, ki je počasi rasel za Kočno. Tudi vreme se mora dogajati po nekakšnem načrtu. Vprašanje je le, kako dobro znajo take scenarije brati vremenoslovci. Padavine so izključili, vendar se je pripravil tudi na možnost nevihte. Nemogoče je, da bi oblaki potovali naključno. Naslednji dve uri bo vremenski scenarij poskusil prebrati z opazovanjem.
Središče našega psihičnega ustroja, ki usmerja oziroma upravlja, je videti kot nekakšen »nuklearen atom«. Lahko bi mu tudi rekli vir, počelo in upravljavec sanjskih podob. Jung je to središče poimenoval sebstvo in ga opisal kot totaliteto celotne psihe, da bi ga ločil od ega, ki sestavlja le delček te celote. (*)
Kraljica
Gora s hrbtne strani nima izrazitih oblik. Oblosti, obline in druge oblike so izrazitejše na njeni prednji, južni strani. Ima čudovito in krepko hrbtenico (Dolgi hrbet). Kot bi spredaj, v naročju držala lepo, gladko in komaj rojeno goro (Štruco), možna pa je tudi kakšna druga ženstvena asociacija. Na tretji (štajerski) strani nosi kar štiri prstane (Rinke) – vse to so odlične lastnosti Skute. Biti najvišja pa seveda ni odlika, po katerih bi slovele kraljice.
Sprva je nameraval le malo pretipati posamezna kamnita vretenca Dolgega hrbta, za Skuto se ni dokončno odločil. V nižinah je bilo vreme videti še vedno lepo, ko sta se Grintovec in Kočna odela z večjim oblakom. Vse manj je bil prepričan, da je njegov končni cilj na Dolgem hrbtu. Med preučevanjem scenarija v igri oblakov je prišel do zaključka, da se mora dobiti tudi s Skuto.
Tako se je odpravil še na sprejem pri kraljici. Kralj višin je zadržal oblake, viške – višje in s tem svobodnejše mase oblakov pa je preusmeril proti izviru Kamniške Bistrice. Skuto je medtem z žarki polepšalo sonce in sprejem se je zgodil v toplem in prijetnem vzdušju.
Kadar moški s prevladujočim logičnim mišljenjem ni sposoben razbrati dejstev, ki so zakopana v njegovem nezavednem, mu bo anima (ženska v moškem) pomagala, da se bo dokopal do njih. Še pomembnejša pa je njena vloga, da moški um uglasi s pravimi notranjimi vrednotami in mu odpre pot k večjim notranjim globinam. (*)
Obiskovalci
Obisk Štruce je preložil na neko drugo priložnost. Katero? Ob tem vprašanju ni postal zadovoljen. Še vedno stoječ na vrhu Skute se je zagledal na Štruci. Takoj je občutil spremembo v razpoloženju! Seveda je vršni del Skute s tistega imenitnega in lepo zaobljenega mesta dobil drugačen, spremenjen, celo odličen izraz.
Glasove je občasno slišal že prej, le nobenega ni znal videti. Sedaj ju je tudi ugledal. Pred svetlim obzorjem sta se na vrhu Dolgega hrbta izrisali dve silhueti. Srečali so se malo kasneje na Mlinarskem sedlu – tako spretna in hitra po skalah sta bila lahko le dva alpinista. Časovno in vremensko se jima je tura izšla zelo dobro.
Lado in Klemen sta imela optimalen tempo sestopa – hodila sta brez zamujenega koraka in istočasno brez izrazitega hitenja. Na takšen način bi v dolino prišel celo brez postanka, a je na melišču začel hiteti brez vidne potrebe. Popustil je zavore in si dal duška do zadnjega diha. Fizično je ostal je brez moči, le njegov ego je ponovno nekaj pridobil na moči.
Večinoma človek nekje čisto na dnu svojega bitja ve, kam naj bi se usmeril, in kaj bi moral narediti. Vendar se včasih ta prisklednik, ki mu rečemo »jaz«, tako moteče obnaša, da notranjega glasu sploh ne moremo slišati. (*)
Spodnje Ravni
Pred kratkim so v koči praznovali 110 letnico. Če se starost Skute meri v tisočih letih, katerega leta bo pa njena 'obstoletnica'? V jedilnici se je s Tonetovim obrazom srečal na vsega nekaj centimetrov, da sta si natančneje ogledala poteze obraza. Sabinina juha je še bolje teknila, ko sta ga med večerjo zabavala dva starejša zidarja. Seveda nista bila Lolek in Bolek iz češke risanke – v tej živi predstavi sta bila slovenska mojstra veliko bolj spretna!
Bil je prepričan: prijetno vzdušje v koči bo še prišel podoživet. Na pot v dolino so ga pospremile posamezne vodne kaplje. Tone se je čudil, od kod so se vzele, saj je bilo večerno nebo še vedno precej svetlo. Verjetno zaradi teme (a to ne more biti izgovor) je v dolini pozabil eno samo stvar: Skuti ni pomahal pozdrav!
Tudi naše nezavedno je uglašeno z okoljem, v katerem živimo – čeprav mehanizmi, ki vzpostavljajo povezave, daleč presegajo sposobnost našega razumevanja. Povezano je z ožjo skupino sredi katere živimo, z družbo, katere del smo, onkraj tega pa še s časovno – prostorskim kontinuumom in z vso naravo. (*)
(*) Carl G. Jung, Človek in njegovi simboli (iz poglavja M.-L. von Franz, Proces individuacije)
Iztok Snoj