Gorenjski glas, Snovanja - Miha Naglič: Zgodovino slovenskega planinstva, ki je zdaj na ogled v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, si lahko ponazorimo tudi doma, z branjem izbranih odlomkov iz starih letnikov Planinskega vestnika

... in s pregledovanjem starih planinskih razglednic. Poskusimo.

»Kdaj naj se gre na Triglav? Dobivam pisma od blizu in daleč, da se mislijo zbrati in vzdigniti na Triglav drugi teden ali čez 10 dni; vprašajo me, kako in kaj. Odgovor: Ko je lepo vreme in barometer visoko stoji, pojdi nemudoma in ne čakaj na družbo! V enem, dveh, treh dneh se lahko vreme izpremeni, v dežju pa ni vredno hoditi. Če je bilo zjutraj lepo, sem šel čez eno uro: prejšnji večer še nisem vedel, če bo lepo! – Pojdi julija (boljše drugo polovico), avgusta, septembra (boljše prvo polovico). Najbližja pot je skozi Kot. Nekoliko kruha in čaja, ali 1/2 l vina in 1/2 litra čaja vzemi s seboj, zadostuje pol litra, potem vode dolij. Jabolko ugasne žejo. Če piješ vode pri studencu (malo!), pojdi koj naprej. Žganja med potjo ne pij; ko pa prideš v kočo, je dobro malo žganja ali vsaj kaj gorkega. Pred letom 1887 je bilo res smrtno nevarno iti na Triglav. Tudi jaz sem se bal, ko sem l. 1887 lezel čez sneg, po severni steni skoro naravnost na Sedlo (nič na Mali Triglav). Zdaj je pa igrača, ker so stopnice, klini, vrvi in sva ostri greben Sedla s Požgancem l. 1897 izstrelila!«

Tako je na vprašanje, kdaj in kako na Triglav, odgovoril sam Jakob Aljaž, v enem od Planinskih vestnikov z začetka 20. stoletja. Danes smo na boljšem toliko, ker se lahko kar za tri dni vnaprej zanesemo na vremensko napoved, sicer pa besede staroste slovenskega planinstva držijo. V starih zvezkih najstarejše še izhajajoče slovenske revije (PV izhaja od februarja 1895) najdemo tudi druge času primerne napotke in opozorila. »Poglejmo še, kako se hribolazec založi z jedjo in pijačo. Tu naj ti bo prvo pravilo: Ne jemlji preveč s seboj! Ako hodiš po nadelanih potih in prideš skoraj vsakih 5 ur v kako oskrbovano kočo, zadostuje ti kos kruha, ki ga včasih tam zmanjka. Vse drugo dobiš v koči. Nikakor ni lepo, če sedeš za mogočno mizo, izvlečeš iz globine nahrbtnika cele množine prekajenega mesa, pišk i.t.d. in se začneš gostiti z domačim pridelkom. Drugo jutro pa pustiš v koči za spomin par grošev za čaj in oglodane kosti.« Kolikor vem, ni sto let pozneje nič drugače? Kaj pa glede pijače? »Največkrat muči hribolazca žeja. Kako naj se pa bojujem zoper njo? Pomni: Čim več piješ, bolj si žejen! Alkohol je med potjo silno škodljiv. Zato ne jemlji na pot ne žganja in ne vina, kajti z nobenim si ne ugasiš žeje in oboje te slabi. Ako vzameš s seboj majhno steklenico konjaka, pij ga le, če te napadejo kake slabosti, seveda si takih slabosti ne smeš domišljevati! Pa tudi preveč vode ni dobro, kajti kolikor tekočine spraviš vase, toliko je pride zopet iz tebe v podobi potu.«

Množično planinstvo je bilo mogoče šele potem, ko so Aljaž in tovarišija (in že pred njimi njihovi nemški tekmeci) postavili prve planinske postojanke. »Kolike važnosti so planinske koče za turistiko, ve pač vsak hribolazec sam najbolje ceniti, zlasti tedaj, ako so mu ovirale pot razne nezgode, kakršne so megla, dež, nevihta itd. Ob lepem vremenu mu je v planinski koči prijeten odpočitek, in tudi krepila najde v njej, ako je oskrbljena z najpotrebnejšimi živili; ali ob slabem vremenu, ko je premočen do kože, mu je šele pravo pribežališče, katero ga mnogokrat reši preteče nevarnosti ali bolezni. V tem varnem zatišju si ogreje otrple ude in posuši premočeno obleko, v njem najde primerno zavetišče proti vremenskim nezgodam ali ugodno prenočišče za nadaljevanje svoje ture.«

»Nikakor ni lepo, če sedeš za mogočno mizo, izvlečeš iz globine nahrbtnika cele množine prekajenega mesa, pišk i.t.d. in se začneš gostiti z domačim pridelkom. Drugo jutro pa pustiš v koči za spomin par grošev za čaj in oglodane kosti.«

Kaj pa planinska oprava in oprema? »Črevlji morajo biti narejeni iz močnega usnja. Najboljša je kravina, da se obuvalo v snegu ali vodi ne premoči in da noga ostrega, robatega kamenja ne čuti. Kdor pa hoče na visoke, strme in gladke stene plezati in čez sneg in led korakati, naj si na vsak način priskrbi cepin. Nikdar namreč ne sme na take nevarne vrhove brez cepina lesti, ker njegovo in tovarišev življenje utegne viseti na koncu cepina in marsikatera nesreča se je uže zabranila s hitrim zatičem cepina v sneg ali led.« In za dame? »Z ozirom na to, da so se tudi dame udale hribolastvu, želeč si kakor gospodje svoje zdravje izboljšati in vzdržati, dovoljujem si obenem častitim turistinjam nekaj o obleki in opravi opomniti. Za dame je tudi obleka najboljša iz lodna. Siva, rjava, posebno pa temno modra so najbolj priljubljene barve. Obleka bodi damam: Gladko krilo brez podloge, bluza iz fine, lahke flanele, usnjen pas, na katerem naj visi usnjena torbica za denarnico, rokavice, žepne robce in druge reči. Korset je najbolje doma pustiti, pri hoji v gore je neprijeten.« Zdi se, da je največja razlika v planinstvu sto let nazaj in danes ravno v oblačilih, ki so bila takrat iz naravnih, danes so iz umetnih »švic« materialov.

Gorske ikone
Zdaj je že čas, da povem, od kod jemljem navedke in slike v tej planinski kompilaciji. To je imenitna knjiga z naslovom Pozdrav z vrhov in podnaslovom Slovensko planinstvo na starih razglednicah. Izdala jo je založba Medium iz Žirovnice, gradivo so zbrali in uredili Manica Ravnihar, Nejka Dolar in Miran Dolar. Založba je štiri evre od vsakega prodanega izvoda namenila za gradnjo Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, slovesno odprtega 7. avgusta 2010. Gre za slikovno monografijo, ki ima na začetku uvod Elizabete Gradnik iz Gornjesavskega muzeja, razglednice (iz zbirke Marka Korenčana) pa so razvrščene v štiri gorske razdelke: Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in Predalpsko hribovje. Pod vsako razglednico na desni strani knjige (na lihih straneh) je izbrani odlomek iz Planinskega vestnika, največ jih je iz člankov Jakoba Aljaža in Juliusa Kugyja.

Izbrali smo nekaj napotkov za hojo v gore po starem, zdaj pa si preberimo še nekaj besed z izbranih vrhov. Pod razglednico Jalovca so v knjigi postavili tale odlomek: »Iz konca samotne Planice se dviga iznad obsežnih prodišč proti nebu silni Jalovec. Je to najizrazitejši vrh v naših Julijskih Alpah. Malokateri naših vrhov se more ponašati s tako divjimi, navpično odsekanimi stenami, kakor on. Iz strmega, s snegom in ledom napolnjenega kuloarja se vzpenja navpično proti nebu njegova vzhodna stena, ki prehaja potem preko položne, z enim skokom presekane strehe v koničasti vrh; njega zapadni del pa pada v strmem kotu proti Kotovemu sedlu.« Pozornosti pa niso bile deležni le gore, ki imajo med Slovenci status gorskih ikon (Triglav, Jalovec, Špik …), ampak tudi nižji, neizraziti in »neugledni« vrhovi. »Sicer je danes moderno, v vsakem športu šteti 'km' na široko in 'm' na visoko, in čimveč vršacev nosiš v levem žepu svojega telovnika, tembolj pokonci nosiš klobuk; ko pa pridejo leta in druga pamet, tedaj zapaziš na zemljevidu razen belih lis naših vršacev in ledenikov tudi sivo-ponižne nižine z gozdovi, med katerimi je mreža stez, potov, lepih cesta in železnic. Kot pešec ubereš najrajši samotne gozdne steze.«

Veliko je odlomkov, ki ponazarjajo, kako so naše vrhove doživljali nekateri velikani našega planinstva. Tale dvogovor, denimo. »Obrnem se do oskrbnice: 'Gospodična, koliko je od tu na Rjavino?' 'Dve uri plezanja je do prvega vrha.' 'Do prvega? Ali je še kakšen drugi razen tega?' 'Da, veste, stvar je ta. Danes je prišel dr. Jug z Rjavine pa mi je pripovedoval, da ta vrh, ki ga vidite iz koče, ni pravi, temveč drugi, na katerem je tudi spominska knjiga. Do prvega vrha je dve uri, koliko pa je na drugi vrh, ne vem; saj lezejo vsi le na prvega, ker za drugega ne vedo.'« Ob gorskih banalijah imamo tudi vrhunska romantična doživetja, kakršna so bila Kugyjeva, ko se je spominjal svojih pogledov z Mangarta na Belopeška jezera. »Nikoli ne bom pozabil, kako smo hodili po njegovih magično osvetljenih zatrepih, kako je mesečina oblivala skale in legala na široke grede, kot da so od lune razsvetljene ceste, kako sta se globoko v temnem dnu lesketali jezeri. Z vrha smo, zaviti v plašče, dolgo zrli na pokrajino, kopajočo se v mesečini. Zares pravljične barve so nas obdale, ko je od vrha šinila čez nebo jutranja zarja in ko je v rdečem žaru vzšlo sonce, medtem ko je luna še vedno visoko stala na nebu, kot da bi si ne dala vzeti svoje domovine.«

»Z ozirom na to, da so se tudi dame udale hribolastvu, želeč si kakor gospodje svoje zdravje izboljšati in vzdržati, dovoljujem si obenem častitim turistinjam nekaj o obleki in opravi opomniti … Obleka bodi damam: Gladko krilo brez podloge, bluza iz fine, lahke flanele, usnjen pas … Korset je najbolje doma pustiti, pri hoji v gore je neprijeten.«

Kaj pa gore nad levim bregom Save? »V Karavanke! Ne vem, čemu mi iz Kranjske Gore pogled vedno sili proti jugu. Res, da so tamkaj najlepše gore: bajna Škrlatica, vitki Razor, mogočni Prisojnik, lepa Mojstrovka, ponosni Jalovec in široke Ponce. Toda pristop na te velikane je namenjen pravim planinskim turam; če si pa želiš lepega nedeljskega izprehoda, ti svetujem, da se obrneš proti severu. Tudi tam te čaka hvaležen užitek: spremljaj me na naše Karavanke.« Ali pa v Logarsko dolino. »Ko bi bila Logarjeva dolina na Tirolskem ali v Švici, stali bi ondi že velikanski hoteli in žvižgal bi hlapon po železnici. V nas Slovencih se vse razvija prepočasno, ker imamo nujnega dela v vseh strokah.« No, v tem primeru je mogoče bolje, da se nismo razvijali prehitro in je imenovana dolina temu primerno »zaostala« …

Razglednice
Kdo pa so bili tisti zaslužni posamezniki, ki so zalagali prve planinske razglednice? Največ je bilo tujih (nemških), izdajanje razglednic pa je bilo do prve svetovne vojne tudi precej donosno početje. V naslednjem primeru pa dobrodelno. »Navdušeni prijatelj prirode in veliki turist, vrli gospod župnik Lavtižar v Ratečah, nas je iznenadil s krasno razglednico, ki jo je sam založil v korist koči v Planici …« Ste slišali za Frana Pavlina? »Na Jesenicah je imel svoj fotografski atelje Fran Pavlin, najplodovitejši slovenski razgledničar. Kot navdušen snemalec pokrajinskih, predvsem planinskih motivov iz Karavank in Julijskih Alp, je izdal veliko število koloriranih in črnobelih razglednic, ki jih je deloma tiskal, deloma pa izdajal kot originale. Sodeloval je tudi s Slovenskim planinskim društvom, ki mu je v Planinskem vestniku leta 1906 namenil tole obvestilo: 'Nove razglednice nam je poslal te dni na ogled g. Fran Pavlin, fotograf na Jesenicah. Razglednice (štiriintrideset po številu) predstavljajo najlepše točke Julijskih planin in s proge Bohinjske železnice. Ker nam primanjkuje prostora, da bi jih v tej številki dostojno opisali, jih priporočamo za sedaj najtopleje v nakupovanje, razglednice so res krasne in fino izdelane.' Pavlin je bil ob koncu II. svetovne vojne med bombardiranjem Jesenic ubit, obenem pa je bil uničen ves njegov fotoarhiv. K sreči se je velik del njegove bogate zapuščin ohranil vsaj na razglednicah.«

Planinske razglednice so imele pred prvo svetovno vojno tako kot planinstvo nasploh veliko narodnobuditeljsko vlogo. »Planinske razglednice so bile velikega pomena tudi kot sredstvo propagande v narodnem boju in pri ohranjanju in potrjevanju nacionalne identitete. Slovenske gore so bile konkreten teritorij in obenem simbolni prostor, v katerem se je odvijala bitka za prevlado med Nemci, kasneje tudi Italijani in Slovenci … V času vse ostrejšega nemškega nacionalizma je bilo vsako odprtje slovenske planinske koče oziroma koče, ki jo je postavilo Slovensko planinsko društvo s svojimi podružnicami, prava nacionalna demonstracija. Člane in odbornike SPD, goste in ostale udeležence odprtja so že v kraju pod goro, kjer je stala nova koča, pričakali pokajoči možnarji in slavoloki z vznesenimi napisi kot sta 'Pozdravljamo vas, planinski sini, ki delujete v slavo domovini!' ali 'Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska!'« Elizabeta Gradnik je svoj uvod sklenila z besedami: »Pričujoča knjiga je zbir dragocenih pričevalk časa, ko sta se v gorah rojevala, kalila, utrjevala in končno obstala ponos in samozavest slovenskega naroda.«

Pozdrav z vrhov, Slovensko planinstvo na starih razglednicah, Medium, Žirovnica, 2009, 166 strani, 39 evrov, www.medium.si