Boris Štupar 21.09.2014 07:29 2468 0

Grandes Jorasses - Gousseault-Desmaison

Eden od alpinistov, ki je premikal meje vztrajnega, je gotovo René Desmaison. Prav zanimivo, da se plezalci, ki ponavljajo njegove smeri, še danes zavedajo, ...

... da se na nek način vzpenjajo po njegovi vidnih in nevidnih sledeh. Najbrž je sodobnemu človeku povsem nepredstavljivo dejstvo, kako je lahko nekdo daljnjega leta 1971 zdržal dobrih 340 ur v takšni steni, kot je severna stena Grandes Jorasses, in to v neusmiljeni zimi ter še bolj nemogočih razmerah! In če lahko »občudujemo« tisti »vztrajnostni alpinizem«, vrnitev na kraj, je šov, ki so ga po epopejah, kot jih je doživel Desmaison, obtoževanju na njegov račun, ko je izgubil kmalu obnemoglega soplezalca, podoben resničnostnim predstavam v današnjem svetu.

Prav nič pa niso podobni vrsteči se vzponi alpinistov v predjesenskih odličnih razmerah vztrajnostnim podvigom izpred 40 in več let. Marsikaj se je v tem času spremenilo, predvsem pa oprema in način njene uporabe.
Letos sta zelo zahtevno smer Gousseault-Desmaison »otvorila« Damien Tomasi in Martin Elias, ki sta prebivakirala noč pod steno in jo 13. septembra 2014 v 18 urah preplezala. Bolj kot sam dosežek je ob njunem opisu na prvem mestu priklon mojstru Renéju, spominu in poklonu Serga Gousseaula, potem pride tudi radost na vrhu Point Walkerja...