Bojan Ambrožič: ... Mišelj vrh – Mišeljski konec
Z Erazmom sva opravila prečenje grebena Mišelj vrh – Mišeljski konec, ki spada med bolj samotna slemena v Julijcih. Eden izmed razlogov za samotnost je verjetno v tem, da je dostop do gora v tem koncu Julijcev prav z vseh izhodišč dolg in naporen.
Midva sva začela še v trdi temi na Rudnem polju in prek Studorskega prevala po “magistrali” pod Toscem dostopila na Velo polje. S tod pa sva nadaljevala proti sosednji planini z zelo “izvirnim” imenom Pod Mišelj vrhom. Planina je opuščena, a s svojimi čudovitimi planšarskimi stajami zelo zanimiva. S tod se že vidi lovsko pot, ki preko strmega žleb vodi v Mišeljsko dolino. Na lovsko pot se lahko podamo že kar na planini. Lahko pa po označeni poti proti Mišeljskemu prevalu nadaljujemo še nekaj minut. Potem nas možici usmerijo desno na brezpotje, ki se kmalu spremeni v uhojeno pot.
Obe poti se kmalu združita. Za tem pa sledi kar strm vzpon čez grušč. Na srečo se za tem povzpnemo čez sedelce in teren se precej poravna v Mišeljski dolini. Po desetih minutah hoje nas velik možic usmeri desno na pot proti Mišeljskemu vrhu. Številni možici. Pot ni orientacijsko zahtevna. Poteka pa čez zoprno strmo melišče. Delno se mu lahko izognemo po travah na desni stran. In, kot da ta napor ne bi bil dovolj, je na grebenu izza skale kukal gams, kot da bi se nama smejal kako se mučiva z meliščem.
Z grebena sva brez težav povzpela na Mišelj vrh. Edino kar je motilo najino brezpotno samoto, je bilo nenehno hrumenje helikopterja, ki je letal gor in dol po Velski dolini. Letel je na relaciji Rudno polje–Dolič. In to najmanj deset krat. Verjetno zato, ker je dostavljal vse potrebno za novo kočo na Doliču. Mišelj vrh je res pravi razglednik in ponuja odprte razglede na vrhove nad Fužinskimi planinami ter na Triglavsko skupino. Zadeve sem natančno poslikal saj mi te fotografije zanjo proti prav pri načrtovanju katere izmed naslednjih (brezpotnih) tur.
Potem pa sva nadaljevala proti vzhodu proti Mišeljskemu koncu po 2 km dolgem grebenu. Greben je na začetku, prek Mišeljske glave, lahko prehoden. Potem pa se na Koto 2244 m zoži in potrebno je nekaj krušljivega plezanja. Najbolje se je držati kar vrha grebena. Za tem delom je na sedlu možen zasilen izhod po brezpotju v Velsko dolino. Midva pa sva nadaljevala še naprej po grebenu. Naslednji vrh – Kota 2344 m – je najtežje dostopna. Vendar se jo da brez težav v celoti obvoziti po južni strani. Tudi midva sva jo na prvem delu obvozila. Potem pa sva se nanjo povzpela po strmi grapi (II). Sestop z njega na drugi strani pa tudi ni posebno zahteven. Na tem sedlu se desno odcepi široka neoznačena pot, ki preko melišč pelje na Dolič. Glede na uhojenost poti bi rekel, da je to daleč najbolj uporabljen pristop na greben. S sedla je sledil le še nezahteven vzpon po skrotju na vrh Mišeljskega konca.
Z vrha sva nadaljevala še naprej po grebenu proti Hribaricam. Takoj vzhodno od vrha se spustimo v grapo in po njej zavijemo levo. Grapa je zelo podrta in krušljiva. Zato zahteva izrazito pazljivost. Čez nekaj časa grapo strm skok razdeli na dva dela. Erazem se mu je izognil po levi strani. Sam pa sem kar spustil po vrvi. Na srečo sem s seboj nosil 30 m dolgo vrv. To je ravno zadoščalo, da sem se spustil na manjšo poličko, kjer sem našel spet dober skalen rogelj okoli katerega sem lahko naredil še en spust. Tako sem se z dvema spustoma po 15 m spustil čisto do melišča pod steno. Erazem pa je brez varovanja previdno splezal navzdol. Težave so le okrog II, a je zelo krušljivo.
Izpod stene sva v 5 min dostopila na sedlu Čez Hribarice. Od to pa je sledil le še (dolg) sestop do avta preko Velske doline in Vodnikovega doma. Erazmova ura je na koncu, po 12 urah, pokazala skupno nekaj čez 1800 višincev. Dolga in zelo lepa tura.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič