Franc Štibernik: Tako kot že nekaj let sva s partnerko tudi letos odšla za nekaj dni v Dolomite.
Najin cilj je bila Marmolada in okoliški vrhovi. Julijsko slabo vreme je zamaknilo najine plane v začetek avgusta, ko je bilo končno napovedano lepo vreme.
Po avtocesti sva se najprej zapeljala do Bolzana, kjer sva si ogledala to lepo mesto in seveda muzej z znamenitim Otzijem. Po ogledu zanimivega muzeja sva se zapeljala preko Val Grdene pod Marmolado, V Malga Ciapeli v čudovitem kampu na višini 1450 metrov sva postavila šotor.
Prvi dan sva se odločila, da se povzpneva na 3011 metrov visoko Omberto nasproti južnim stenam Marmolade. Po planinski poti je bilo do koče Falier na višini 2074 metrov veliko turistov. Koča pa je lepo urejena in se od naših koč razlikuje le po tem, da si tu lahko izbiraš med mnogimi okusnimi jedmi, deležen pa si tudi hitre postrežbe za mizo (naši oskrbniki bi se tu lahko marsikaj naučili). Nadaljevanje pod južnimi stenami Marmolade je le za izkušene planince, vajenih dolgih melišč in lažjega plezanja preko skalnih skokov. Stene so se nama skrivale za oblačnimi zavesami in nama po kapljicah kazale neštete alpinistične smeri proti vrhu Marmolade.
Pri bivaku Dal Bianco na višini 2730 metrov sva se razbremenila saj sva ugotovila, da vpisana ferata ne predstavlja nikakršnih težav in da greva lahko do vrha Ombrete brez varovanja. Vrh sva hitro osvojila in uživala v čudovitih razgledih po okoliških vrhovih in ostenju Marmolade. Na povratku sva si v koči privoščila izdatno kosilo, zvečer pa pred šotorom delala plane za naslednji dan.
Odločila sva se da greva na sedlo Fedaia in si ogledava vstop v ferato Eterna na Punto Serauto. Še dobro, da sva se odločila tako, saj sva tam ugotovila, da je ferata zaradi potrganih varoval zaprta. Izkoristila sva priliko in se povzpela do koče Padon in na razgledni vrh Mesolina. Od tu sva si lahko dobro ogledala severna pobočja Marmolade in tudi vzpon preko škrbine in ledenika na najvišji vrh Marmolade, Punta Penia (3343 m). Zvečer je padla odločitev. Zjutraj greva na Punto Penio. Opis v knjigi Andreja Mašere sicer govori, da se običajno pristopi do vstopa v ferato z sedežnico, ki pa prične voziti šele ob 9. uri. Midva sva nekaj pred 6. uro zjutraj štartala pri spodnji postaji sedežnice na zahodnem delu sedla Fedaia. V dobri uri sva premagala višino 600 metrov in se ustavila pri smerni tablici, ki je kazala proti škrbini. Od tu naprej sva sledila opisu iz knjige Andreja Mašere. Res se je potrebno spustiti 200 metrov, obiti skalno ostrogo in se pričeti vzpenjati proti ledeniku pod škrbino. Glede na pozni letni čas je bil spodnji del kopen, tako da sva kar nekaj časa hodila po grušču, pod katerim pa sva opazovala živi led. Kmalu sva si morala natakniti dereze, saj so bili ledeni odseki prenevarni. V krajni poči pod škrbino sva dereze pospravila in pričelo se je uživaško vzpenjanje po dobro zaščiteni ferati. Na škrbini sva se srečala s prvimi plezalci, ki so prihajali z druge smeri, iz koče Contrin. Po dobri uri plezanja sva dosegla vršni del z gornjim ledenikom, ki pa je zelo položen in glede na mehak sneg ni bil nevaren.
Vrh je postregel s čudovitim razgledom na vse strani, nama pa je pogled uhajal na spodnji ledenik. Odločiti sva se morala ali se vrneva po pristopni poti ali pa se spustiva preko sto metrske stene na ledenik in naprej do koče. Ocenila sva, da je gaz lepo shojena in da bova zmogla tudi spust preko tega ledenika. Od vrha se je lepo videlo, kako se gaz ogiba ledeniških razpok. Po kratkem počitku v koči tik pod vrhom sva si spet nadela dereze in jo ubrala v dolino. V steni nad spodnjih ledenikom sva se srečala s skupino štajerskih planincev, ki so si izbrali pristop po ledeniku. Ko sva premagala steno, sva se navezala. Spust preko ledenika je potekal zelo hitro in gladko. Korak je včasih zastal le ob pogledu nad nenadejano razpoko v ledu. Po gladkih skalah je bilo potrebno poiskati prehode proti koči Capana al Ghiacciaio, kjer se je trlo turistov, ki so opazovali pristopnike na ledeniku.
Pivo pred kočo se je prileglo, a turo sva sklenila dokončati tako, kot sva jo pričela, to je peš. Večina jih namreč do tu in od tu pride z žičnico.
Nekaj po 14. uri sva že sedela pred šotorom, utrujena, a neizmerno vesela. Najin letošnji cilj osvojiti Marmolado, sva uresničila.
Franc Štibernik