Slovenske novice, Življenje v objektivu - Lovro Kastelic: Planinci so v Sloveniji ena najbolj množičnih nevladnih iniciativ
Zlatorogova transverzala ponosa se je tokrat zavihtela na Vogar — Vogar je tudi svojevrsten botanični vrt brez vstopnine, s fantastičnim razglediščem — Na vrhu se je družilo okoli 350 planincev
No, pa pojdimo v hribe, smo si dejali! Na tako vroč poletni dan, ki je pripekal to soboto, se namreč ni prav prijetno zadrževati sredi razbeljene betonske džungle. Zlatorogova transverzala ponosa, ki bo do konca avgusta med seboj povezala sedem slovenskih vrhov, sedem planinskih koč, sedem pohodov in sedem družabnih srečanj, je zato prišla kot naročena. To sta bili ravno pravšnja motivacija in nadvse pomembna združitev prijetnega s koristnim; z nekaj več zdravega duha (kot po navadi) in nekaj koraki navkreber pa smo za nameček prispevali še kamenček k ohranjanju čiste gorske narave in vzdrževanih planinskih poti ter koč. Izvedeli smo namreč, da bo Pivovarna Laško za vsak podpis v častno vpisno knjigo namenila pol evra lokalnemu planinskemu društvu za nadaljnje učinkovito delovanje. Tokrat je bil na sporedu pohod na 1054 metrov visok Vogar, najbolj vzhodni vrh strmega grebena, ki se dviguje severno od Bohinjskega jezera. Pravzaprav ga je nemogoče zgrešiti, Fužinsko planino namreč že navsezgodaj obletavajo jadralni padalci, ki imajo tik pod Vogarjem sijajno vzletišče.
Nasploh je priljubljena izletniška točka, saj vzpon ni preveč zahteven. V bistvu ga je treba prežvečiti nekaj manj kot uro (urnejši ga opravijo zlahka v pol ure) in ves čas poteka v bukovem gozdu. Vogar je tudi svojevrsten botanični vrt brez vstopnine, s prelepim razglediščem. Iz Stare Fužine vodi pot na planino Vogar od urejenega parkirišča nad vasjo. Odpravili smo se po desni stezi, mimo Hudičevega mostu nad Zoisovim gradom, kjer smo prešli na gozdno cesto. Od mostu, pod katerim teče Mostnica, smo se levo strmo povzpeli v klanec. Ko se je klanec, ki je sprva precej strm in skalnat, končal, se je pot zravnala na travnike. Tu se je utrujenost kaj kmalu polegla, še več, tu se je oko dobesedno odpočilo. Z roba planine, nekaj minut proč od Kosijevega doma, kjer cvetijo in dehtijo divji nageljčki, smo namreč doživeli fantastičen razgled na Bohinjsko dolino, z Bohinjskim jezerom, ki se je lesketalo v soncu, pred nami pa so v nebo štrlele južne Bohinjske gore.
Zdaj smo bili pravzaprav že na varnem, do Kosijevega doma smo se sprehodili le še mimo zidanih pastirskih stanov. Tu kosci in grabljice sušijo seno in ga spravljajo na svisli, da bodo prišli ponj pozimi, ko ga bo v domačih hlevih zmanjkalo, tu so se razprostirali bujni grbinasti travniki. Ko po dolgi zimi ozelenijo, so ti namreč prava paleta travniškega in alpskega cvetja, kjer kraljujejo turške lilije, zlata jabolka in druge cvetke visokogorskega sveta. Pašnike pred domom pozno poleti člani Planinskega društva Železničar iz Ljubljane, ki že od leta 1951 tudi upravljajo Kosijev dom, še ročno pokosijo, košnjo in spravilo posušenega dišečega sena pa tradicionalno spremenijo v družaben planinski praznik.
Že od daleč se je slišal zvok poskočne glasbe. Pred Kosijevo kočo, ki so jo že od devete ure zjutraj oblegali planinci, je bilo na moč sproščeno. Animator Gregor je z nagradnimi igrami razveseljeval planince in jih obdaroval s praktičnimi nagradami. Pred Zlatorogovim nogometnim golom je nastala prava gnečica zanesenjakov, ki se tudi visoko v gorah niso mogli otresti nogometne vročice. Pa vzdržljivostno držanje pivskega vrčka, polnega žlahtne pijače nad balončkom, ki ga utrujena roka kaj hitro poči, skakanje v vrečah iz žaklovine, preizkušanje moči glasilk in še mnogo zabavnih družabnih iger je to soboto krajšalo čas planincem, ki so se krepčali ob bohinjskih dobrotah ter tistih mesnih sladkostih iz žara, za katerega je poskrbel Damjan. Približno 350 planincev se je nabralo. Požrtvovalna Marija Sever, ki je duša Planinskega društva Železničar, je bila navdušena. Že dan prej so člani društva z markacijami označili pot, to pot pa so si dali nekoliko več duška. »Zahvaljujem se prav vsem, ki so pripomogli k temu dogodku!« je živahno pripovedovala in objela Anico Ducman, glavno kuharico. Marija zdaj že eno leto skrbi, da je vse tako, kot mora biti, Anica pa za planinske želodčke, ki jih razvaja predvsem z joto, ričetom, obaro, skutnimi štruklji, bohinjsko klobaso, zaseko in kislim mlekom. Dom je odprt od prvega junija pa vse tja do 30. septembra. Med vikendi pride tudi do 250 planincev. Zadnjo soboto pred velikim šmarnom je tam tudi maša, v čast planincem, ki so žal za vselej ostali v gorah.
Ko smo zadovoljni odhajali v dolino, smo se strinjali, da je treba Vogar, kot del Triglavskega narodnega parka, ohraniti do kraja neokrnjenega. Zdi se, da se planinci tega zavedajo. Nekaj k temu zavedanju pa je očitno prispevala tudi Pivovarna Laško, ki je na to lokacijo namestila Zlatorogov totem s planinskim bontonom, stiskalnikom za pločevinke in vrečkami za odpadke. Kar 100.000 vrečk so namreč natisnili, da bodo planinci z vseh vrhov Zlatorogove transverzale ponosa vse leto preprosteje nosili odpadke s seboj v dolino ter s tem tudi sami prispevali k trajnostnemu razvoju naše družbe.
Mi pa smo se za finale ogorelih lic vrgli v Bohinjsko jezero. Med prepuščanjem svežini bistre vode smo nekje na vrhu planine, ki se je strmo vzpenjala severno nad jezerom, ponovno zagledali jadralne padalce. Vedeli smo – tam je Vogar!
Lovro Kastelic