Dnevnik - Irena Račič: V Sloveniji je mnogo kotičkov, ki nam s svojo lepoto enostavno vzamejo sapo. Eden takšnih je nedvomno Solčavsko, ki v svojih nedrjih pestuje Logarsko dolino, Robanov kot, Matkov kot, tudi solčavsko panoramsko cesto, Podolševo in vas Solčavo.
Vsem, ki se boste odpravili na Solčavsko, svetujem, da se najprej ustavite v Centru Rinka v Solčavi, kjer vam bodo predstavili, kaj vse vam ta košček raja ponuja, hkrati pa si boste lahko ogledali tudi redko zbirko fosilov in okoli večnamenske dvorane speljano stalno razstavo Solčavsko - sprehod v naročje Alp, ki nas popelje na sprehod iz prabivališča v hišo, na dvorišče k lesu in ovcam, v gozd, k potoku, na gorsko trato do skal in v gore. Prijazna gospa vas bo nato napotila še nadstropje višje, kjer se boste lahko okrepčali, izjemno osvežilen je domač metin sok, in za spominek kupili katerega od izdelkov, ki so nastali izpod rok ljudi s Solčavskega in iz širše okolice.
Glede nastanitve ponuja Solčavsko več možnosti, od hotela s štirimi zvezdicami v Logarski dolini do turističnih kmetij, penzionov, gostišč, apartmajev in planinskih domov. Mi smo se odločili za polpenzion v gostišču Firšt, kjer smo si takoj sposodili kolesa in se z njimi odpeljali po Logarski dolini mimo znamenite Logarjeve lipe do začetka naravoslovno-etnološke poti, kjer smo kolesa pustili in pot nadaljevali peš. Našo pozornost so pritegnile številne naravne in etnološke znamenitosti, kot sta izvir Črne - drugi izvir Savinje in olcarska in oglarska bajta. Med potjo smo naleteli tudi na gozdne jagode, ki se jim nismo mogli upreti. Po sladkem obedu smo pot nadaljevali mimo Doma planincev, planšarije Logarski kot vse do slapa Rinka, ki je eden najvišjih prosto padajočih slapov v Sloveniji. Voda, ki pada v loku 90 metrov, kmalu pod slapom ponikne in ponovno priteče na dan kot že omenjeni izvir Črne.
"Doma" nas je čakala sanjska večerja: prava goveja juha, izvrstni mesni žlikrofi in slastne borovničeve palačinke. Svež zrak, mir in gozdovi so nas vedno znova opozarjali na to, da smo se vsaj za nekaj dni rešili pred mestnim hrupom in razbeljenim mestnim betonom.
Cilja drugega dne sta bila Klemenča koča in Strelovec. Z avtomobilom se lahko odpeljete do Doma planincev v Logarski dolini, pot do planine Klemenča jama, ime je menda dobila zaradi kotanjaste oblike, pa je nezahtevna in do nje se lahko iz Logarske doline podate tudi od Hotela Plesnik. Po štiridesetih minutah hoje smo osvojili prvi cilj - naj poudarim, da smo se na planinsko avanturo podali sami planinci začetniki, zato smo si poti izbirali glede na naše izkušnje in zmožnosti. Od Klemenče jame lahko pot nadaljujete na Ojstrico, Škarje, Korošico, Babo planjavo, Plesnikove in Icmanove planjave, Krofličke in Strelovca. Na slednjega smo se podali mi. Pot ni zahtevna, lahko pa vas na njej, tako kot je nas, preseneti kakšen gams. Bila sta dva prava gorska lepotca, ki smo ju očitno presenetili, saj sta se v diru zagnala mimo nas.
Do Strelovca smo s postanki potrebovali dve uri in ko smo se naužili pogleda na okoliške gore ter si povrnili moči, smo se z osvojenega razglednika spustili po isti poti. Morda se bo kdo želel vrniti po drugi poti, zato povejmo, da do Logarske doline, in sicer do Hotela Plesnik, vodi pot, ki se začne malo pod vrhom na desno. Pot je sicer markirana, nikjer pa ne piše, kam vodi. Na levo se lahko podate na Knezovo planino in od tam naprej v Robanov kot.
Ko smo prispeli nazaj do Klemenče jame, smo si v tamkajšnji koči privoščili osvežitev, saj smo je bili zelo potrebni, nato pa pot nadaljevali do Doma planincev, kjer smo pustili avto. V želodcu nas je od lakote že pošteno zvijalo, zato smo komaj čakali, da sedemo k večerji. Tokrat smo si prste oblizovali ob odlični gobovi juhi, izvrstni pečeni postrvi s kuhanim krompirjem in blitvo ter na koncu še ob domačem jabolčnem zavitku.
Tretji dan sta bila cilja Potočka zijalka in Govca, najvišji vrh Olševe. Na Potočko zijalko bi se lahko odpravili peš tudi od gostišča Firšt, vendar je ta pot kar dolga, zato smo upoštevali nasvet domačinov in se odpravili v smeri Pavličevega sedla v zaselek Podolševa, ki se razteza pod širokim ostenjem Olševe, kjer se skriva znamenita Potočka zijalka. Tisti z več kondicije se po tako imenovani panoramski cesti, ki je ime dobila zaradi čudovitih razgledov na Savinjske Alpe, podajo na pot kar s kolesom, v vsakem primeru pa se velja ustaviti ob izviru kisle železne vode in si v nadaljevanju ogledati cerkvico Svetega duha, ki v svoji notranjosti hrani gotski kelih in zanimiv relief Svete trojice, kjer je Sveti duh upodobljen kot mladenič z zemeljsko kroglo in ne kot golob. Najstarejši je zvon, ki ga krasi napis v starodavni gotski majuskuli.
Pod cerkvico pustite avtomobil, če ste se odločili za nekoliko manj utrudljiv izlet, in pot nadaljujte peš mimo kmetije Strevc-Selišnik proti Potočki zijalki. Pot, ki ni zahtevna, vas bo pripeljala do državne meje z Avstrijo in nato poteka tik ob njej. Vzpon se je zaradi obilice borovnic ob poti kar malo zavlekel. Sonce je močno pripekalo, zato je pohajkovanje po jami, ko smo prispeli do Potočke zijalke, pomenilo prijetno ohladitev. Nenadoma pa je nad našimi glavami poletelo nekaj črnega in se spustilo pri naših nahrbtnikih. Kavka. Izkazalo se je, da sta dve in da sta kar precej domači, saj sta se nam približali na pol metra, iz rok pa vseeno nista upali jesti. Pričetek poti proti Govci zna posameznika brez vsakršnih izkušenj malce prestrašiti, saj vzpon s pomočjo jeklenic marsikomu požene strah v kosti. Toda tako ta del kot tudi naslednji, kjer je pot poleg jeklenic prehodna še s pomočjo treh klinov, smo prečili brez težav. Po približno uri hoje smo se približali vrhu, tik preden smo osvojili goro, pa je mimo nas priletela kavka, sedla na skalo, za njo pa malo pozneje še ena. Sta to kavki iz Potočke zijalke? Tudi z Govce, ki je bila s 1929 metri naš najvišji osvojeni vrh, se je ponujal lep razgled po okoliških gorah in dolinah. Ob vrnitvi na kmetijo Strevc-Selišnik smo si privoščili zelo okusne skutine štruklje z borovnicami. Nepozabno!
Vsekakor si morate med obiskom v Logarski dolini ogledati stalni razstavi Potočka zijalka - zatočišče ledenodobnega človeka na Olševi in Zdravje bolnikov - ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini. Potočka zijalka je prvo paleolitsko najdišče v Sloveniji in velja za eno najpomembnejših najdišč ostankov ledenodobnega človeka. Med najdbami iz jame, ki so na ogled, je morda najbolj zanimiva prašivanka, najstarejša šivanka na svetu, pozornost pa vsekakor vzbuja tudi glava jamskega medveda. Na razstavi je zbranega precej dokumentarnega gradiva z izkopavanj, nekaj pa je tudi osebnih predmetov raziskovalca Srečka Brodarja.
V sosednji, manjši sobi smo izvedeli, kako so se z bolečinami oziroma z njihovim lajšanjem in drugimi zdravstvenimi tegobami spopadali nekoč. Našo pozornost je še posebej pritegnil zdravilec Vid Strgar, imenovan Fida, o katerem je krožilo precej razburljivih zgodb. Med domačini je imel poseben status; bil je neke vrste čudodelnik, h kateremu so hodili po pomoč, hkrati pa so se ga bali. Fida je bil nezakonski otrok in ko se je pri 27 letih vrnil v domač kraj, se ni imel kam vseliti. Tako si je zatočišče poiskal v podzemni jami, ki ji domačini še danes pravijo Fidova zijalka, ki je nad gostiščem Firšt, in tam z ženo preživel devet let. Bil je zelo izobražen, še posebno za takratne razmere, in poleg tega da je številnim domačinom pomagal pri zdravstvenih težavah, je spisal tudi izjemno zanimivo in strokovno knjigo Zdravje bolnikov, ki jo hrani Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Da, Matkovega kota si nam ni uspelo ogledati... Zagotovo še eden od mnogih vzrokov, da se bomo vrnili.
Irena Račič