Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Komaj kaj višje od gričevnatega sveta okrog Ljubljane se vzpenja gozdno sleme med severneje tekočo Gradaščico in k jugu obrnjeno Horjulščico, zgoraj nad Horjulom, tam pod Šentjoštom in okrog Vrzdenca imenovano še Šujica.
Tod ni kakšnih vzvišenih vzpetin in vršičev, se je pa prostrana gozdnata grba razložila od gričev nad Dobrovo na vzhodu do vzpetin nad Šentjoštom na zahodu. Najvišje ta vzpetinasti svet seže na Kožljeku nad Samotorico, najbolj razgledno je Koreno, najbolj z zgodovinsko patino zaznamovan pa je v tej zbirki najnižji Ključ. Kožljek kot najvišji ima že zaradi višinskega prvenstva slave dovolj, na Korenu tik pod vrhom stoji cerkvica zelo stare veljave, na Ključu pa spomin končuje srečanje z nekdanjimi tabornimi ognji partizanskega Dolomitskega odreda, ki jim še danes v opombo tam stoji planinski dom. Kdor se bo torej odločil prehoditi to razgibano ogrlico med Šentjoštom in Dobrovo, bo moral krepko zadihati in odločno vzeti pot pod noge, kajti daleč je prek vseh teh kucljev, dolinic in slemen.
Med Šentjoštom in Dobrovo
Daleč za pohodnika, sodobni (motorizirani) popotniki pa seveda vse te razdalje skrajšajo po cestah, ki segajo visoko v to poseljeno krajino, ki na vsakem koraku diha od urejenosti in gospodarne rabe. Na široko razprostrta polja s ponosnimi domačijami na temenih seveda terjajo sodobne vezi z dolino in zaledjem, pohodnik pa prav tu še vedno najde veliko zadovoljstva za svojo dušo.
Strme senožeti in blatni kolovozi so le nujno zlo tukajšnjega pešačenja, lepe označene stezice po stranskih grebenih in robeh pa dušo napolnjujejo z radostjo in vriskanjem. In to prav zdaj, ko je zgoraj v gorah planinska sezona na vrhuncu in vrhove oblegajo zagnane množice, tukaj spodaj na prostranih poljanah pa vse diši po pokošenem senu in v gozdu bistro oko med visoko praprotjo sem ter tja že uzre rjavo jurčkovo glavico. Spodaj na planem poljske cvetlice, zgoraj v visokem gozdu pa hladna senca, v teh vročih dneh prijazna telesu in duši. Prav na vrhu pa razgledi, kakršne bi tem skromnim krtinam komaj pripisali. Pa vendarle s Korena, tam s tiste pleše ob cerkvici, v lepem vremenu zremo do skrajnih meja slovenskega gorskega in gričevnatega sveta.
K tej cerkvici sv. Mohorja in Fortunata, eni najstarejših v Polhograjskem hribovju, zgrajeni že v romanski dobi in posvečeni konec 14. stoletja, ki ji za zvonikom na zahodni strani stoji široko razgledno teme z mogočnim križem, spominjajočim na pomembne osamosvojitvene dni pred dvema desetletjema, se bo zavzeti pohodnik vzpel s polhograjske ali horjulske strani.
Polhograjski osvajalci bodo vzeli pot pod noge kar v samem Polhovem Gradcu in se bodo zagrizli v strma pobočja mimo zaselka Škofije, ležečega na lepi, odprti terasi, zazrti iz oči v oči s Polhograjsko goro in Grmado, tisti s horjulske strani se bodo zagrizli v bolj strmo pobočje nad Zaklancem pod sv. Urhom pri Podolnici in mimo Pečovja zlezli prav na Koreno, najbolj zagnani pa bodo horjulsko dolino zapustili že v Brezju, zlezli na Ključ in se od tam napotili po širokem, valovitem hrbtu na zahod po kolovozih in stezicah, vmes stopili na makadam in asfalt ter se nad Slevico morda odločili tudi za vzpon na poraščeni vrh Korena ter od tam sestopili k gostoljubnemu Lenartu (kmetija odprtih vrat) in se še enkrat zagrizli navzgor, k svetima Mohorju in Fortunatu. Vsega bo dovolj za lep pohodniški dan.
Pazite na markacije
Na teh poteh med Ključem, Korenom in Kožljekom mora le tisti, ki mu je orientacija v gozdu tuja, skrbno paziti na rdeče-bela znamenja (markacije), sicer pa so ti kraji lahko v največje veselje pohodniškim otrokom vseh starosti. Na Ključu ponuja ob sobotah, nedeljah in praznikih gostoljubje planinski dom, na Korenu pa vas sredi vasice vabi domačija odprtih vrat Pri Lenartu. O teh koncih je napisanega veliko, vendar posebej omenimo knjigo Božidarja Lavriča Polhograjsko hribovje (PZS, 2010). Poglejte tudi na zemljevid Sprehodi po Polhograjskem hribovju 1:20.000.
Mitja Košir