Tura 13 – Aljoša Rehar: Tone Škarja je postal ena osrednjih osebnosti slovenskega planinstva

 

POGOVOR

Hribi so najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju

S svojim dolgoletnim nesebičnim in zagnanim delom, zlasti na področju odprav v tuja gorstva, je Tone Škarja postal ena osrednjih osebnosti v zgodovini slovenskega alpinizma in planinstva nasploh. Vsekakor je najpomembnejšo vlogo odigral kot vodja jugoslovanskih in slovenskih alpinističnih odprav v Himalajo – leta 1979 je vodil slovito odpravo, ki je prva preplezala celotni zahodni greben Everesta (8848 m). Ta še danes velja za najtežjo smer na najvišji vrh sveta. Škarja je tudi v še svežem spominu vipavskih planincev, saj se je leta 2003 pod Gradiško Turo kot podpredsednik planinske zveze s svojim govorom udeležil praznovanja stoletnice planinstva na Vipavskem.

 

Kako ste prvič prišli v stik z gorami ter kako potem z alpinizmom in odpravami?
Z gorami sem prišel v stik skozi družino, v bistvu z očetom. Oče je pač hodil v planine in jasno takrat po vojni, leta 1945, smo šli takoj v hribe. Seveda le enkrat, dvakrat na leto, saj za kaj več v tistem obdobju ni bilo časa in možnosti. Z njim sem šel v gore kar nekajkrat.

Alpinizem pa me je posebej zanimal. Prvič zato, ker mi je oče enkrat pokazal dva, ki plezata tam nekje, drugič zato, ker smo kot otroci v šolskih letih nekaj malega plezali po Mengeškem hribu, kjer je nekaj skal. Potem sem tudi pri tetah na podstrešju odkril neke predvojne revije, v katerih je izhajal podlistek Boj za Matterhorn. Ta stvar mi je zelo burila domišljijo.

To se je tako začelo. Potem sem seveda tudi sam hodil v hribe. Leta 1955 sem z dvema sošolcema za 1. maj šel od Kamniškega do Kokrškega sedla, kar je bil čisto pravi alpinistični podvig, čeprav nismo bili alpinisti, ampak le tako, po pustolovščini. Bilo je zelo nevarno.
Naslednje leto, leta 1956, sem pa šel v kamniški alpinistični odsek. Takrat so ta stari alpinisti, ki so že tako rekoč prenehali plezati, priredili tak majhen tečaj plezanja. Tako se je potem začel moj alpinizem.

Z odpravami pa je bilo tako. Himalaja me je prvič vznemirila leta 1960, ko sem imel majhno možnost, da bi se udeležil odprave na Trisul. Potem smo leta 1961 že naredili dobre vzpone v Chamonixu v Franciji, take ledne in zelo resne, in s tem sem že postal del tiste generacije, ki je zahtevala od zveze, da naredi tudi kaj na himalajskem področju.

Nato sem bil leta 1964 na Kavkazu, leta 1965 pa prvič v Himalaji, takrat še kot udeleženec. Vendar sem vseeno jaz naredil načrt za vzpon na Kangbačen, in če bi se ga držali, bi tudi že takrat prišli gor, pa se ga nismo. Potem se je dosti razglabljalo, zakaj nismo prišli na vrh. To je bil organizacijski kiks vodje. Doma sem bil tudi načelnik alpinističnega odseka in tako sem zelo hitro spoznal, da je ogromno odvisno od organizacije. Oboje mora biti, dobri alpinisti in dobra organizacija, ne eno ne drugo samo po sebi ni dovolj.

Potem je seveda prišla na vrsto tudi gradnja hiše, družina in tako dalje. Devet let po Kangbačnu pa sta mi Pavle Šegula, ki je bil takrat načelnik komisije za odprave v tuja gorstva, in Aleš Kunaver predlagala, če bi vodil odpravo na Kangbačen. Potem sem jo vodil in s tem se je začelo moje organiziranje odprav. Tudi okoliščine so bile potem vedno take, da so me silile v vodstvo, ne pa v udeležbo.

Zadnjo odpravo sem nato vodil leta 1998 na Daulagiri po normalni smeri, in sicer za mlade, perspektivne alpiniste. Kot načelnik komisije za odprave v tuja gorstva sicer še vedno sodelujem pri pripravi odprav v tuja gorstva.

Kako so se odprave spreminjale skozi čas?
Z materialnega vidika so bile odprave za kakšno zasebno organizacijo v nekdanji Jugoslaviji praktično nedosegljive. Finančni sistem v socializmu je bil čisto drugačen, ne sicer zadnja leta, ampak na primer v 60-ih. Materialne možnosti tukaj in na Zahodu so bile izredno različne. Tudi vso opremo je bilo treba tako rekoč izdelati ali vsaj naročiti. Včasih je to bilo nujno, danes trgovine nudijo vrhunsko, tudi ekspedicijsko opremo.

Tudi v Nepalu je bilo treba več lastne organizacije. Bili so šerpe, vse ostalo pa smo morali sami organizirati, tudi plačevanje nosačev in druge drobne opravke, ki jih danes prevzamejo agencije. Tudi študiji cilja so bili težji. Bilo je manj literature, poleg tega težje dostopna, tako da je bilo vsaki odpravi posvečeno neverjetno veliko časa. Zato je pa bila verjetno volja doseči cilj mogoče tudi večja kot zdaj, saj je vsak vložil ogromno delo v to. Danes se je kar razmeroma lahko odpraviti na odpravo.

Svoje čase so odprave terjale kar dve leti priprav, od tega eno leto zelo intenzivnih. Tudi predpisi so bili recimo včasih v Nepalu drugačni. Na Everest je lahko v eni sezoni šla samo ena odprava, potem so rekli ena odprava po eni smeri, danes pa jih lahko gre, kolikor hočete. Zaradi tega je bila čakalna lista – odpravo na Everest leta 1979 smo tako prijavili že leta 1974. Danes za odprave v Himalaji ni več potrebno toliko čakati, tudi potrdila zveze niso več potrebna za prijavo.

Državne odprave je v Jugoslaviji sicer morala odobriti jugoslovanska planinska zveza v Beogradu. Potrditev s strani je bila pomembna zlasti z vidika financ, saj je potem tudi država primaknila nekaj denarja. Do leta 1981 je bil za državne odprave, za tiste, ki se jim je reklo jugoslovanske odprave, tako pretežno državni denar. Od takrat naprej pa s strani države ni bilo več sistematičnega financiranja odprav.

V zadnjih letih ste opravljali tudi funkcijo podpredsednika Planinske zveze Slovenije. Kako gledate na to, da planinska zveza, čeprav število obiskovalcev gora narašča, drastično izgublja članstvo? Zakaj prihaja do tega in kaj bi bilo potrebno narediti, da bi to zaustavili?
Če seveda izvzamemo pripadnost – so ljudje, ki so preprosto s srcem člani planinske zveze –, je glavna privlačnost, korist članstva v planinski zvezi popust pri prenočitvi v kočah. Če dvakrat, trikrat na leto prespite v planinski koči, se vam članarina seveda že povrne. To je glavna korist. Kaj drugega prav posebnega ni. Člani A, kjer pa je članarina dražja, imamo sicer tudi večjo zavarovalnino, pa popust pri Planinskem vestniku in druge ugodnosti.

Ljudje pa danes zelo veliko hodijo v hribe tako, da preprosto gredo zjutraj od doma in se zvečer vračajo domov. Na splošno so ljudje bolj strenirani, kot so bili včasih. Tisti hribovci so že bili strenirani tudi včasih, ampak danes je dokaj velik del populacije, ki je športno vzgojen in sposoben hitro hoditi v hribih. Danes človek v enem dnevu pride že na Triglav in nazaj, kaj šele na druge, nižje hribe.

Zaradi tega prej omenjena privlačnost oziroma popust v kočah odpade. Poleg tega je tri četrtine planinskih koč dostopnih že z avtomobili ali pa so vsaj zelo lahko dostopne, medtem ko so ostale, visokogorske koče odprte samo tiste tri, štiri mesece v glavni sezoni. Ljudje pa danes ne hodijo v hribe samo v glavni sezoni, ampak celo leto.

To pomeni, da je v hribe zelo lahko hoditi. Trgovine nudijo vse mogoče, vodniške literature in zemljevidov je povsod dovolj. Tudi znancev, ki hodijo v hribe, ima vsak človek, kolikor hoče. Društva sama imajo vodniški kader, ki vodi v hribe, in na te izlete gredo seveda lahko tudi ljudje, ki niso člani planinskih društev. Ponekod se takim udeležencem le nekoliko več zaračuna za materialne stroške kot članom.

Drugi vzrok je v organiziranosti zveze in temu sledečih posledicah na področju zavarovanja. Za razliko od evropskih planinskih zvez smo organizirani tako, da so člani zveze pravzaprav društva, planinci pa so člani planinskih društev. Zveza v bistvu nima niti evidence, koliko in kakšne vrste članov ima. To lahko samo sklepa po vrsti pobrane članarine. Drugače je le pri članih A, ki so evidentirani, a jih je le okrog 1500.

Poleg tega se v naših gorah načeloma rešuje zastonj, kot se zastonj gasi požar, pobira ponesrečenece na cestah ali kjerkoli. Za to skrbi uprava za zaščito in reševanje, ki je tudi glavni financer gorske reševalne službe za te dejavnosti. Skratka, država zdaj to plačuje. Helikopterji so plačani iz državnega proračuna. To pomeni, da pravzaprav ni treba biti član planinske organizacije – če si boste zlomili nogo nekje pod Triglavom, vas bo helikopter prav tako prišel rešit. Še vprašali vas ne bodo, ali ste član planinske zveze ali niste. Tudi tujce se rešuje tako.

Dokler je tako, seveda ni v našem interesu, da se to spremeni. Vendar pa bo slej ko prej drugače. Mislim, da nas bo Evropa na koncu prisilila v to, da bo tako kot drugod. Planinska zveza na to ni pripravljena. Če bi zveza uvedla centralno članarino, da bi imela evidenco članov, potem bi bila izredno dober partner za zavarovalnico. Potem je to namreč kolektivno zavarovanje za 60.000 ljudi, za kar je zavarovalnica zagotovo pripravljena ponuditi za trikrat nižjo premijo, kot če se gre nekdo individualno zavarovati. Ampak za kaj takega zavarovalnica potrebuje točen podatek o članih, česar pa planinska zveza zdaj nima.

Zato bi morala planinska zveza usmeriti napore v to, da bi se to naredilo. Seveda potem društva postanejo bolj odvisna od zveze. Planinska društva zahtevajo vse mogoče od zveze, v bistvu pa sama ne dajo nič. Še nad tistim, da gre del članarine zvezi, se razburjajo. Zveza sama pa se po svoje premalo zaveda, da opravlja pomembne naloge – vzdržuje visokogorske postojanke in poti, vzgaja vodnike, mladino in mentorje. Zlasti pri mladini in mentorjih v šolah bi morala več storiti tudi država. Verjamem, da so vsi športi koristni, ampak zagotovo pa je ljudi treba vzgojiti v takšnih športnih dejavnostih, ki jih lahko potem gojijo sami, ne da so vezani na igrišče, moštvo in podobne stvari. Planinstvo je zagotovo ena od teh stvari.

Skoraj pol od tistih, ki ostajajo člani, so to zaradi občutka pripadnosti. Ko se generacije starajo, ene odmirajo, pa nove nastajajo. Starih planincev zmanjkuje, novi pa se ne včlanjujejo. Tu je ta padec članstva. Skratka ne gre za pravo izstopanje, temveč za naravno zmanjševanje števila starih članov, medtem ko pa vstop za nove člane ni več privlačen.

Pa še o nekaj aktualnih pojavih v gorništvu. Menite, da prihaja do komercializacije planinstva in alpinizma?
Mislim, da so vse atraktivne stvari, kot je tudi alpinizem, zanimive za določene sponzorje. Z vidika podjetij gre deloma za podporo iz nacionalnih motivov, deloma pa za neposredno trženje, ki se v bistvu povrne. Drugače je z vidika alpinistov. Nekateri kar živijo od tega. To seveda slabo vpliva na kakovost športa, saj je alpinist pač lahko sam tisti, ki odloča o tem, kolikšen del denarja se bo vložil v šport, kolikšen del pa bo za preživljanje, na kar pa vplivajo zelo človeška merila.

V zadnjem času prihaja tudi do trenj med gorskimi in planinskimi vodniki. Kako gledate na to?
Planinski vodniki so zato, da varno vodijo planince po gorah. Zato jih planinska zveza vzgaja, njihovo izobraževanje financirajo planinska zveza in planinska društva. Jasno sicer je, da izlet vodnika, če ga vodi, ne bi smel nič stati in da dobi neko nadomestilo za opremo. Če pa hoče iz tega več zaslužiti, pa to ni v redu. Potem je to šušmarska dejavnost.

Planinski vodniki se ne bi smeli komercialno ukvarjati s to dejavnostjo, če pa se, potem pa naj se raje usposobijo za gorske vodnike. Kup gorskih vodnikov deluje tudi kot planinskih vodnikov. S tem so rešeni pred obtožbo svojega lastnega združenja, da konkurirajo oziroma znižujejo cene. Tudi sam sem oboje, pri čemer pa sem v svojem življenju za denar vodil samo enkrat, in sicer na Mont Blanc.

Gorski vodniki se okrog planinskih vodnikov nimajo kaj vznemirjati, razen če gre za komercialno konkurenco – če na primer planinski vodniki vodijo tudi za plačilo, ampak nekoliko ceneje. To delajo posamezne agencije. Take primere je pač potrebno prijaviti pristojnim organom.

Kakšen je po vaši oceni danes položaj slovenskega alpinizma na svetovnem zemljevidu?
Če pogledamo z vidika nagrad zlati cepin, opazimo, da že kar nekaj časa ni bilo nominacije kakšnega slovenskega podviga. Mislim, da je za to krivo tudi dejstvo, da je danes lažje organizirati odprave. Če ste marljivi in znate komunicirati, boste dobili denar, četudi niste ravno najboljši alpinist. Danes je torej veliko odvisno od osebne angažiranosti. Vendar se potem človek počuti glavni gospodar tega denarja. To se je začelo že pred leti pri odpravah, ko so si posamezniki začeli domišljati, da je tisti denar, ki so ga oni uspeli nabrati pri sponzorjih, njihov. To seveda ni res, saj sponzorji financirajo podvig. Tako se je začelo. S tem pade tudi solidarnost in potem gre vsak zase oziroma se ljudje ločijo v skupine tako, da ima ena odprava le enega ali dva dobra alpinista.

To se mi zdi glavni problem. Ne da nimamo dobrih alpinistov, nasprotno, mislim, da jih imamo v tehničnem smislu boljše kot kadarkoli. Ampak manjka pa smisel za solidarnost, za skupen podvig. Vsak hoče od tega imeti ali zaslužek ali pa slavo. Tisti biti zraven, sodelovati, pomagati pa že manj. To je razlog, zakaj potem ni kakšnih pomembnih podvigov. Tudi če neka naveza nekaj spleza sama, je dobro, da je podprta tudi z drugimi.

Tudi če na sploh pogledate našo državo, imamo kup sposobnih obrtnikov, ampak takih, ki so sposobni voditi podjetja in ustvarjati neko državotvornost, je malo. Morda zaradi pomanjkanja zaupanja ali pa tudi pravega reda. Vse bolj smo navajeni na rek Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, ne pa na to, da bomo nekaj skupaj naredili. Večja kot je skupina, bolj kot je solidarna, večji cilj lahko doseže. Ta stopnja patriotizma je v Sloveniji malce nizka in to se pozna tudi pri alpinistih. Moram reči, da smo bili včasih bolj motivirani, zlasti pri tistih prvih himalajskih odpravah, ko je to, da se nekaj naredi za Slovenijo in Jugoslavijo, dodalo veliko odstotkov k osebni motivaciji. Je pa res, da ko se enkrat naredi nekaj velikega, kot je na primer bila odprava na Everest, ki je bila zelo popularna in je bila imenovana za najboljšo športno ekipo v Jugoslaviji (kar je bil čudež za k žogi usmerjeno Jugoslavijo), potem novinarji slavijo samo tiste, ki so bili na vrhu. To slabo vpliva na motivacijo ostalih.

Zanimivo pa je opazovati razvoj slave slovenskega alpinizma. Ko smo bili že zelo dobri v Himalaji, so nas še vedno obravnavali kot slučajnost, ki se je zgodila. Potem vnaprej, ko pa je stvar že upadala, je prišla slava, očitno z zamikom, in se še vedno govori, da smo Slovenci naj naj, čeprav nismo več. Kolikor na začetku tvoje uspehe premalo opazijo, pa potem tvoja slava nekoliko dlje traja, tako da se na skupni ravni vse poravna.

Leta 2004 ste sodelovali pri iskanju pokojnega Jožeta Šepiča pod Daulagirijem, ki je bil nekaj časa tudi član vipavskega planinskega društva. Zanima me, kako ste prišli v to zgodbo in zakaj je po vaših ocenah prišlo do tega tragičnega dogodka?
V to sem se vključil, ko je Andrej Štremfelj sporočil, da je Jože Šepič izginil med povratkom. Potem me je poklical, ne spomnim se dobro, Peter Podgornik ali eden od Šepičevih sinov. Šepičevi so rekli, da bodo plačali nadaljnje iskanje – odprava je namreč omejena s finančnimi sredstvi, kakšne dva ali tri helikopterske polete so si lahko privoščili, potem pa je financ zmanjkalo. Tako sva s Petrom odpotovala tja, najela helikopter in naredili kar dobro prvo iskalno akcijo. Kasneje se je izkazalo, da smo bili le 50 metrov od njega. Potem smo tam pustili nagrado za tistega, ki bi ga našel.

Na koncu ga je našel nek pastir po naključju, ko je iskal koze, ki so se mu razgubile po skalovju. To so nam takoj sporočili in sem z njegovim bratom znova šel tja. Seveda smo proučili, kako je prišlo do nezgode. Pokazalo se je, da je bil že zelo nizko in da je samo narobe sklepal. Namesto po poti, ki se je v loku izognila prepadu, jo je v dolino ubral po bližnjici, ki je bila tudi malce shojena, saj se tam živina pase do robov oziroma dokler je trava. V svoji smeri je kljub temu še kar nadaljeval in v bistvu bil kar uspešen, saj je padel nedaleč od tam, ko bi znova prišel na pot. Očitno se mu je moralo nekaj zgoditi, verjetno se je spotaknil ali pa mu je zdrsnilo in je padel čez skalni skok. Ko smo ga dobili, je imel palice še v rokah.

Pot sama sicer ni taka, da bi se pričakovalo, da bi se lahko človek izgubil. Tudi megle ni bilo. Po moje je bilo usodno to, da je videl vas spodaj pod sabo in kako pot zavije vstran ter je presodil, da jo raje ubere po bližnjici. Našli smo ga okrog 100 metrov nad mestom, kjer bi se znova priključil poti. V zahvalo za sodelovanje so Jožetovi sorodniki kar dobro podprli vaško skupnost in šolo v Tukučah, pa še opremljanje naše zbirke v nepalskem Mednarodnem gorskem muzeju so sofinancirali.

Kako pa ocenjujete lanski poskus Tomaža Humarja v Nanga Parbatu ter celotno dogajanje okrog njegovega vzpona in potem reševanja?
Humarja poznam z odprave na Anapurno leta 1995, ki sem jo vodil. Vrh Anapurne je še vedno njegova najvišja osvojena točka. Humar je drugače član našega alpinističnega odseka, kjer ima, kot je pri alpinistih navada, močne zagovornike in močne nasprotnike. Vsekakor je poseben fenomen, kot oseba je zelo simpatičen in obenem verodostojen človek, tako da mu ljudje verjamejo. Hkrati je dovolj dober alpinist in tak, da bi bil lahko krasen trgovski potnik. Skratka, zna stvari unovčiti.

Njegovi težavi sta dve. Prvič ta, da hoče živeti od alpinizma. Drugič pa ta, da vzpona v Daulagiriju ne bo nikoli presegel. Karkoli še naredi, ga ne bo presegel, predvsem v medijskem smislu. Takrat je bilo namreč prvič, da so bili tako rekoč neposredni prenosi iz stene. To je bila prva taka stvar in tega ne bo ponovil, čeprav je zelo spreten in zna vsako stvar zelo dobro prikazati in zagnati. To je v bistvu zdaj njegova glavna težava in pri Nanga Parbatu, ko je bil tam drugič, še sam ni bil več motiviran tako, kot bi moral biti za ta vzpon.

Zelo zanimiva slika je bilo takrat v časniku Nedelo, ki je prikazovala, kako se Američan Steve House, ki je kasneje preplezal steno, rokuje s Humarjem pred njegovim vzponom. Humar je bil še nekako ves pomečkan, zaspan, House pa ves nastrojen, pokončen, z ostrino. To je bilo zelo visoko povedna slika.

Je pa po drugi strani res, da danes v javnost ne morete spraviti nekega dosežka, če nimate v ozadju strokovne ekipe za promocijo. To pa hkrati pomeni, da je to denar, da morajo vsi ti ljudje zaslužiti. Houseov podvig je bil s tega vidika pravo nasprotje Humarjevemu.

Kot podpredsednik PZS ste se pogosto udeležili jubilejnih prireditev planinskih društev, med drugim tudi prireditve pod Gradiško Turo ob stoletnici planinstva na Vipavskem. Na teh prireditvah se velikokrat omenja pomen gora in gorništva za nacionalno identiteto. Kaj menite o tem?
Planinstvo je za Slovence naravna dejavnost in hkrati smo na tem področju uspeli nekaj doseči. To je področje, kjer smo Slovenci pri skromnem številu in skromnih sredstvih dosegli tudi velike stvari. Če bi nam bilo dano, da bi začeli hoditi v Himalajo deset let prej, kot smo, potem bi bili tudi med glavnimi osvajalci Himalaje že takrat, ko se je šlo še za vrhove. Od 50-ih pa tja do 60-ih so bili namreč tako rekoč vsi osemtisočaki osvojeni, takrat pa nas še ni bilo zraven, predvsem zato ker ni bilo pravih organizatorjev.

Včasih imam sicer občutek, da je bila pred letom 2000 nekakšna psihoza po vsem svetu, da je treba nekaj narediti, ker gre za pomembno prelomnico. Zdaj, ko je to mimo, pa kot da je prevladalo manj angažirano vzdušje v smislu, češ saj imamo spet še tisoč let, da kaj dosežemo. Ni vizij.

Kaj vam osebno pomenijo gore, obiskovanje gora?
Hribi so zame najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Najbolj uživam v tem, da sam plezam v hribih, da sledim čisto samemu sebi in svojim čutilom. Takrat se zlijem s stenami. Seveda pa grem v hribe z veseljem tudi v družbi.

Nekateri izpostavljajo tudi religiozni vidik zahajanja v gore. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Gore so zaradi svoje sile, ker vas izpostavijo in so čisto neobčutljive do tega, kaj se z vami dogaja, dober prostor za premisleke, za meditacijo, za stik z višjo sfero. Spomnim se, da je bilo v 60-ih kar nekaj planinskih društev vodenih s strani duhovnikov. Cerkev je stara ustanova, obenem pa je manj vezana na trenutne osebne koristi, zato lahko bolj dolgoročno misli in deluje. Mislim, da je prej kot država ugotovila, da je dobro ljudi voditi v hribe.

pogovarjal se je Aljoša Rehar

---

Osnovni podatki o Tonetu Škarji

Tone Škarja je bil rojen 15. januarja 1937 v Ljubljani, živi v Mengšu, je poročen in ima dva otroka. Po izobrazbi je elektrotehnik, tako da je delal v elektrogospodarstvu, in sicer do leta 1995, ko se je upokojil.
V gore je začel zahajati leta 1945, leta 1956 se je vključil v AO Kamnik in postal alpinist (in bil prvih deset let tudi načelnik odseka), leta 1961 se je vključil tudi v GRS Kamnik in postal gorski reševalec (kasneje tudi načelnik postaje). Plezal je v slovenskih gorah, Zahodnih Alpah, Kavkazu, Himalaji. Skupno je opravil prek 800 vzponov in je avtor čez 30 prvenstvenih smeri. Leta 1963 je postal gorski vodnik (obenem je tudi planinski vodnik PZS), leta 1964 pa član komisije za odprave v tuja gorstva, katere vodenje je prevzel leta 1979. To komisijo vodi še zdaj.
Vodil je vrsto uspešnih alpinističnih odprav – Kangbačen (1974), Everest (1979), Jalung Kang (1985), Šiša Pangma (1989), Kangčendzenga (1991), Sikim (1994), Anapurna (1995), Daulagiri (1998). Poleg tega je vodil tudi nekaj izvidniških odprav in trekingov ter kot organizator sodeloval še pri množici drugih odprav.
Napisal je tudi nekaj planinskih knjig – Stene mojega življenja (1975), Everest (1981), Jalung Kang (1987), kot publicist pa je spisal še celo vrsto člankov in sodeloval pri izdaji nekaterih priročnikov in knjig. Ukvarjal se je tudi s planinsko fotografijo. Za svoje delo je prejel številna priznanja, leta 2002 iz rok predsednika države tudi častni znak svobode Republike Slovenije.