Friko.si - Mojca Breskvar: ... mladinske reprezentance Borutom Kavzarjem
Po dveh intervjujih z mladima plezalcema, bivšim članom mladinske reprezentance in s trenutno najuspešnejšim članom le-te reprezentance se spodobi, da naredimo tudi intervju z osebo, ki stoji za vsem tem: s selektorjem mladinske reprezentance, Borutom Kavzarjem.
Celotna objava je na Friko.si >>>
Borut Kavzar je bil že drugič izbran za selektorja mladinske reprezentance, kar je zagotovo posledica tega, da je svojemu delu predan in ga opravlja zelo dobro. Poleg plezanja rad raziskuje podvodni svet in se prepusti igri biljarda.
Na začetku bi vas poprosila, da poveste nekaj malega o sebi.
Rojen sem v Trbovljah, kjer sem se tudi prvič srečal s plezanjem. Nekje na sredini študija sem nekako osamosvojil in se preselil v Ljubljano, ki je sedaj tudi kraj kjer sem zaposlen na Ekonomski šoli Ljubljana. Sem tudi ponosen oče 6-letnega Domna in dobro leto stare punčke Zarje, ki poleg plezanja zapolnjujeta moj čas. Ob tej priliki bi se zahvalil moji razumevajoči ženi, ki drži pokonci vajeti v družini ob mojih odsotnostih od doma.
Kot selektor sem bil letos izvoljen v drugem štiriletnem mandatu. To delo mi pomeni tudi uresničitev želje, ki sem jo imel že ob vpisu na Fakulteto za šport. Sem tudi ustanovitelj ŠD Triumf, katerega razvoj pa na žalost v zadnjih letih trpi, dan ima na žalost le 24 ur in prioriteta poleg redne službe je ravno selektorstvo.
Za nekoga, ki ne ve, kaj počne selektor mladinske reprezentance, bi lahko na kratko opisali vaše delo?
V prvi vrsti sem odgovoren, da izberem ekipo tistih, ki si mesto v reprezentanci zaslužijo s svojimi rezultati in odnosom od tekmovalnega plezanja. Ker sedaj že kar nekaj časa spremljam razvoj mladih plezalcev to niti ni tako težko. Drugače pa skupaj s klubskimi trenerji, ki so tudi moji sodelavci načrtujemo letni program skupnih treningov.
Ker v Sloveniji na žalost nimamo nobenega plezalnega centra, kjer bi bili zagotovljeni kvalitetni pogoji za trening na veliki umetni steni je moja naloga, da to najboljšim zagotovimo.
V pomoč nam je Jernej Peterlin, ki skrbi za umetno steno v Šmartnem, ki je bila letos naša baza za vse treninge.
Ker je za mladega perspektivnega plezalca zelo pomemben razvoj plezalne tehnike, veliko potujemo tudi v tujino, kjer so odlična plezališča za plezanje smeri na pogled. Slovenija je v tem pogledu na žalost premajhna. Na ta način pomagamo in nadgrajujemo delo v klubih. Ker živimo relativno skupaj je veliko druženja na skupnih treningih naša prednost v primerjavi z večjimi reprezentancami. Zato je tudi vzdušje v ekipi res enkratno.
Kako ste sploh zašli v plezanje?
Plezati sem začel, tako kot večina mojih vrstnikov v srednji šoli, nekako pri sedemnajstih letih. Takrat se je plezanje odvijalo predvsem v skali, umetnih sten še ni bilo na pretek oz. smo bili kar izumitelji. Prav tako smo se šele učili kako narediti oprimke iz plastične umetne smole. Če se spomnim teh časov se kar malo nasmejim, kaj vse smo eksperimentirali. V tistem času mi je bil Vili Guček nekakšen plezalni oče, me usmerjal in skupaj sva preživela kar nekaj let mojega plezalnega odraščanja. Kot zagnani Trboveljčani smo eni izmed prvih imeli veliko umetno steno, hudo balvansko steno, na katero so kar nekaj let hodili plezati vsi najboljši slovenski plezalci. Skratka, to kar v plezanju danes pomeni PK Škofja Loka, se je nekoč dogajalo tudi v mestu iz katerega prihajam. Da ne bo Roman Krajnik preveč užaljen, seveda v mednarodnem merilu nismo bili tako dobri, v Sloveniji pa smo kar bili med glavnimi.
Ste kdaj (kot najstnik) sploh pomislili, da boste ali da bi bili selektor mladinske reprezentance?
Kot najstnik seveda ne, ker takrat v plezanju še ni bilo mladinskih tekmovanj kot jih poznamo danes. Ob odločitvi o vpisu na Fakulteto za šport pa je bilo jasno, da bom celo življenje povezan s plezanjem.
To, da bi opravljal delo selektorja, je prišlo kasneje, ko sem že bil nekako na sredi študija na Fakulteti za šport. V tem času sem bil tudi trener perspektivnih mladih plezalcev pri Andreju Kokalju v Ljubljani. Takrat še kot trener Asje Gosar sem že nekako imel vizijo, da bi ob ponujeni možnosti bil pripravljen vzgajati naše najbolj perspektivne plezalce.
Kaj je vaš poklic, kaj počnete poleg tega, da ste selektor?
Poleg selektorstva sem že 12 let zaposlen kot prof. športne vzgoje na Ekonomski šoli v Ljubljani, kjer mi vodstvo šole omogoča, da opravljam mojo “sanjsko” službo, kot se včasih pošalim.
Kdo in kako si zasluži mesto v mladinski reprezentanci?
Kot najpomembnejši pogoj je seveda, da je dovolj dober plezalec, da ustreza kriterijem, ki so potrebni za to, da je konkurenčen na tekmah evropske mladinske serije. Da se lahko uvršča vsaj v bližino mest, ki vodijo v finale teh tekmovanj. Predvsem generacija fantov nakazuje, da bomo v prihodnosti imeli tudi močno moško člansko reprezentanco. Letos se je recimo samo na eni tekmi zgodilo, da pri kadetih nismo imeli vseh 4 fantov v finalu. Zato so iz leta v leto kriteriji za vpoklic v reprezentanco zahtevnejši.
Vam na pripravah in tekmah člani reprezentance dostikrat kakšno ušpičijo?
Na to vprašanje vam ta trenutek težko odgovorim. Se pojavljajo občasne neumnosti, ki pa redko presegajo mejo, kjer je potrebno to tudi sankcionirati.
Kakšno je vzdušje v reprezentanci? Se vsi med seboj dobro razumete?
Ko se na tekmovanjih družimo z ostalimi ekipami, nam vzdušje, ki smo ga gradili v preteklosti, vsi po vrsti zavidajo. Ravno razumevanje ekipe in vzpodbujanje je eden izmed pomembnejših razlogov za naše uspehe. Naravno je seveda, da se v skupini ne razumejo vsi z vsemi, smo pa med seboj zelo odkriti in se redko prerekamo.
Glede na kaj se odločate kje bojo potekale priprave? Glede na pogoje v naravnih plezališčih?
V tem pogledu se velikokrat obrnem na Martino Čufar, ki je kot navdušena skalna plezalka vedno polna informacij, predvsem v Franciji, kjer trenutno živi, pozna praktično vse, kar je vredno obiska. Ravno naslednjo pomlad se bomo prvič odpravili tudi v Španijo, kjer se v zadnjih letih premikajo meje v skalnem plezanju. Prvič bomo tudi izvedli priprave, kjer se bomo posvetili samo balvanskemu plezanju, ki je odlična osnova za odpravljanje napak v tehniki, pa tudi v moči plezalec izjemno napreduje. Seveda je zato daleč najbolj primerno neskončno število balvanov v Fontainbleauju, balvanskem področju blizu Pariza, kjer se je ta zvrst športnega plezanja tudi začela.
Zadnje čase mladinska reprezentanca na tekmah dosega ogromno vrhunskih rezultatov. Kaj je vzrok? Boljše priprave, treningi, psihična pripravljenost ...?
Nekaj sem jih že omenil, odlična povezanost ekipe, tudi program dela vsako leto kvalitetno dvigujemo. Letos smo recimo en teden gostili nemško ekipo in izvedli nekaj res vrhunskih treningov. Predvsem konkurenca na treningih je osnova za takšen napredek. V Edinburghu na SMP smo tako skupaj z Nemci pobrali vse zlate medalje pri fantih. Oba selektorja in tudi trenerji smo si bili enotni, da je potrebno to naslednje leto ponoviti in nadgraditi. Imamo tudi ekipo odličnih postavljalcev smeri, ki nam praktično skoraj vsak trening pripravijo nove smeri. Skratka, uspeli smo združiti talent in pridno delo na treningih. Pri tej generaciji, sploh pri fantih opažam, da tudi sami veliko plezajo v skali in naša druženja na skalnih pripravah pomenijo velik napredek.
Kakšno je vzdušje v reprezentanci? Se vsi med seboj dobro razumete?
Ko se na tekmovanjih družimo z ostalimi ekipami, nam vzdušje, ki smo ga gradili v preteklosti, vsi po vrsti zavidajo. Ravno razumevanje ekipe in vzpodbujanje je eden izmed pomembnejših razlogov za naše uspehe. Naravno je seveda, da se v skupini ne razumejo vsi z vsemi, smo pa med seboj zelo odkriti in se redko prerekamo.
Glede na kaj se odločate kje bojo potekale priprave? Glede na pogoje v naravnih plezališčih?
V tem pogledu se velikokrat obrnem na Martino Čufar, ki je kot navdušena skalna plezalka vedno polna informacij, predvsem v Franciji, kjer trenutno živi, pozna praktično vse, kar je vredno obiska. Ravno naslednjo pomlad se bomo prvič odpravili tudi v Španijo, kjer se v zadnjih letih premikajo meje v skalnem plezanju. Prvič bomo tudi izvedli priprave, kjer se bomo posvetili samo balvanskemu plezanju, ki je odlična osnova za odpravljanje napak v tehniki, pa tudi v moči plezalec izjemno napreduje. Seveda je zato daleč najbolj primerno neskončno število balvanov v Fontainbleauju, balvanskem področju blizu Pariza, kjer se je ta zvrst športnega plezanja tudi začela.
Zadnje čase mladinska reprezentanca na tekmah dosega ogromno vrhunskih rezultatov. Kaj je vzrok? Boljše priprave, treningi, psihična pripravljenost ...?
Nekaj sem jih že omenil, odlična povezanost ekipe, tudi program dela vsako leto kvalitetno dvigujemo. Letos smo recimo en teden gostili nemško ekipo in izvedli nekaj res vrhunskih treningov. Predvsem konkurenca na treningih je osnova za takšen napredek. V Edinburghu na SMP smo tako skupaj z Nemci pobrali vse zlate medalje pri fantih. Oba selektorja in tudi trenerji smo si bili enotni, da je potrebno to naslednje leto ponoviti in nadgraditi. Imamo tudi ekipo odličnih postavljalcev smeri, ki nam praktično skoraj vsak trening pripravijo nove smeri. Skratka, uspeli smo združiti talent in pridno delo na treningih. Pri tej generaciji, sploh pri fantih opažam, da tudi sami veliko plezajo v skali in naša druženja na skalnih pripravah pomenijo velik napredek.
Z njim se je pogovarjala Mojca Breskvar.