Kamniški občan - Zanimivosti: Jure Grmšek - Cveto s Križa pri Komendi se je v petek, 27. avgusta, ob 18.30 iz Chamonixa podal na vzdržljivostno tekaško preizkušnjo okoli najvišje gore Evrope,

mogočnega Mont Blanca (4.807 m), imenovano UTMB (Ultra-Trail du Mont-Blanc) z dolžino 166 km in 9.500 metri višinske razlike. Tekma je bila zaradi slabega vremena skrajšana na 98 km s 5.500 višinskimi metri, ki jih je Jure uspešno premagal s časom 14:54:05 ter zasedel odlično 113. mesto med 1253 tekmovalci Tekme so se udeležili trije Slovenci, vendar je le Juretu uspelo priti do cilja. Zmagovalec Britanec Jez Bragg je s progo opravil v času 10:30:37.

Zgodba se je pričela leta 2008, ko se je Jure prvič preizkusil na tekmi »24 ur Sv. Primoža«, kjer je spoznal sotekmovalko Simono Trobec, ki se je pripravljala na tek okoli Mont Blanca. Pogoj za udeležbo na tekmi so 4 točke s posameznih tekem. V Sloveniji je možno zbrati le 2 točki, zato se je Jure udeležil tekme »Učka Mountain trek 2009« na Hrvaškem in pridobil dve točki. Zaradi službenih obveznosti pa se ni mogel udeležiti tekme v Sloveniji, zato je moral organizatorjem posredovati rezultate tekem, daljših od maratona (42 km). Jure jim je poslal
rezultate tekem Grintovci extrem, 24 ur Sv. Primoža, 12 ur Šenturške gore in 12 ur Kališča, ki pa ne prinašajo točk za udeležbo na UTMB. Kljub vsemu so organizatorji ugotovili, da je Jure pravi ekstremist in »ultraš«, zato so mu predlagali, naj na prijavnico vpiše, da se je tekme UTMB udeležil že leto prej. To mu je pomagalo, da je bil tja tudi uradno sprejet.

Na tekmo se je bilo potrebno prijaviti že decembra lani, ko se je Jure začel na izziv psihično in fizično pripravljati. Obiskoval je razne »ekstremne« tekme in treniral v vseh mogočih razmerah. Že pozimi je opravil nekaj daljših podvigov, kasneje pa mu zaradi drugih obveznosti čas ni dopuščal daljših treningov. Začel je razmišljati, da se tekme sploh ne bi udeležil, vendar smo ga prijatelji podpirali in ga spodbujali.
Podporo je dobil tudi v Klubu gorskih tekačev Papež, ki ga finančno podpira. Že nekaj let pa ga opremlja Matjaž iz Koala sport Bled. Nekaj dni pred odhodom je Jure ostal brez spremljevalne ekipe, zato sva priskočila na pomoč midva in mu pomagala pri odpravi.
V sredo, 25. avgusta, se je ekipa »Cveto powerteam« ob enih zjutraj odpravila na pot. V mesto Chamonix smo prispeli okrog desete ure dopoldan. Ko smo postavili šotore v kampu »Chemin du Cry«- nahaja se v bližini mesta in ima prelep razgled na Mont Blanc, smo se odpravili na ogled mesta in poiskali prijavni prostor za tekmovalce. V mestu je vladalo pravo športno vzdušje. Povsod izobešeni plakati, zastave, prijazni in ustrežljivi ljudje. Pritegnile so nas številne športne trgovine, pika na i je bil trg, kjer so na stojnicah predstavljali športno opremo. Polni novih idej in informacij smo se z mislimi na tekmo odpravili iz sončnega Chamonixa proti kampu.
V četrtek zjutraj smo pripravili nahrbtnik, v katerem mora biti vsa obvezna oprema, ki jo ob prijavi oziroma dvigu startne številke organizatorji pregledajo. Nahrbtnik mora vsebovati dve čelni svetilki z rezervnimi baterijami, vetrovko, piščalko, 1,5 L pijače v CamelBak-u, astronavtsko folijo, prvo pomoč, mobilni telefon s polno baterijo, energijski gel in kozarec za pijačo.
Končno smo dočakali dan tekme, a vreme ni bilo preveč obetavno. Jure je ob prijavi dobil tudi večjo vrečo za dodatno opremo, ki ga je nato čakala v Courmayeurju. Dve uri pred startom smo se odpravili v mestno telovadnico, kjer smo od dali vrečo. Kljub temu, da je bilo na kupu več kot 6000 vreč, je bilo vse tako dobro označeno, da nas za njegovo opremo ni skrbelo. Nato smo se odpravili na start. Segla sva mu v roko, mu zaželela srečo in odšla na obrobje starta. Po mestu je odmevala pesem »Conquest of paradise«. Tekma se je začela, midva pa sva ves čas napeto spremljala Juretov čas in ga spodbujala.

Končno na startu prestižne ultra tekme
Jure o svojem velikem trenutku živo pripoveduje: »Pet minut do starta! S Tomažem in Sandro se poslovimo, si stisnemo roke in objamemo. Zaželita mi srečo, Tomaž pa mi še reče: ´Tastar, po pamet´. Ostanem sam med množico ljudi. Tekmovalcev nas je okoli 2300. Iz zvočnikov se zasliši pesem Conquest of paradise. Oblije me kurja pot. Čas se odšteva. Če sem bil pred petimi minutami še popolnoma sproščen, postajam sedaj nervozen. To je prestižna ultra tekma, po kateri sem hrepenel tri leta, in sedaj sem tu na startu. Še trideset sekund ... Pištola poči. Stojim v zadnjem delu ogromne mase tekmovalcev. Približno sedem minut po startu tudi jaz začnem teči, saj je množica prevelika, da bi se lahko zvrstili vsi naenkrat. Začelo je deževati, zato smo si nadeli pelerine. Probleme imam z nezložljivimi palicami. Zadaj na nahrbtniku so mi namreč začele lesti dol. Skušam ujeti pravi ritem, vendar se spomnim Tomaževih besed, naj ne hitim na začetku. Prav tako so mi v glavi odzvanjale besede prijatelja Ivana Šavsa, naj začnem počasi, saj bodo zame odločilni vzponi. Po osmih kilometrih pritečemo do prve okrepčevalnice v Les Houches-u, kjer spijem samo kozarec vode in tečem naprej. Končno prvi klanec. S palicami, ki jih sedaj ves čas držim v rokah, se odlično poganjam in sem tako precej hitrejši od ostalih tekmecev. Prehitevam le tam, kjer je dovolj prostora, saj nočem po nepotrebnem trošiti moči. Nekje ob poti imajo suho sadje, kjer ga tekmovalci zajamemo kar z roko iz posode. Klanec me tako prevzame, da bi šel kar na ´polno naprej´, vendar vem, da moram počasi, tekma se je šele dobro začela. Dež, ki je vmes že prenehal, zdaj spet začne padati. Vzpenjamo se na Le Delevret. Okolica se mi zdi znana. Spomnim se, da sem tu že bil leta 2007 in 2008, ko smo šli na Mont Blanc. Danes pa sem tu z namenom, da grem okoli njega. Še vedno dežuje in ker se je začelo mračiti, prižgem naglavno svetilko. Sledi ubijalski spust. Le redki tekmovalci tečejo, saj je pot travnata in mokra, po sredini pa blatna. Na začetku sem previden, saj še ne vem, kako se bodo v mokrem obnesle nove superge. Začel sem teči, saj sem ugotovil, da so odlične. Uporabil sem tehniko, ki sem se jo naučil od ´starih mačkov´ na zimski ligi na Kališče. Prehitevam sotekmovalce. Ta tehnika deluje le na najbolj strmih spustih, zato me začnejo tekači počasi prehitevati. Zagledam luči in po nekaj serpentinah smo že v mestu Saint Gervais, kjer je okrepčevalnica pod velikim šotorom. Hitro spijem juho in že sem pripravljen za odhod, vendar opazim, da se nikomur nikamor ne mudi. Zdi se mi čudno, da nihče od teh, ki so se ustavili v okrepčevalnici ne nadaljuje poti. Neko dekle sem vprašal, kaj se dogaja. Izvedel sem, da je tekma prekinjena zaradi slabega vremena. Veliko tekačev je popolnoma zbeganih. Pokličem Tomaža, ki s Sandro nestrpno čaka novice. Povem jima, da je tekme konec. Pokličem še domače, ki budno spremljajo dogajanje preko spleta. Vmes začne še močneje deževati. Grem čez cesto v dvorano, kjer se preoblečem v suha oblačila. Končno sporočijo po zvočniku, da zaradi močnega deževja v Italiji, naraščanja hudournikov in ostalih voda ter sneženja na prelazih preko 2500 m organizatorji prekinjajo tekmo.
Organizirali so prevoz nazaj do Chamonixa. V kamp prispem ob enajsti uri zvečer, kjer Tomaž in Sandra še bedita in me čakata. Na kratko jima povem, kaj se je zgodilo in kako je potekalo pretečenih 21 km.«

Ponovno na start - tokrat 98 km
Ob sedmih zjutraj zaslišimo klice naših sosedov Spancev, ki povesta, da se tekma nadaljuje. Organizatorji so se odločili prepeljati 1200 tekmovalcev iz Chamonixa čez tunel do novega starta v mestu Courmayeur in start UTMB združiti s startom TDS.
V istem obdobju namreč potekajo štiri različne tekme: najbolj znana UTMB (Ultra-Trail du Mont- Blanc) - dolžina proge: 166 km, vm: 9500, limit: 46 ur; CCC (Courmayeur Champex Chamonix) - dolžina proge: 98 km, vm: 5600, limit: 26 ur; TDS (Sur les Traces des Ducs de Savoie) – dolžina proge: 111 km, vin: 7000, limit: 32 ur in najdaljša hiperultra timska varianta PTL (La Petite Trotte a Leon) - dolžina proge: 240 km, vm: 18 000, limit: 110 ur.

Jure se takole spominja drugega starta: »S sendvičem v roki tečem za Špancema na avtobus, ki nas bo prepeljal na drugo stran tunela pod Mont Blancom v mesto Courmayeur. Tam bo start nove tekme, proga pa bo dolga 98 km. Startali bomo tekači, ki smo bili prijavljeni na progi UTMB in pa TDS (111 km). Na avtobusu sem še napol spal, tisti kos kruha s pašteto pa sem prežvekoval še na startu. Pred začetkom spijem Redbull in izotonično pijačo. Malo sem že prišel k sebi. Gneča je nepopisna, tekmovalcev se je nabralo že okoli 1000. Tokrat stojim nekje na sredini. Ko 15 minut pred začetkom zaslišim pesem »The eye of the tiger«, se začnem koncentrirati na tekmo. Zaprem oči in v glavi si zopet ustvarim tisto, kar se mi je včeraj po tekmi sesulo. Začni počasi! Start. Kmalu začnemo teči. Tek je počasen, v gneči se skoraj ne da prehitevati, pa saj tudi nočem! Naposled je konec asfalta, sledi še nekaj makadamske poti, kmalu pa odcep na ozko planinsko pot. Tempo hoje me utruja, saj je čisto prepočasen. Na serpentinah in širših delih prehitevam, a le toliko, kolikor dopuščajo. Ne zaletavam se in ne trošim energije po nepotrebnem. Počasi se dvigamo. Sledi dolga prečnica, kjer se lepo vidi dolga kolona tekačev. Vmes pada dež in sije sonce, v dolini pa se lepo vidi mavrica. Iz sosednjih pobočij padajo slapovi, ki vodo dobijo iz mogočnih ledenikov. Narava je tu res čudovita. Začne deževati. Sledi še nekaj serpentin, kjer prehitim tekače. Pridemo do okrepčevalnice, kjer spijem nekaj kokakole, juho in odbrzim naprej proti prelazu na višini 2000 m. Megla postane tako gosta, da pred seboj vidim manj kot pet metrov. Še vedno se dvigamo na prelaz. Prehitim še nekaj tekačev, naposled pa se mi zazdi, da sem popolnoma sam. Odleže mi, ko vidim zastavico. Postaja vse bolj mrzlo. Zebe me v prste na rokah. Čeprav imam v nahrbtniku rokavice, se mi zdi škoda časa, da bi jih vzel ven. Hitim naprej na vrh prelaza. Sledi spust. Pot je zelo blatna, uspe mi ujeti ritem in prehitim še nekaj tekačev. Nato ravnina in rahel vzpon. Po treh spustih me začne boleti koleno, zato ga povijem. Na vsakem vzponu ogromno pridobim. Med tekom opazujem naravo, ki je res fascinantna. Zaradi oblačnosti vidim samo del slapu. Nekje med Issertom in Champex-Lec je bilo v gozdu izrezljanih polno lesenih skulptur. Ko se zopet dvignem na enega izmed mnogih prelazov, se po nekaj minutah stemni, tako da prižgem čelno svetilko. Po dolgem spustu in v trdi temi pritečem v mesto Vallorcine. Tam si vzamem nekaj časa za okrepčilo, nato odhitim v noč. Pred seboj ne vidim nikogar. Pot poteka ob železnici in se rahlo dviga. Ne tečem, temveč hodim zelo hitro in si pri tem pomagam s palicami. Ko pridem za ovinek, mi pogled uide na nasprotni breg, kjer so v vijugasti koloni vidne lučke. Tako visoko moramo še? Prečkam cesto, kjer so redarji. Z enakim tempom zagrizem v strm breg. Tekmovalce dohitevam, kot da bi stali pri miru. Prehitim jih vsaj od dvajset. Ko že mislim, da bomo na vrhu, se okoli ovinka pokaže nova vzpetina, za spoznanje manj strmo. Tu prehitim še tri. Ko le prispem do vrha, pričakujem,. da bo sledil spust. Pa ni tako. Pot vodi malo gor in nato spet dol. Za utrujenega človeka kar zahteven teren, saj je pot skalnata, vmes teče voda. Končno pridem do šotora, kjer spijem kokakolo. Tam mi povedo, da je do naslednje okrepčevalnice približno 20 minut. Teh nekaj minut se mi neskončno vleče. Od okrepčevalnice je nato še okoli 7 km do cilja. Spijem nekaj vode in pojem čokoladico. Ko hočem nadaljevati mi oskrbnik okrepčevalnice predlaga, naj raje malo sedem in si odpočijem. Očitno nisem izgledal sposoben nadaljevati pot. Nasmehnem se mu in odidem naprej. Malo naprej se res usedem, snamem nahrbtnik, vzamem nekaj gela in spijem napitek Che guarana. Precej sem sesut. Prehiti me kar nekaj tekmovalcev. Odhitim za njimi. Sledi spust po smučišču. Nato se pot v serpentinah spušča v mesto, kjer končno zagledam luči. Chamonix! Tečem naprej, svetilka že slabo sveti, pa še megla se je spustila. Zamenjam svetilko in tečem naprej.
Telo ni več tako utrujeno, čutim, da ne bo več trajalo dolgo. Kmalu izza ovinka zaslišim: »Cvetooo!« Bila je Sandra, ki mi je šla naproti. Oglasim se, prav vesel sem je. Skupaj tečeva proti cilju. Sandra mi narekuje tempo, ki je kar soliden, glede na kilometre, ki jih imam za seboj. Prehitiva tri tekmovalce. Kar naenkrat sva v mestu. Povečujeva tempo. Malo me še usmerja. Nekje na poti naju pričaka Tomaž. Pred seboj zagledam tekača. V glavo mi šine ideja, da bi ga prehitel. Opazim, da ima dober tempo. Pospešujem Začnem šprintati. Tekmovalec se malo ustavi in da kolegu roko, ko opazi, da šprintam za njim A preden začne teči, sem že mimo njega in ob enih zjutraj in 11 minut pritečem skozi cilj, kot da bi tekel na 100 metrov in ne na skoraj 100 km. Na cilju me držijo pod pazduho, snamejo čip iz roke in startne številke ter dajo brezrokavnik kot nagrado vsakomur, ki pride na cilj. Pospremijo me do okrepčevalnice, kjer si vzamem nekaj kruha, sira in salame ter seveda tudi zasluženo pivo. Nič mi ne tekne. Koščka kruha ne pojem do konca, tudi piva ne morem spiti. Nekaj časa še sedimo tam, potem pa gre Sandra pogledat, katero mesto sem dosegel. Sandra izgovori 113. Fenomenalno! Kar ne moremo verjeti. Objamemo se, vsi smo zmagali. Spomini in veselje pa so prišli za mano šele v naslednjih dneh.«

Tekmovalci takih izzivov se zavedajo, da tekme prinašajo tudi negativne strani, kot so utrujenost, premraženost, lakoto, nevarnost poškodb, padcev itd. Veliko športnikov pa že pred ciljem obupa. Statistika pravi, da tekmo konča le 52 % udeležencev. Juretu je to uspelo in že snuje načrte, kako bo naslednje leto pretekel vseh 166 kilometrov.

Tomaž Cukjati, Sandra Prešeren in Jure Grmšek