na Jermanovih vratih od 18. do 26. maja 1947. Gore in ljudje: V tečaj so bili pozvani alpinisti, ki v osnovi obvladajo plezalno tehniko in imajo veselje do gorskega reševanja... »Reševalec je izpopolnjeni lik pravega gornika«... Razmere na Sedlu po 62. letih...
Potreba takega tečaja je bila nujna, ker mora Gorska reševalna služba FSZ v najkrajšem času vzgojiti zadostno število sposobnih reševalcev, ki bodo vselej in povsod, tudi v najslabšem vremenu in. nevarnem terenu priskočili ponesrečenim gornikom na pomoč. Za tehničnega vodjo je bil določen tov. Uroš Župančič, kot inštruktorji pa so sodelovali s predavanji in vajami na terenu tov. dr. Novak, Janez Krušič, Andrej More, Marjan Keršič in Maks Medja. Administrativno in ekonomsko delo v tečaju je prevzela ljubljanska reševalna baza.
Vsega skupaj se je zbralo 21 tečajnikov, in sicer: iz Celja 6, iz Tržiča 3, iz Ljubljane 4, iz Št. Vida 1, iz Kamnika 2, iz Bohinja 1 in z Jesenic 4. V nedeljo so v Kamniški Bistrici skupaj s svojimi vodniki (4. z Jesenic in 2. iz Ljubljane) prisostvovali proslavi pred spomenikom planincev, padlih v NOV. Po proslavi so tečajniki odšli na Kamniško sedlo, kjer jim je vodja pojasnil namen tečaja in razložil spored.
2. dan, 19. maja so bili tečajniki razdeljeni na štiri vadbene skupine:
1. skupina: vaditelj Marjan Keršič, njegov pomočnik Bojan Držaj. Tečajniki: Marjan Perko, Dušan Koštomaj, Janez Baraga, Jože Koštomaj.
2. skupina: vaditelj Andrej More, njegov pomočnik Vencelj Štrukelj. Tečajniki: Vlado Lepin, Vlado Cimperšek, Martin Ceplin, Peter Erjavšek.
3. skurpina: vaditelj Maks Medja, njegov pomočnik Dušan Košir. Tečajniki: Alojz Ažman, Ivan Marolt, Alojz Zaletel, Ciril Debelljak, Janez Bergant.
4. skupina: vaditelj Janez Krušič, njegov pomočnik Ljubo Zupančič. Tečajniki: Janez Frelih, Staza Černič, Marjan Salberger, Branko Perko.
Vaditelji skupin so dobili naloge in sicer:
1. skupina: po poti s Sedla proti Okrešlju; kopridejo do snega pod steno, krenejo po snegu na levo na Kotliče, se vrnejo čez Boštjanico na vrh Brane in sestopijo po vzhodni Šiji na Sedlo. Med potjo naj skupinsko vežbajo pravilno in previdno hojo na stezi, posebno pozornost naj posvetijo zapadnemu kamenju in pravilni hoji po strmih snežiščih, varovanju ob cepinu in zaviranju padcev na snežišču.
2. skupina: levi vstop v Brinškov kamin, spuščanje po vrvi skozi Jugovo poč do nadelane poti in po njej do vrh Sukalnika ter povratek po isti poti na Sedlo; med potjo urjenje pravilne hoje po strmih snežiščih, spuščanje po vrvi in seznanjanje z osnovnimi prijemi plezalne tehnike.
3. skupina: sestop s Sedla po snežišču v Klin in po snežnem žlebu na greben Sukalnika, sestop po poti na Sedlo; med potjo naj uri kot 2. skupina.
4. skupina: po snežišču s Sedla na Wunderlichov sneg in z njega v Wisiakovo grapo, po njej na Sukalnik in nazaj po poti na Sedlo; med potjo naj se vadi pravilna hoja na snegu.
Skupine so odšle na vadišča ob 6.30 in se vrnile med 12. in 13. uro. Pri urjenju jih je nadziral tehnični vodja, ki, je ugotovil neizurjenost nekaterih tečajnikov in negotovost v hoji po snežiščih zaradi slabega obuvala. Vse skupine so se vrniile brez nezgod. Od 14.30 do 16. ure je predaval Župančič o organizaciji Gorske reševalne službe FSZ in o njenih nalogah. Govorilo se je tudi o liku fizkulturnika in še prav posebej alpinista, ki mora stremeti za tem, da porablja svoje, sproščene sile za uspešno izvedbo našega prvega petletnega načrta, ki je jamstvo boljšega življenja našega človeka. Reševalec je izpopolnjeni lik pravega gornika. Od 16. do 18. ure urjenje skupinskega spuščanja po snežiščih, padcev in pravilnega ustavljanja. Od 20. do 21. ure je predaval Župančič o zgodovini alpinizma doma in v svetu.
3. dan, 20. maja so skupine odšle ob 6. uri na vadišče: 1. in 2. skupina s Sedla po snežišču na Wunderlichov sneg in dalje skozi Wisiakovo grapo do poti, ki vodi s Sedla na Sukalnik in dalje na Planjavo. Tu sta se skupini ločili. Prva je nameravala preplezati jugozahodno rebro Planjave, v Modčevi smeri, druga pa povzpeti se skozi rov in okno na Planjavo. Ob 8. uri se je tečajniku Alojzu Koštomaju iz Celja pripetila nesreča zaradi neprevidnosti na lahkem, a nevarnem terenu zaradi nepravilnega ravnanja s cepinom, kar mu je onemogočilo uspešno zaviranje padca. Tretja skupina je odšla v Brinškov kamin. Četrta skupina se je razdelila na dva dela, ki sta plezalla v zahodnem grebenu Planjave.
Ko se je pripetila nesreča, so vse skupine prekinile urjenje in pristopi le k reševanju. Pred deseto uro je bil pri ponesrečencu zdravnik dr. Novak in mu obvezal glavo. Ostali so uredili prevoz ponesrečenega Koštomaja v dolino in dalje v bolšnišnico. Dr. Novak je odhitel naprej v Kamnik, kjer je naročil reševalni avto in obvestil prof. dr. Lavriča, da pripravi vse potrebno za operacijo; ob sodelovanju vseh tečajnikov je bil Koštomaj v globoki nezavesti ob 15. uri oddan na reševalni avto. Reševalci so se takoj nato vrnili na Sedlo.
Od 20. do 21. je predaval dr. Novak o petletki in nekaterih političnih vprašanjih.
4. dan, 21. maja. Od 6. do 7. ure pisanje tečajnih dnevnikov. Od 7. do 9. ure je predaval dr. Novak o prvi pomoči v gorah. Od 9. do 13. ure urjenje v Babah; plezanje in spuščanje
po vrveh (slabo vreme, megla in dež). Od 15 do 17. ure plezanje, urjenje na snežiščih, padec, pravilno zaviranje, bivaki v snegu »medvedja luknja« (dež). Od 17; do 18. ure kontrola
dnevnikov. Od 18. do 19. ure politična ura, vodil jo je dr. Novak. Od 19. do 20. ure je predaval Župančič o našem alpinizmu od 1920 do izdaje »Našega alpinizma«; diskusija.
5. dan, 22. maja. (slabo vreme). Od 8. do 12. ure je predaval dr. Novak o prvi pomoči v gorah. Od 13. do 17. ure odmor, pisanje in izpopolnjevanje dnevnikov. Od 15. do 17. ure orientacija in čitanje kart; predaval je tov. Janez Krušič. Od 17.30 do 19. ure urjenje na snežiščih, padci, zaviranje, bivaki. Od 20. do 21. ure plezalna tehnika, predaval je tov. Keršič.
6. dan, 23. maja. (slabo vreme). Od 7. do 8. ure pisanje dnevnika. Od 8. do 10. ure je predaval Krušič o orientaciji na terenu in na karti. Od 10. do 13. ure pohod vseh tečajnikov po spodnji poti proti Okrešlju, po snegu v Kotliče, povratek skozi Boštjanco na Sedlo. Od 15. do 17. ure je dr. Novak praktično učil prvo pomoč (dež). Prišlo poročilo o smrti Alojza Koštomaja, učenje se je prekinilo.
7. dan, 24. maja. Ob 6. uri odhod na skupno turo čez Boštjanco v Kotliče, na Tursko goro in v zavetišče pod Skuto, od tod skozi Turski žleb na Okrešelj in na Jermanova vrata, spuščanje v Dülferjevem sklepu in v Grammigerjevem sedežu. Povratek na Sedlo ob 14. uri. Do 17. ure odmor in pisanje dnevnikov. Od 17. do 20. ure urjenje pod Planjavo; spuščanje ponesrečenca z reševalnim drogom in vrečo ter z Grammigerjevim sedežem. Od 20. do 21. ure politično predavanje dr. Novaka.
8. dan, 25. maja. Ob 5.30 uri odhod Celjanov na pogreb ponesrečenega Koštomaja v Celje.
Ob 6. uri skupinski odhod tečajnikov po poti na Sukalnik in dalje na vrh Planjave, spuščanje
po snegu na Korošico in dalje na vzhodni del Ojstrice. Nato čez Planjavo nazaj na Sedlo,
kamor,so prispeli ob 16. uri; med potjo spoznavanje imen gora.
9. dan, 26. maja. Ob 6. uri odhod skupin po vzhodni Šiji na vrh Brane, slabejši po običajni poti. Na vrhu Brane ponavljanje predelane snovi in izpraševanje. Urjenje padcev na snežni strehi, plezanje po snežni vesini in varovanje s cepinom; nato povratek na Sedlo. Od 13. do 15. ure urjenje pod Planjavo, Dülferjevo spuščanje, spuščanje ponesrečenega z reševalno vrečo in z Grammigerjevim sedežem. Ob 17. uri skupni odhod v Kamniško Bistrico. Od 19. do 20. ure kritika, dognanja in sklepi.
Zlasti se je ugotovilo:
1. Pomanjkanje opreme, čevljev, nogavic, obleke, prav tako tehničnih pripomočkov;
2. Pisanje dnevnikov na tečajih je koristno.
3. Kritična ura je na vsakem tečaju potrebna. Tečajnikom se priporoča večja disciplina.
4. Priznanje se izreče dr. Novaku in M. Keršiču, ki se za požrtvovalno delo
pri nesreči tov. Koštomaja predlagata FZS za pismeno priznanje.
5. Prvo mesto med tečajniki je zasedel Marjan Perko, drugo Ciril Debeljak;
iz Celja in tretje Janez Frelih z Jesenic; vsi trije so dobili skromna praktična darila (kline, zanke in pomožne vrvice).
6. Tehnični vodja je pozval tudi ostale, ki na tem tečaju niso dosegli najboljših mest, da doma študirajo in, se na terenu urijo, da bodo na prihodnjem tečaju pokazali boljše uspehe.
7. Vse baze naj v bodoče zbirajo za reševalne tečaje najboljše gornike, ne pa začetnike, kot je bil n. pr. tov. Koštomaj.
8. Snov se mora obravnavati tudi teoretično, reševalec mora biti dober alpinist, mora obvladati vse težave in poznati nevarnost gora.
10. dan, 27. maja. Nekateri reševalci so odšli domov, inštruktorji, Marjan Perko
in Marjan Salberger pa so se udeležili reševanja ing. Höflerja na Kočni.
Ob zaključku tečaja se predlaga, da dobi Marjan Perko reševalno legitimacijo
in reševalni znak, ostali tečajniki pa so reševalni pripravniki in se morajo zato voditi v evidenci za bodoči tečaj.
Vsem gornikom in alpinistom se priporoča, da opravijo čim več skupinskih izletov v gore: Gorenjci v Kamniške Alpe, Kamničani etc. v Julijske Alpe itd.; naveze se morajo med seboj bolj seznaniti. Vsi tečajniki kakor tudi stari reševalci morajo redno ali vsaj polletno poročati Gorsko reševalni službi FZS o svojem gorniškem udejstvovanju.
Vodstvo tečaja Gorske reševalne službe FZS na Jermanovih vratih.