Na današnji dan, 24. julija 1931, so Joža Čop, Matevž Frelih, Miha Potočnik in Stanko Tominšek opravili orientacijsko najtežavnejšo turo v Steni.

Miha Potočnik: Če se spomnim nazaj na tiste čuda polne čase pred nekaj leti, mi postane nekam milo pri srcu in skoraj bi rad, da bi se znova vrnili. Saj so bili tako prelestno lepi in vseh pričakovanj polni, da me ob misli nanje še danes prevzame toplota. Kako mlada so bila tista tri, štiri poletja, ko sem po Mojstranskem kolodvoru ob nedeljah in praznikih pri vsakem večernem vlaku lovil Čopovega Joža in ga milo prosjačil, naj me vendar enkrat vzame s seboj v robe, kamorkoli in kadarkoli; če drugam ne, vsaj v - Triglavsko Steno naj me popelje. Ta je bila cilj in višek vseh mojih želja in skrbi; saj sem to nedopovedljivo uganko neštetokrat gledal iz vseh svojih pohlevnih »rajž«, požiral sem jo z očmi in s srcem, od blizu, od daleč in od vseh strani. Pa vsakikrat mi je bila še zagonetnejša in nedosegljivejša; še v ponočnih sanjah mi je lebdela pred očmi, kako tone v mračnih prepadih in silnih strminah sredi najsončnejše pokrajine – vsa sama, vase pogreznjena in v neprodiren molk zaprta: ta Zlatorogov zakleti grad!

Tri leta sem lazil za Jožem kakor Trentar za gamsom; četrto leto me je uslišal. Bil sem le preveč siten in nadležen, da bi se me mogel zlepa odkrižati. Jasna in čista, kakor za nedeljo in zali praznik, je bila Stena tistega septembrskega popoldneva sedemindvajsetega leta, ko naju je s prijateljem Hafnerjevim Jožetom vodil Joža po »Slovenski smeri«. Tisti dan smo uživali svoje najlepše urice, polne čudes, ki so se nam korak za korakom razodevale s tisto preprosto iskrenostjo in veličino, ki te vsega prevzame za vedno. Triglavska Stena, prelest prečudežnega imena!
Tistikrat me je Stena dobila v svojo oblast in od tedaj romam leto za letom po njenih strminah, vedno vesel in židane volje, čeprav mi včasih pokaže tudi svoje roge. Saj sva potem še bolj prijatelja! Bog ve, koliko klafter vrvi je od tistega septembra že steklo skozi moje roke, koliko klinov sem zabil in spet populil iz Triglavskih špranj, koliko doživetij in nezapopadljivih krasot sem zaklenil na varno - kdo jih je štel? Prebrodili smo Triglavsko Steno podolgem in počez, malokateri kotiček nam je ostal še skrivnost, leto za letom smo njeni stalni gostje in nadlegovalci. In vendar se človeku včasih le stoži tudi po tistih letih, čeprav bi današnjih ne zamenjal zanje, tudi če bi mi kdo še kaj navrgel! Saj tiste dni smo bili s svojo plezarijo še v maju - danes, menim, smo že blizu Velikega Šmarna! A vseeno zaradi tega Triglavska Stena ni nič manj mogočna in zagonetna, nasprotno: še višja in silnejša stoji pred menoj; kakor mavrica je, ki misliš, da jo zdaj pa zdaj zgrabiš in pritisneš k sebi, pa se ti vsakikrat prebrisano izmuzne.

V letu enaintridesetem nas je spet prav močno imelo, kajti, kadarkoli smo se poprej mudili v Vratih, vedno nam je pogled kar sam od sebe splaval v Triglavsko Steno, brskali in iskali smo s pazljivim očesom po njej, kod bi bilo za nas še kaj opravka. Kakor nalašč smo prejšnja leta prelezli srednji Triglavski Steber in se z njim na prvo roko spoprijateljili. Že na tisti nepozabni romarski poti po Črnem grabnu nas je nepričakovano osupnila v najzgornjem kotlu dobro izhojena gamsova steza, ki se je od Bog ve kod prerinila v to puščavo - to je bilo treba pač šele dognati. Pa takrat za to ni bilo časa, le zapomnili smo si to mesto, saj čez sedem let vse prav pride.
Pozneje smo večkrat ugibali, odkod neki in po kaj se le priplazijo gamsi v Črni graben. Biti mora to prav lep in iznajdljiv prehod; saj je dobro znano, da gams ne hodi po najgršem, če ga nihče ne preganja - tu notri ima pa še pred Trentarji mir. Tako smo polagoma sklepali in sklenili, da bi ne bilo narobe, če bi se okorajžili in stopili kdaj pogledat za gamsi, seveda brez puške in lovskih namenov. In ko smo preplezali našo varianto iz Skalaške v Prusikovo smer, smo v tistem ogromnem kotlu pod Plemenicami zopet naleteli na gamsove sledove in tik med Jugovo Grapo spodili celo majhen trop, ki je brez pomišljanja pobegnil po laštah in policah v gibčnih skokih daleč tja na desno proti Luknji. Sama od sebe se nam je tedaj vrinila misel na zvezo med Črnim grabnom in Plemenicami in, komaj je bila vsejana, nas ni več zapustila. Od tod do konca je bil le še majhen skok: če bomo plezali v Črni graben in potem prečkali po sredi Stene na Plemenice, zakaj ne bi poskusili prečkati vse Stene prav od Praga sem? To je bila zamisel, da bi jo najrajši kar objeli. Tako preprosto spoznanje, a vendar delo le za krepke roke in jasno glavo!

Na delo smo šli takoj in brez odlašanja. Pozimi in pomladi smo premotrili vse možnosti in prehode, razčlenili vso rajžo podrobno po težavah in po krajih, kjer nam od daleč tudi naše bistro oko ni moglo dognati, kako bodo opravile roke, kadar bo šlo zares. Pri ogledovanju so nas posebno zanimale in z negotovostjo plašile štiri uganke, ki jim iz daljave nismo vedeli primerne rešitve; zatrdno pa smo upali, da bodo od blizu prijaznejše. Skrbelo nas je namreč tole: kod bomo vstopili s Praga v Steno, da bo vstop vsaj približno na sredi višine Stene, in kako je neki svet ustvarjen na nadaljnji poti s Praga do »Slovenske smeri«. Kajti vse police, ki smo jih s pobožnimi željami ogledovali iz Aljaževega Doma, so se dosledno končevale nekje sredi te razdalje v gladko odklanih, visokih stenah, v katerih tudi s klini ničesar ne opraviš. Drugo oviro nam je zastavila pot iz »Nemške smeri« v Črni graben; ta je bila videti najbolj resna in neprijazna.
Na vseh svojih dosedanjih potih po Steni namreč nismo mogli dognati, če je iz Nemške smeri naravnost v zadnji kotel Črnega grabna prehod mogoč. Imeli smo sicer za skrajno silo prehod v Graben že pripravljen, namreč tistega, ki smo se ga ob plezanju »Gorenjske smeri« leta 1928 poslužili, a to bi bil prevelik ovinek od načrta, ker bi na ta način morali kakih 300 metrov plezati po Nemški steni doli in potem isto višavo na drugi strani po Grabnu zopet navzgor. - Toda, če ni drugega izhoda? Kadar vsa druga mobilizacija odpove, je črnovojnik tudi še dober! Joža je trdil, da sploh ni druge možnosti – saj vendar vidi -; meni pa kar ni šlo v glavo, da bi na ta način črta naše prečke čez Steno utrpela tako hude krivulje. Zato sem, čeprav je bil Joža nekoliko nejevoljen, sitnaril in besedičil toliko časa, dokler nismo sklenili, da žrtvujemo enodnevni pohod v Nemško smer in do zadnjih možnosti prebrskamo Nemški steber nekako v sredi njegove višine. Navsezadnje je morda le kaka skrita lašta kje, ki nas bo rešila. Če pa ne, bomo imeli vsaj mir pred vestjo in očitki, potem ko si bomo položaj pogledali od blizu.

Tretje vprašanje je bila zveza med Črnim grabnom in našo varianto. Ta nas ni preveč skrbela, ker smo ob plezanju te variante videli, da prehod proti Črnemu grabnu, proti kateremu vede cel sklad polic, najbrž ne bo težaven; domnevo je stvarno potrjevala še ona gamsova steza in dejstvo, da bomo ta del poti plezali nekoliko navzdol; pri takem plezanju pa opravi včasih klin in vrv tudi take posle, za katere so gole roke prekratke in prenerodne. - Četrti vprašaj je bil zarisan med Prusikovo smerjo in Plemenicami; delal pa nam ni kaj prida skrbi; saj smo videli, da tamkaj vede iz kotla nešteto polic v smeri proti zahodu; ena izmed njih bo že prava, ni zlomek!
Po teh ugotovitvah smo jo udarili kar po opravkih; saj je bil že julij, preden smo vse premislili in prav napeljali. Odločili smo se pred dokončno rešitvijo vprašanja za delne poizvedbe v Steni, da se človek ve pripraviti; toliko hudo tudi ni, če si odbit takrat, ko ne gre še prav za - res.

Tako smo jo mahnili prve dni julija v Nemško smer in smo od tam zavili kakih 200m pod Nemškimi turnci proti Slovenski smeri po policah, žlebovih in lahkih skalah - kar spotoma smo bili tam.
V Slovensko smer smo prišli nekoliko nad belimi platmi in smo zagrabili kar prvo širšo polico, ki se nam je ponudila. Lezli smo tako, prestopaje s police na polico, zložno kvišku, izbirali sem pa tja za spremembo kak dimnik in brez posebnih ovir dospeli na rob stene, ki se spušča že na Prag; le kakih osemdeset metrov višave nas je še ločilo od steze. Stali smo v škrbini vrh globoko zajedenega grla, ki se dviga v steno nad prvim studencem v Pragu. Lotili smo se kar grla, čeprav na prvi pogled ni kazalo posebne vljudnosti; še rdeč in krušljiv je bil hudiman! No, po prvih plašnih metrih sestopa nam je Joža že veselo oznanil, da ni kaj prida težav; češ ko bomo tu gori v breg hodili, jih pa celo ne bo. Kar hitro smo bili na pesku pri studencu, kjer smo za likof na sončni skali vrgli – »duraka«. Ta ponosni naslov si je topot z veliko spretnostjo nas ostalih treh priboril v prehodno last Frelihov Matevž.

Prvo uganko smo torej srečno razvozlali in naše upanje na srečen uspeh je nemalo zraslo. Drugikrat spet sta šla Joža in Matevž na oglede. Našla sta ob tej priliki iz Nemške smeri v Črni graben prehod, najlepši, kar smo si jih mogli sploh želeti; prodrla sta ob tej priložnosti prav na Gorenjski turnc. Lahko si mislite, kako sva bila s Stanetom vesela ob njunem poročilu, posebno še jaz, ki mi je moje poprejšnje priganjanje in navdušenje dalo prav.
Po vseh teh uspehih nismo hoteli nič več odlašati. Čakali smo le še na to, kdaj bomo vsi štirje imeli čas in kdaj bo vreme kaj bolj stanovitno; saj bi po naših računih utegnila pot trpeti tudi dva dni.
Da bi pa noč prebili v Steni - v deževnem vremenu? Ne! Imeli smo za 22. julij zmenek za v Vrata in tako sva jo z Matevžem prilomastila tisto popoldne z vso opremo v Aljažev Dom; Joža in Stane sta imela priti zvečer za nama. Čakala sva ju precej pozno v noč; zastonj: Joža je moral ravno tisti dan v Ljubljano po vizume za na Matterhorn in tako je še Staneta pridržal v mestu, da sta skupaj letala od gosposke do gosposke. Tako sva z Matevžem obtičala sama v Vratih. Zato sva kar na hitro roko naredila načrt namesto preloženega. Mahnila sva jo navsezgodaj v Bavarsko smer; tisti konec naju je že precej časa mikal.
Dobrih osem ur sva se motovilila do Kugyjeve police, čeprav me je Matevž prav v ruskem jeziku moral priganjati, da sem hitreje plezal. Zadnjih sto metrov nama je dalo precej opravka, ker je bila stena pod izstopom prevlečena s skoraj za mezinec debelo ledeno skorjo. Zato sva na Kredarici ukazala kar pol litra kuhanega, da sva se odtajala. Jedva je bilo vino na mizi in prvi kozarec v rokah, že naju zasači Joža, ki je ves oznojen vstopil in takoj za njim Stane. To presenečenje!
Primahala sta jo skozi Kot za nama, ker so jima povedali v Mojstrani, da bova z Matevžem najbrž strašila po Kredarici. Zdaj je bilo vse prav: vsi štirje smo bili skupaj in vreme kakor naročeno!
Nič se nismo dosti več menili tisti večer, mudilo se nam je v jaslice; kajti kratka in neprespana noč je v steni težja ko najhujši previs.

Sonce se je šele motalo izza Kamniških planin in s svojimi bistrimi žarki obetalo jasen dan, ko smo podjetni in prespani odhajali s Kredarice. Sneg na ledeniku je bil še zmrzel, da je hrstel in cvilil pod podplati, in sveža sapa tam od trentarske strani nam je gnala spočito kri po udih, ki so komaj čakali, kdaj se spoprimejo s težavami v Steni.
Žlobudrali smo vsi živi kakor race, celo zavriskali smo, prešerna in razposajeno; saj zdravje kar samo leze iz človeka v takem jutru in sam komaj veš, zakaj si pravzaprav tako židane volje. - V dolini je to čisto drugače!
Ob šestih se že grizemo s tistim rdeče razpokanim grlom nad studencem v Pragu. »Nič preveč ne sitnari! Saj smo že znanci.« Kar brž smo na škrbini vrh žleba. Globoko doli v dolini napovedujejo oddaljeni vriski svoj obisk očetu Triglavu; pod nami pa steza še kar počiva, saj nekaj daljši jutranji odmor ne škoduje, ko je ra čez dan toliko dela in zadrege. Le drobni plezalček je od nekod prifrčal za nami, obesil se je spretno v gladko skalo in stikal za zajtrkom; njegove živo pisane frfotajoče perutničice cveto na sivi pečini kakor ravšje, ki mu veter nagaja. No, plezalčku je šlo, z mladega je vajen pečin, še previsi so mu le v igračo in zabavo! Bog - ko bi tudi mi imeli perutnice, da bi šli in mogli, kamor nas tolikokrat vleče! Pa saj gre tako tudi; potrpljenja je treba, otroci tudi nismo, da bi hoteli vse imeti, kar nam pride na misel; človek mora Boga zahvaliti že za to, kar mu je dal.
Pred nami leži Severna Stena v vsej svoji širjavi, na Plemenicah že sije sonce, na daljnem obzorju pa silijo in se drenjajo iz globokih dimastih dolin obžarjeni vrhovi in ostri špiki, morje bogastva in naših skritih želja! Pa kaj, tudi okrog nas ni beračija, čeprav je videti vse nekam bolj po kmečko v primeri z ono gospoščino tam v daljavi! Na kmetih še gnoj diši, pri gospodi je pa največkrat še šampanjec iz pelina!
S škrbine zavijemo nekaj sežnjev po plitvi grapi navzdol in dosežemo široko polico. Brezskrbno stopamo vsi hkrati po polici do velikega stolpa, ki ga ločijo od stene ozka vratca. Skoz vratca zlezemo na drugo stran in naprej v zaproden žleb, ki mu ostanemo do polovice njegove višine tovariši. Tam se ločimo od njega in prestopimo po njegovem desnem bregu na ravno, drnasto polico ter po njej obkrožimo nov stolp. Za stolpom nimamo skoraj nič dela, hodimo kar peš po policah daleč noter v Steno. Same police, police, police! Svet okrog nas je čudovito ustvarjen, še razvajeno oko venomer strmi in se ne more načuditi tem skladom, ki so tako pestro sestavljeni in zloženi, da se slika z vsakim korakom spreminja kakor pomladanski metulj.
Za vsakim oglom pride za najlepšim pogledom še lepši, še zanimivejši, tako da sam ne veš, kam bi gledal, da ne bi česa zamudil. Komaj zapazimo, da smo že pri Slovenski smeri. Z ozke poličke prestopimo skozi krušljiv kaminček v ono zadnjo dolgo grapo v Slovenski smeri, kjer leži navadno še v visokem poletju sneg in kjer se ob kamnitem možicu vedno tako prileže počitek in tečna malica. Torej smo hodili danes čisto drugod kakor zadnjič pri prvem ogledu; vse tiste ride, klance in vijuge smo skorajda popravili v ravno, nalahno padajočo črto.
Za dvojno, trojno vrv visoko stopamo po grapi, nato zaobrnemo v desno na police proti Nemški smeri. Slovenska smer, z Bogom - danes smo samo na obiskih; zato smo s časom precej tesni, še več ko deset znanih smeri nas čaka, da pridemo v vas in na kratek, prijazen pomenek.
Za robom Slovenskega Stebra se prevesimo že v Nemški kotel. Hodimo po tisti dolgi polici, kjer smo pred leti nosili tovariša Brandta in Bračiča, ki se jima je bila v teh pečinah iztekla sodba. Postojimo na kraju smrti in nič ne govorimo; plaha misel nam sili v korajžo. Pa le za trenutek, zdaj vemo, da ima tudi plezanje svoj žalostni del; kje pa je sploh kaj drugače, odkar ta svet stoji? Tega tudi mi ne bomo preobrnili, pa naj še tako modrujemo; truditi se le moramo, da bomo vse brez strahov razumeli in tako, kakor je prav. Usodi nihče ne uide.

Iz grape za Nemškimi turnci zlezemo dobrih sto metrov po dimnikih in stopnjah do tam, kjer zaviješ v Nemški steber, če plezaš Nemško smer. Tudi mi zavijemo vprek čez grapo na desno v steber.
Lotimo se kar prve police in prestopimo z nje dvakrat, trikrat čez kratke stopnje više. Namesto pa, da bi plezali po znani težki drnasti in krušljivi zajedi kvišku na rebro stebra, se previdno potuhnemo in jo uberemo vodoravno po dolgi polici na desno. Pred voglom stebra se polica zoži, za nameček pa je še pokrita z obokano nizko streho in precej izpostavljena nad globokim prepadom. Treba je kar po kolenih naprej - kakor na božji poti.
Ravno preden zavijemo okrog stebra, nas ustavita iz Slovenske smeri tovariša iz Martuljka, Jože in Stane. Zalotila sta nas baš pri petju, s katerim smo prav nespodobno zmerjali note – v steni si to že lahko privoščimo, ko ni kritičnih prič. Voščila sta nam še srečno pot, nato nam jih je vzel rob; zavili smo na drugo stran stebra proti Črnemu grabnu.
Polica drži še kar naprej in je od začetka čisto spodobna. Šele kakih sto metrov pred Črnim grabnom se spomni na to, da je pravzaprav sredi Stene in da v to okolico njena širjava ne sodi. Ko prideš namreč, narahlo se spuščajoč, čez gladke plošče na polici, ti tik pod Črno steno kar brez daljše priprave pokaže zobe. Nad njo se vrste okroglo brušeni trebuhi in stopnja je vedno težavnejša, vedno počasnejša.
Z vso previdnostjo lezemo naprej, svet postaja zaradi popolnosti še močno krušljiv in polica ni več polica, temveč že ozka lašta, prilepljena v silno strmino navpik nad Črni graben. V dno Grabna ne vidimo, ker je prepad izpodjeden; kamenje, ki ga prožimo ob čiščenju stopenj, pada brez hrupa, šele čez dolgo časa naznani z zamolklim udarcem, da je našlo dno. Na dveh, treh krajih sta že zadnjič Joža in Matevž zabila kline; enega moram zabiti še jaz, da je manj nevarno, ko se plazim okrog izbočenih pomolov ali pa se pomikam kleče po lašti. Tako prilezemo vsi štirje v vlažno, proti prepadu visečo in rdeče krušljivo vdolbino; še za eno dolžino vrvi stopicamo previdno in počasi po lašti in že smo v zadnjem kotlu Črnega Grabna; vanj pridemo ravno pri plošči, na katero je strmoglavil nesrečni Topolovec.
Po stari navadi zmolimo za tovariša očenaš. Potem naprej!

Spotoma se založimo še z vodo, ki teče tam po žlebu, ker – kdo ve, kako dolga bo še pot in kako suha. Stane še tudi ujame nekaj posnetkov, da bomo imeli spomin na Črni graben. Nato pa jo ročno uberemo po znani gamsovi stezici na Gorenjski turnc; tam smo varni pred padajočim kamenjem, tudi počitek smo si za tukaj določili, čeprav smo šele štiri ure na poti. Zleknemo se na toplem soncu, založimo se z domačo južino, prižgemo cigarete in smo tako prisrčno zadovoljni, da z nikomer ne zamenjamo. Joža izvleče kvarte iz malhe, ker je Matevžu še od zadnjič hudo, da smo ga pretentali. Stane in Matevž sta brž z aparatom zunaj, preveč imata adutov, da bi jih mogel kdo potlačiti, midva z Jožem pa se srdito spoprimeva za duraka. Joža mi neusmiljeno nalaga kupec za kupčkom, ki jih moram mirno pobirati in spravljati, a končno ga prelisičim, da opeša; še komaj se zave, ko ima že vseh dvaintrideset v rokah - durak! Vsi se mu škodoželjno muzamo, ko pospravljamo svoje bisage; treba bo namreč spet na pot, enajst je že ura. Z Jožem se preveževa; za naprej bo on vodil, češ, »dva« bosta lažje hodila naprej ko pa en sam. Kako »dva«? No, on in durak!

Krenemo na drugo stran Gorenjskega turnca; sprva se spustimo po širokih stopnjah in policah za kakih sto metrov niže na obsežno teraso. Po njej poskušamo prehod v smeri na zahod, pa nam kmalu zapro pot gladke nerazčlenjene stene. Kakih 30 m pod nami je spet široka polica; toda spuščanje po vrvi čez gladek prag nam ne diši, preveč bi bilo zamudno; zato se rajši pametno vrnemo nazaj proti Črnemu grabnu in tam na robu Triglavskega Stebra res iztaknemo lep prestop na nižjo polico. Po tej imamo zdaj prosto pot, kar igraje pridemo v zasneženo grapo. Polica je široka kakor državna cesta, čez njo pa vise daleč navzven strehasti previsi, prave galerije. V kotu ob steni pa so zavrtane v skalo globoke; kletem podobne jame; čisto tema je notri, da nič ne vidimo na dno, in hladna sapa veje iz njih.
Bog ve, če nima tu notri Zlatorog poskritih svojih bogatij? Še dobro, da imamo Matevža privezanega na vrvi; nemara bi jo popihal notri po zlato. Na polici najdemo gamsova ležišča, in čez in čez po pesku je vse sveže presledeno od gamsov: na pravi poti smo!
Po špranji med snegom in steno zlezemo čez grapo in po silno zanimivi pokriti polici dospemo na raven pomol. Še nekaj korakov poševno navzdol po polici in že smo na robu stebra, odkoder vidimo v našo lansko varianto.
Zelo lepa, široka polica nas privede vanjo ravno pod oni gladki kamin, kjer smo pred letom zabijali kline. Skrb številka tri je torej tudi že za nami!

Vrh kamina zavijemo na tisto silno dolgo lašto, na kateri smo imeli že lani precej zadrege, in vidimo, da je v resnici zelo, zelo izpostavljena tudi letos, ne samo lani. Veselo pozdravimo zarjavele kline, ki smo jih prejšnjo rajžo pustili zabite nad poličko; precej časa nam prihranijo. Tako smo kar na mah na »Prižnici«. Podpišemo se v možica, popušimo spet dišečo »Zeto« in skoraj se nam škoda zdi, da je ura še komaj ena popoldne. Kar tu bi radi ostali čez noč; kdo ve, če bomo še dobili tak pripraven prostorček, če nas noč prehiti še v Steni. No, morda pa ne bo; do mraka je še skoraj osem ur!
S »Prižnice« jo režemo po znanem žlebu do njegovega konca, tam pa jo usekamo spet na celo na rob stene proti desni. Po tem robu prestopamo od police do police vedno više, dokler ne pridemo pod črto črnih visokih pragov. Ni nam sile, da bi lezli čeznje, rajši se jim izmuznemo po kratki polici v desno na sklad, od stene odpočen, v strmini 45° zmerno se dvigajoč. Zelo zanimivo in kratkočasno je tu plezanje po lepo očiščenih ploščah; kar prekmalu smo vrh njih v majhni škrbinici. S škrbinice se splazimo v kotliček in iz njega po kaminastem žlebu v položen peščen hudournik, pa smo že v Prusikovi smeri na severozahodnem robu!
Odpre se nam nov, nepopisno lep pogled v razsežen peskovit kotel pod vrtoglavo gladkimi pečinami, v samoto, ki ji je komajda še kje para. Kakor vrt je, od vsepovsod zagrajen s silnim plotom, ki ga, je plazovje zasulo in opustošilo. Prusikovo smer samo prekrižamo in se namerimo po sredi peskov čez dolgo snežišče proti vitkemu stebru na oni strani kotla. Steber je na gosto prepasan s celo družino polic in podoba je, da bomo kar mimogrede na Plemenicah. Le ena sama neznana grapa še loči steber od stene, v kateri smo lani videli gamse.

Ob treh smo na slemenu stebra. Namesto pričakovanega gladkega prehoda pa dobimo mrzel obkladek na svoje navdušenje. Kajti police na oni strani stebra ne drže v grapo, temveč prej. preminejo; vsaj od daleč je tako videti. Treba se bo najbrž spustiti v grapo po vrvi. No, pa to bo že šlo; klinov nam ne manjka, kar rožljajo nam po žepih. -
Ko pa se pomaknemo nekaj sežnjev dalje, nas, čaka spet dolg nos: celo naj širša polica nas ima za norce. Ves sestav polic preide na tej strani, kakor bi se bile zgovorile, v ozke laštice, ki segajo premalo proti grapi: zmanjka jih, kakor da bi jih odrezal s škarjami. Grapa pa je tako silno globoka, da bi nam požrla še tri tako dolge vrvi, kakor jih imamo pri sebi; v vsej višini pa nikjer ni stojišča, kamor bi se spustili in kjer bi se ustanovili, da bi pretaknili vrv; vse je strmo in gladko kakor ogledalo. Ti prekvate lašte! In grapa tudi - niti 50 m ni široka ta zgaga in na oni strani nas zapeljivo vabijo spet udobne police! Res, človek bi se kar snedel ob taki zlobi! Joža zabija kline kakor v kovačnici in res se mu posreči, da se prerine po silno težavni lašti nekaj metrov proti soteski. Pa zastonj je naporno in mučno delo: kako naj poskačemo čez grapo? Joža mora nazaj. Sama poskusiva petdeset metrov više po drugi lašti, a po celourni trmi spoznava, da je tam še več težav in soteska zavarovana s še višjim prepadom. Kaj torej? Kam? Kod?
Oziramo se brez pametne misli za izhodom iz te divjine in nič se nam noče posvetiti. šele čez čas Joža blekne, da je videl z gornje lašte precej spodaj doli v sredi stebra, kako drži drobna polica v sotesko. Prepozno nam je to omenil in njegov obraz tudi ni kaj prida resnici podoben; vendar se spustimo po stebru doli in preiščemo vsako ped. Nič in nič! Počasi začenjamo že misliti na izstop po Prusikovi smeri. Slučajno pogledam z roba nekega pomola v nižavo. Hej, kaj pa to? V dnu globokega iz podveznjenega prepada pelje nekaj polic nad steno vrh Jugove grape okrog »našega« stebra! Tam bomo menda že presukali ta vozel; gamsi tudi ne popadajo iz zraka v sredo stene, nekje morajo imeti svojo stezico, ko smo pa ves čas po malem sledili njihove sveže stopinje.
Kar urno jo pobrišemo s stebra spet nazaj v prod, ki z dolgim jezikom sega po široki grapi prav do teh polic. Snegu, ki še leži v debeli plasti po žlebu, uidemo v obrobno špranjo in se kobalimo po grušču in skalah svojih 200 metrov navzdol; oj, kako je škoda te višine! Žleb se stegne tukaj v dolgem skoku čez visoko previsno brezdno v Jugovo grapo, mi pa se – pametni in previdni – prej ustavimo; bomo šli rajši pozneje - po poti in skozi Luknjo – v Vrata ...

Iz dna žleba se prerine po sredi navpične stene ena sama drobčkena polica okrog stebra, ki nam je že toliko časa delal preglavice; vse drugo je gladko odklano in raztreskano. Pa za nas je zadosti ta poličica. Gamse tudi točno spet sledimo, kajpak. Kdo ve, koliko časa so oni stikali, da so odkrili to zavito stezico!
Previdno plezamo po polički, ker je krušljiva in močno izpostavljena - naglica ni dobra ... Spet nam jo vzame gladka stena, a nič ni hudega; deset metrov samo splezamo po drobeči se strmi skali vkreber in spet smo na drugi polici, ki se tod začne za majhnim robom. No, zdaj smo vendarle že v tisti trmoglavi soteski. Tako ozka je in tako globoko zarezana med gladko obrušene bregove, da je kar dolgčas v njej; Bog ne daj, da bi nas v njej zasačila huda ura! Po njenem dnu plezamo nekaj sežnjev na kvišku, a jo ob prvi priložnosti popustimo; zadosti nam je njene družbe. Dolga poševna polica nas zmami na desno in nas varno pripelje ob pol šestih zvečer v smer, ki pridrži semkaj tam doli iz Jugove grape.
Po dobro znanih terasah in dimnikih smo naglo dosegli spet ono višino, ki nam jo je poprej odjedla soteska, nakar smo prečkali po na dolgo raztegnjenih policah na stezo, ki se tam nekje za robom prismuka iz čeri nad Luknjo. Po skoraj štirinajstih, nad vse zanimivih in užitka polnih urah smo končno le dosegli svoj cilj in naša malha je bila spet bogatejša za - Zlatorogove steze.

V Vratih pa smo tisti večer od samega veselja še toliko časa kvartali, dokler nismo bili navsezadnje vsi - duraki!

Dr. Miha Potočnik
Planinski vestnik 1933