Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Jerebica

Je najbolj na vzhod postavljen visoki razglednik Zahodnih Julijcev

Je najbolj na vzhod postavljen visoki razglednik Zahodnih Julijcev, ki se na sever sklanja v Jezersko dolino in se narcisovsko ogleduje v kristalni vodi Rabeljskega jezera, na vzhod zre v globoko Koritnico, na jugu pa s tisočmetrskimi strminami in stenami v kotu pod sosednjim Rombonom zapira skrivnostni zatrep Možnice. Na dve veličastni gori Vzhodnih Julijcev zre s sicer nižje, a zato nič manj ponosne lege, na Mangart in na Jalovec, spogleduje pa se na skoraj enakih višinah z mogočnim ostenjem Loške stene in njenimi divjimi vrhovi onkraj Koritnice, sploh ne manjvredna, še najmanj v višinah in strminah svojih sten. Še vznemirljivejši je pogled na zahodno in severno stran, k nebesnim višavam domačih Zahodnih Julijcev, k Višu in Montažu z njunimi poliškimi vazali. Tam daleč zadaj pa Visoke Ture...

Jerebica (2125 m)


Kljub skromni višini kot mogočna skalna kulisa obvladuje tri globoke doline, od koder je do njenega vrha, pa izberimo katerokoli izhodišče, več kot dober kilometer napornega vzpenjanja ali zelo zahtevnega plezanja. Povprečnemu gorniku brez plezalskih ambicij sta na voljo dva označena, dolga in naporna, a tehnično nezahtevna pristopa. Iz Možnice in iz Jezerske doline, vsi ostali obrazi gore pa so ena sama ostenja, namenjena alpinističnim izbrancem. Pot iz Možnice je prisojna, slikovita, vendar dolga, dolga…, je pa naša (glede na državno mejo), pot iz Jezerske doline, tokratna izbranka, pa je bolj človekoljubna, torej manj naporna, vendar po slikovitosti ne zaostaja za ono z juga. In je tudi naša, koroška, čeprav drži na vrh po italijanskem državnem ozemlju. Ledinska imena tam okrog, kljub italijanski prevajalski vnemi, pripovedujejo o tem, komu je nekoč sodilo to ozemlje.

Naše izhodišče je na parkirišču ob cesti iz Rablja na Nevejsko sedlo (V žlebeh), tam, kjer se Beli potok izliva v Jezernico (približno 970 m). Preko širnih prodov Jezernice krenemo proti jugu pod gozdnato pobočje Mirnika. Označeni poti sledimo najprej strmo v gozd, kasneje pa po prijazno speljani serpentinasti stezici ves čas v smeri daleč vidnega Jezerskega sedla (1720 m) visoko nad nami. Ko nekje na pol poti naletimo na označeno križišče, kjer desni odcep zavije na zahod proti sedlu Čez Brežič, jo mi uberemo naravnost navzgor proti jugu in na Jezerskem sedlu prvič uzremo južna prostranstva. Globoko pod nami dolino Možnico, tik pred nami s krvavo zgodovino zaznamovani Rombon (Veliki vrh), še vedno poln ran prve svetovne morije.

Z Jezerskega sedla krenemo odločno proti vzhodu, po slikovitih policah pod Gorenjim Voglom (1866 m), obidemo vrh Krivega roba (2009 m) in se prek ostre škrbinice in po ozkem travnatem robu povzpnemo na vrh Jerebice, na razgledni balkon, ki bolj spominja na visoko postavljeno prižnico v neizmerni gotski katedrali, kot pa na gorski vrh, čeprav še tako junaške postave. A Kugy je že vedel pravo, ko je govoril in pisal o božanski naravi teh gora. Za večjo gotovost pri razgledovanju vzemite s seboj zemljevid Julijske Alpe – zahodni del 1:50.000, za bolj gotov korak na gorski poti pa velja pogledati v knjigo Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998).

Prepadni obraz Jerebice z Nemških glav nad Predelom. Foto: Mitja Košir

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

2 komentarjev na članku "Jerebica"

Igor Pavlič,

Jerebica sicer ni zapostavljena, ko sem bil sam nazadnje na njej, nas je bilo tisti dan na vrhu gotovo dobrih dvajset, Slovencev več kot polovico, razen moje malenkosti in "spremljevalke" pa so bili v glavnem gor Primorci. Za nas Ljubljančane je najudobnejše izhodišče tiisti šoder pred jezerom, tudi poleti, če se zgodaj podvizaš, si tam prej kot v dveh urah, do Možnice je seveda dlje. Ima pa ta Jerebica vse, kar pritiče markantnemu vrhu, t.j. lepo in kompaktno steno, pada v več dolin, ne le ene poti na vrh, lep razgled, primerno /relativno/ višino in še kaj, pa še nobene koče ni vmes, gotovo je bolj hvaležen vrh kot npr. Mang(a)rt, kjer se v slovenski smeri ob lepih dnevih kar tare ljudi, na sedlu pa avtomobilov, kolesarjev in avtobusov. Jerebica je pač cool!!, po steni ali poti!

Nasploh se mi zdi, da Slovenci v italjanskem delu Julijcev obiskujejo predvsem Montaž in Viš, plezalci včasih zavijejo v stene nad Pellarinijem, spomladi ali pozno jeseni še v Bele vode, v Dunji, Reziji, da ne govorim o Mrzli vodi ali drugih dolinah pa jih praktično ne srečaš, mogoče kakšnega posebneža... Pa tako blizu je v bistvu vse skupaj!

Pavle


Gašper Benedik,

Hmmm....v pozni jeseni otipati skalo njene južne stene ali pa se v visokem poletju dajati z neizprosno vertikalo in fantastično skalo njene SV stene je zagotovo za plezalca polno doživetje. Jerebica je odmaknjena, ko prilezeš na rob stene in se najprej na njenih tratah odpočiješ, potem pa se odpraviš na vrh, zagotovo tam ne srečaš nikogar. Sestop je dolg, simpatičen. Kakšen pa naj bo drugače, ko pa se ti lahko samo smeji v tisti samoti, po tem ko si otipal prijazno a strmo južno steno ali izkusil resnost tiste severne....

Zagotovo eden redkih in odmaknjenih kotičkov naših gora.

Gašper

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40750

Novosti