Revija Lovec - Goran Šuler: Predpisi so za to, da se kršijo, pravi ljudska »modrost«. Z njo se nikakor ne morem strinjati.

Predpise je treba spoštovati, zoper morebitne kršitelje pa lahko oziroma je treba uporabiti vse pravne možnosti, ki jih omogočajo zakoni in podzakonski akti. Ravno zadnja misel je primerno izhodišče za obravnavano temo. Namen tega sestavka in še nekaterih drugih je namreč opozoriti na kar veliko predpisov, ki vsebujejo vrsto omejitev in prepovedi posegov v gorski in gozdni svet, ki pa jih v praksi pravzaprav ne spoštuje skoraj nihče. Če pa neka prepoved obstaja, potem imamo tudi lovci legitimno pravico, da morebitne kršitelje glede na prepoved v prvi vrsti opozorimo oziroma zahtevamo njeno spoštovanje, v skrajnem primeru pa proti kršiteljem sprožimo tudi predpisane postopke. Pri tem ni odveč uporabiti kančka modrosti in preudarnosti, saj je pri večini ljudi z lepo besedo in dobronamernim opozorilom laže doseči spoštovanje prepovedi kot pa na silo, s sodnim ali upravnim postopkom. V prispevku je obravnavana tematika predstavljena z vidika predpisov o planinskih poteh.

Zakon o planinskih poteh in izdani predpisi
Glavna izhodišča zakona z vidika varstva divjadi
Julija 2007 je Državni zbor Republike Slovenije dokaj neopazno sprejel Zakon o planinskih poteh (v nadaljevanju: zakon). Eden od ciljev zakona, ki je zanimiv tudi za lovce, je bil »bistveno zmanjšati zahajanje posameznikov po brezpotjih planinskega in gorskega sveta«, zato je zakon prepovedal gradnjo novih planinskih poti in dovoljuje le vzdrževanje ter ekološko prenovo že obstoječih.
Ob tem izhodišču zakon in na njegovi podlagi izdani drugi predpisi zelo natančno urejajo vprašanja, povezana s planinskimi potmi, pri čemer bom v nadaljevanju opozoril le na tiste rešitve, ki so povezane z divjadjo in varstvom njenega okolja. Pomembna je že določba, kaj je planinska pot, saj zakon (člen 2/I-točka 1) jasno določa, da je planinska pot namenjena le hoji, teku ali plezanju. Po planinski poti torej niso dovoljene vožnje z motorjem, vožnje s štirikolesniki, vožnje z motornimi sanmi, ježa in podobne aktivnosti, posebnosti vožnje z gorskimi kolesi po planinskih poteh pa bom predstavil v nadaljevanju tega prispevka.
Planinske poti so javnega značaja (člen 3/I), kar pomeni, da jih vsakdo lahko prosto uporablja za hojo, tek in plezanje oziroma, da nihče nima pravice posamezniku omejevati dostopa do planinske poti (člen 7/I), če jo ta uporablja v skladu s predpisi. Nato zakon na več mestih določa pravila za izjemoma dovoljeno gradnjo in vzdrževanje planinskih poti. Take aktivnosti morajo potekati tako, da med drugim čim bolj varujemo rastlinski in živalski svet (glej na primer: člen 2/I-točka 6, člen 3/V, člen 13/I, člen 14, člen 16/V in drugi). Omejitve v glavnem zavezujejo skrbnike planinskih poti. Na tiste omejitve, ki se izrecno nanašajo na divjad in njeno okolje, pa bom opozoril v nadaljevanju.

Vzpostavitev statusa planinske poti
Nato zakon določa »birokratsko natančen« postopek določitve planinske poti. Kljub temu si ga moramo ogledati temeljiteje, saj bo v prihodnje planinska pot ostala le tista pot, za katero bo skrbnik (za potrebe tega članka je to planinsko društvo) izpeljal tak postopek. Planinsko pot je treba označiti oziroma vrisati v ustrezni geodetski načrt (zakon to imenuje prostorski prikaz planinske poti), nato izračunati njeno površino, tako določeno pot pa nato evidentirati v zemljiškem katastru (člen 4/II in III), kar vse je treba opraviti v skladu s predpisi in pravili stroke z geodetskega področja. To nalogo mora opraviti pristojna planinska zveza (v tem trenutku je to Planinska zveza Slovenije – PMS). Pri tem prostorski prikaz planinske poti predstavi na predpisanem geodetskem načrtu, ki je enak geodetskemu načrtu, ki je namenjen za pripravo projektne dokumentacije za graditev objektov, in sicer v digitalni obliki, kot to določa pravilnik o načinu prostorskega prikaza tras planinskih poti (člen 2/I in III pravilnika). Sledi izdaja potrdila Ministrstva za okolje in prostor, s katerim to potrdi dejstvo, da je prostorski prikaz planinskih poti skladen z zakonom ter na njegovi podlagi izdanimi predpisi (člen 9/II). Planinska pot, ki je opredeljena v prostorskem prikazu planinskih poti in za katero je izdano prej omenjeno potrdilo Ministrstva za okolje in prostor, s trenutkom izdaje takega potrdila pridobi status planinske poti (člen 9/IV). Vse druge poti torej niso planinske, kar pomeni, da jih med drugim kot planinske poti ni dovoljeno vzdrževati, označevati in »reklamirati« v različnih specialkah, zemljevidih in turističnih publikacijah.
Pomembno je tudi vedeti, da mora Ministrstvo za okolje in prostor vzpostaviti, voditi in vzdrževati javno evidenco o planinskih poteh, v kateri se vodijo vsi bistveni podatki o določeni planinski poti (člen 10/I in II). V skladu z uredbo o vsebini evidence o planinskih poteh in o načinu njene vzpostavitve ter vodenja bo tako mogoče vsak trenutek in za vsako planinsko pot preveriti potek (traso) planinske poti, podatek o tem, katero planinsko društvo oziroma katera pravna ali fizična oseba je skrbnik planinske poti, morebitne zapore planinske poti zaradi ohranjanja življenjskega cikla živali ter podatek, ali je po planinski poti morda dovoljena vožnja z gorskimi kolesi (2. člen uredbe).

Vzdrževanje planinskih poti
Pri vzdrževanju planinske poti mora skrbnik med drugim skrbeti tudi za ohranjanje narave in pri tem sodelovati z »upravljavcem območja prek katerega poteka planinska pot« (člen 13/I in člen 2/I pravilnika o načinu vzdrževanja in popravilu planinskih poti). Z vidika varstva narave oziroma ožje z vidika varstva divjadi so upravljavke območij tudi lovske družine, kar pomeni, da morajo planinska društva pri vzdrževanju planinskih poti sodelovati z lovskimi družinami, upravljavkami lovišč, prek katerih poteka planinska pot. Pomembno je tudi dejstvo, da so planinska društva za vzdrževanje planinskih poti plačana (člen 20), kar je še eden od razlogov, da lovske družine opustijo vzdrževanje tistih planinskih poti, ki so bile doslej hkrati tudi lovske steze in so jih zato deloma ali v celoti vzdrževale le lovske družine. Na vsaki usmerjevalni tabli je obvezen podatek o »skrbniku planinske poti« (člen 3/II-točka 5 pravilnika o označevanju in opremljanju planinskih poti), saj je on edini plačan in odgovoren za njeno vzdrževanje. Kar dva podzakonska akta (2/III pravilnika 1 in členi 11/I, 12/I in 14/IV pravilnika 2) izrecno določata, da označevanje, vzdrževanje ter nameščanje varovalne opreme ni dovoljeno, če določena pot nima statusa planinske poti. S tem se seveda takoj odpre vprašanje vzdrževanja, označevanja in morebitne gradnje novih lovskih stez, ki ga na tem mestu samo omenjam. Odgovor na to vprašanje bom poskušal poiskati v predpisih, ki urejajo človekove posege v prosto naravo, torej zunaj planinskih poti in gozdnih cest.

Omejitve pri rabi planinskih poti
V prvem odstavku 14. člena zakon vsebuje dolgoročno zelo pomembno prepoved, saj je zaradi varovanja gozdov in gorskega sveta prepovedana gradnje novih planinskih poti. Ob dokaj strogih pogojih so izjemoma dovoljene gradnje novih planinskih poti (člen 14/II), pri o čemer je pri taki gradnji treba upoštevati tudi »predpise s področja divjadi in lovstva« (člen 15/I) oziroma jih graditi tako, da »ne prizadenejo območij, pomembnih za ohranitev prosto živečih živali« (člen 15/II – tretja alinea). Za gradnjo nove planinske poti v nasprotju s predpisi zakon za pravno osebo oziroma samostojnega podjetnika posameznika predpisuje globo v razponu od 3.500 do 20.000 €. Z globo od 300 € do 1.200 € pa se za enak prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika (člen 24/I – točka 4 ter člen 24/II). Z globo od 500 € do 5.000 € se za prekršek kaznuje pravna oseba, ki je skrbnik planinske poti in gradi novo planinsko pot v nasprotju s predpisi. Z globo od 100 do 500 € se za enak prekršek kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki je skrbnik planinske poti, ter fizična oseba, ki je skrbnik planinske poti (člen 26/I – točka 3, člen 26/II in oelen 26/III). Z obveznim sodelovanjem z lovskimi družinami, upravljavkami loviřšč ter z natančno določenimi sankcijami so tudi lovcem dane vse možnosti, da preprečijo gradnjo novih planinskih poti oziroma, da dosežejo tak potek morebitnih novih planinskih poti, da z njimi ne bodo prizadeta območja, ki so pomembna za ohranitev prostoživečih živali, torej tudi divjadi.
Za lovce je izredno pomembna tudi možnost začasne zapore planinske poti (člen 16/II). Zakon nalaga skrbniku, da »mora« za določen čas delno ali v celoti zapreti planinsko pot »v času, ko se moti življenjske cikle živali«. Ta zakonska norma posredno nalaga lovski družini, upravljavki lovišč, da skrbnike planinskih poti obvezno opozorijo na obdobja, ko morajo zapreti planinsko pot, na primer zaradi jelenjega ruka, gamsjega prska, rastitve divjega petelina in podobno. V skladu s prvim odstavkom 8. členom pravilnika 1 mora skrbnik poti pot začasno zapreti, če je s strani ustreznih strokovnih služb s področja ohranjanja narave ugotovljeno, da hoja po planinskih poteh moti življenjski cikel živali. Po opozorilu lovske družine mora tako skrbnik planinske poti pridobiti navedeno strokovno mnenje in v primeru, da je to pozitivno, poskrbeti za izpeljavo vseh aktivnosti, predpisanih z zakonom o planinskih poteh. Podatki o planinski poti oziroma njenih delih, ki se zapirajo zaradi zagotavljanja nemotenega življenjskega cikla živali, se morajo vpisati tudi v javno dostopno evidenco o planinskih poteh (člen 2/II – točka 3 uredbe). Še pomembnejša pa je obveznost skrbnika planinske poti, da na usmerjevalni tabli jasno označi dejstvo, da je planinska pot začasno zaprta. Poleg besedila v slovenščini mora biti besedilo zapisano tudi v angleškem, nemškem, italijanskem in francoskem jeziku (člen 8/I in II pravilnika 2). Če skrbnik planinske poti ne zapre v času, ko se moti življenjske cikle živali, se kaznuje za prekršek z globo od 500 do 5.000 €, in sicer v primeru, da je pravna oseba. Odgovorna oseba pravne osebe ali fizična oseba, ki kot skrbnik planinske poti, pa se za enak prekršek kaznuje z globo v višini od 100 do 500 € (člen 26/I – točka 4, člen 26/II in člen 26/III). Ob vsej natančnosti zakonodajalca pri predpisovanju kazni pa je glede te prepovedi treba ugotoviti, da zakon ne sankcionira posameznika, ki kljub zapori planinske poti le-to uporablja v času prepovedi. Zato kot »sankcija« v primeru te kršitve ostane zgolj le opozorilo.
Če zaradi čezmerne ali nepravilne uporabe planinske poti na živalskem in rastlinskem svetu nastaja škoda, ima skrbnik dve možnosti (16/V): če nastaja škoda na živalskem svetu, lahko tako planinsko pot začasno zapre, lahko pa predlaga spremembo trase planinske poti, torej ukinitev obstoječe planinske poti in vzpostavitev njene nadomestne trase.
Upravljavec planinske poti mora te naloge uresničiti na podlagi lastnih opazovanj ali na podlagi prijave, torej tudi prijave lovske družine ali posameznega lovca. Odločitev, ali bo izpeljal tak postopek ali ne, zopet ni prepuščena skrbniku planinske poti. Če na živalstvu dejansko nastaja škoda, je izpeljava enega od opisanih ukrepov za skrbnika planinske poti obvezna, pri čemer pravilnik 1 v tem primeru ne določa posebne strokovne študije, ki bi jo morala pripraviti strokovna inštitucija s področja varstva narave (člen 9/I Pravilnika 1).

Vožnja z gorskimi kolesi po planinskih poteh
Zakon v prvem odstavku 19. člena še enkrat jasno določa, da je po planinskih poteh (razen nekaterih razumljivih izjem, kot je na primer reševanje ponesrečenca) prepovedana vožnja z gorskimi kolesi, motornimi kolesi, kolesi s pomožnim motorjem in drugimi vozili ter jahanje in vodenje jezdnih živali. Prepoved ne velja v primerih, če planinska pot poteka po poljskih poteh in gozdnih prometnicah. Za uporabo obeh vrst poti velja uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju oziroma predpisi o gozdovih, kar bo obravnavano v nadaljevanju.
Pri drugih planinskih poteh pa je zakonodajalec napravil izjemo le glede vožnje z gorskimi kolesi, saj to rekreativno dejavnost dovoljuje na tistih planinskih poteh, ki jih določi minister, pristojen za šport, na predlog skrbnika planinske poti (člen 19/III). Pri izdaji takega dovoljenja je treba upoštevati omejitve iz drugega odstavka 19. člena zakona, kar pomeni, da minister ne sme izdati dovoljenja za vožnjo z gorskimi kolesi, kadar gre za območja, ki so varovana na podlagi predpisov, ki urejajo ohranjanje narave, gozdarstvo ali lovstvo. Primer predpisa s področja lovstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče doseči prepoved vožnje z gorskimi kolesi, je, na primer, 37. člen Zakona o divjadi in lovstvu, ki ureja vzpostavitev ekocelic. Planinske poti, ki se lahko uporabljajo za vožnjo z gorskimi kolesi, je treba posebej označiti (člen 7/I Pravilnika 2). Če take označbe ni, je vožnja z gorskimi kolesi prepovedana, morebitna eksplicitna oznaka prepovedi vožnje pa je le informativne narave, katere namen
je utrditi prepoved, ki jo določa zakon (člen 7/II Pravilnika 2). Za kršitev navedenih in še nekaterih drugih pravil iz 19. člena zakona glede prepovedi vožnje ta določa globo v višini od 3.500 do 20.000 € za pravno osebo ali samostojnega podjetnika posameznika oziroma globo v višini od 300 do 1.200 € za odgovorno osebo navedenega subjekta (člen 24/I – točka 6 ter člen 24/II). Posameznik, torej gorski kolesar ali motorist, pa se v primeru kršitve ene od naštetih omejitev kaznuje z globo od 100 do 1.200 € (člen 25/I – točka 4).
Pri vožnji z gorskimi kolesi je zakonodajalec napravil še eno izjemo, saj splošna prepoved vožnje z gorskimi kolesi po planinskih poteh, ki niso poljske poti ali gozdne ceste, zaoene veljati šele 23. 8. 2009 (člen 33/II v povezavi s členom 5 Pravilnika). Glede na to, da do izteka roka ni več daleč, to določilo ne zasluži več posebne pozornosti.

Katere poti so lahko še naprej planinske poti
Zakon je obravnavano tematiko uredil na novo, zato v razveljavljenem predpisu (tega seveda ni) ne moremo najti odgovora na vprašanje, kaj je bila planinska pot pred uveljavitvijo zakona. Je pa to vprašanje ključnega pomena, saj zakon dovoljuje le vzdrževanje in ekološko popravilo (sanacijo) obstoječih planinskih poti. Pri odgovoru na to vprašanje si lahko pomagamo s statutom Planinske zveze Slovenije, ki je pred uveljavitvijo zakona edini vseboval določbo, kaj je planinska pot, čeprav ne gre za predpis, temveč splošni akt zveze društev.
V skladu s tem aktom so »planinske poti, ki so posebej označene s planinsko markacijo in zavarovane, javne poti …«. Prav tako si je pri odgovoru na postavljeno vprašanje mogoče pomagati s prvim odstavkom 31. člena zakona, ki določa, da so »skrbniki tista planinska društva oziroma pravne in fizične osebe, ki naloge vzdrževanja in označevanja planinskih poti opravljajo na dan uveljavitve tega zakona«. Posredno lahko najdemo odgovor tudi v prvem odstavku 15. člena pravilnika 2, ki navaja »opremo in označbe na planinskih poteh«. Vsi našteti primeri enotno navajajo, da morajo biti za priznanje statusa »dosedanje planinske poti« izpolnjeni naslednji pogoji:
1. to je pot, ki je bila na dan 25. 7. 2007 (začetek veljavnosti zakona) vzdrževana in po potrebi zavarovana;
2. to je pot, ki je bila na dan 25. 7. 2007 označena s planinskomarkacijo ter
3. obe prej našteti nalogi je morala do 25. 7. 2007 opravljati Planinska zveza Slovenije ali planinsko društvo.
Samo poti, ki izpolnjujejo vse tri pogoje, so »dosedanje planinske poti«, zato jih je, po pridobitvi potrdila Ministrstva za okolje in prostor, še naprej dovoljeno vzdrževati in označevati. Vse druge poti niso planinske poti, kot jih navaja zakon, zato jih planinska društva oziroma skrbniki ne smejo niti vzdrževati niti označevati. Kaj zdaj morajo oziroma lahko storijo lovske družine V skladu z 29. členom zakona je morala Planinska zveza Slovenije najpozneje do 2. 9. 2008 (šest mesecev po uveljavitvi uredbe) Ministrstvu za okolje in prostor poslati podatke, potrebne za vzpostavitev evidence o planinskih poteh. Avgusta 2008 so bili izdani skoraj vsi podzakonski akti, ki omogočajo uresničevanje zakonskih določil v praksi. Šestmesečni rok, ki ga določa 29. člen zakona, je le »instruktivne narave«, kar pomeni, da zaradi zamude roka ne nastanejo nobene pravne posledice. Po dostopnih informacijah Planinska zveza Slovenije kljub poteku roka še ni izpolnila obveznosti iz tega člena, kar z drugimi besedami pomeni, da ta še vedno zbira podatke, potrebne za vzpostavitev evidence o planinskih poteh. Zato Ministrstvo za okolje in prostor tudi še ni začelo z izdajo potrdil, ki bi posamezni poti dokončno podelilo status planinske poti. Trenutek je idealen, da posamezna lovska družina prek planinskega društva s Planinsko
zvezo Slovenije uskladi vsa odprta vprašanja, povezana z vzpostavljanjem planinskih poti v njenem lovišču. V prvi vrsti je treba pregledati, katere dosedanje poti so planinska društva »evidentirala« kot planinske poti in ugotoviti, ali vse res izpolnjujejo naštete pogoje. Prav tako je ta čas primeren za dogovor o vseh tistih omejitvah, ki jih omogočajo predpisi o planinskih poteh. Kot lovec zagovarjam tiste omejitve, ki koristijo divjadi in njenemu okolju.
Kljub temu pa menim, da moramo omejitve uveljavljati z ustrezno mero treznosti, saj se je treba zavedati, da je tako kot lovstvo tudi načrtovanje legitimna dejavnost, katerega cilji se v veliki meri pokrivajo s cilji lovstva. Po uskladitvi uskladitvi morebitnih odprtih vprašanj glede planinskih poti je še toliko pomembnejši dogovor o skupnih prizadevanjih lovcev in planincev za dosledno spoštovanje predpisov o planinskih poteh v praksi.

Specialni predpisi glede planinskih poti
Zakon (člen 1/II) določa, da se pri »omogočanju … nemotene in varne uporabe« planinskih poti »uporabljajo predpisi, ki urejajo rabo gozdov, urejanje prostora, graditev objektov, ohranjanje narave, evidentiranje nepremičnin in stvarno-pravna razmerja, če ni s tem zakonom določeno drugače«. Z vidika obravnavane tematike v tem trenutku vidim le dva sklopa predpisov. Kot prvo je to uredba o prepovedi vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju, ki je podzakonski akt, izdan na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave. Uredba za planinske poti se uporablja v tistem delu, ko planinska pot poteka po poljski poti. Drugi sklop predpisov pa tvorijo zakon o gozdovih in na njegovi podlagi izdani predpisi, ki jih je treba upšřtevati, ko planinska pot poteka po gozdni cesti. To skupino predpisov je torej mogoče uvrstiti med tiste specialne predpise, ki urejajo rabo gozdov. Glede na to, da oba sklopa predpisov terjata natančno in vsebinsko dokaj zahtevno obravnavo, ju bom poskusil predstaviti v posebnem prispevku.

Sklepne misli
Poseben razmislek zasluži tudi uporaba planinskih poti za izvajanje trajnostnega gospodarjenja z divjadjo, še zlasti lova. Predpisi o planinskih poteh so dokaj natančni in jasni in načeloma ni nobenega dvoma, da veljajo za vse uporabnike, torej tudi za lovce. Verjetno noben lovec ne pomisli, da bi se po planinski poti vozil z motorjem ali štirikolesnikom. Vendar vprašanja niso tako preprosta. Zahtevnejše vprašanje, na primer, je, ali se lahko planinska pot uporablja za lov v času začasne zapore, in sicer v primeru, ko je planinska pot zaprta zato, ker bi bil sicer moten normalen življenjski cikel divjadi ali drugih prostoživečih živali. Zakon o divjadi in lovstvu kot specialni zakon na to vprašanje ne da jasnega odgovora. Glede na to, da upravljavci lovišč naloge trajnostnega gospodarjenja z divjadjo, torej tudi lova, opravljajo v javnem interesu, je v opisanem primeru sicer mogoče najti oporo za sklep, da lahko lovci planinske poti uporabljamo tudi za lov. Kljub temu menim, da bi se lovci v tem in podobnih primerih morali ravnati tudi po lastnih etičnih normah, ki so ali pa tudi niso zapisana v Etičnem kodeksu slovenskih lovcev. Hkrati bi morali pri takih odločitvah tudi upoštevati, kako na našo dejavnost gledajo planinci in drugi obiskovalci gora kot naši najožji zavezniki pri varstvu gorskega sveta.

Goran Šuler

VIRI IN OPOMBE:
Pri pisanju tega članka sem uporabil naslednje vire, pri branju članka pa je treba upoštevati naslednje opombe:
1. Zakon o planinskih poteh (Uradni list RS, št. 61/07) – v primeru, ko je v besedilu uporabljena beseda zakon in v primeru, ko pri posameznem členu ni izrecno naveden predpis je vedno mišljen zakon o planinskih poteh;
2. Pravilnik o načinu prostorskega prikaza tras planinskih poti (Uradni list RS, št. 80/08) – v besedilu uporabljam izraz pravilnik;
3. Uredba o vsebini evidence o planinskih poteh in o načinu njene vzpostavitve in vodenja (Uradni list RS, št. 16/08) – v besedilu uporabljam izraz uredba;
4. Pravilnik o načinu vzdrževanja in sanacije planinskih poti (Uradni list RS, št. 80/08) – v besedilu uporabljam izraz pravilnik 1;
5. Pravilnik o označevanju in opremljanju planinskih poti (Uradni list RS, št. 80/08) – v besedilu uporabljam izraz pravilnik 2;
6. Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Uradni list RS, št. 16/95, 28/95 in 35/01);
7. Zakon o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, 13/98, 24/99, 56/99, 67/02, 110/02, 112/06, 115/06 in 110/07);
8. gradivo, ki je bilo pripravljeno kot obrazložitev zakona o planinskih poteh za obravnavo v Državnem zboru Republike Slovenije;
9. Zakon o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/04, 120/06 in 17/08).