Bukla, Knjiga in moje življenje - Viki Grošelj: V osnovno šolo nisem hodil s kakim posebnim navdušenjem. Saj ne, da me ni zanimala, le druge reči, kot so potepanja po vasi, raziskovanje gozda, igranje ravbarjev in žandarjev z vrstniki ter podobno pomembne reči, so me veliko bolj zanimale.
Eno velikih odkritij in zanimivosti šole pa je bila knjižnica. Izposoja v glavnem pravljic na začetku ter njihovo navdušeno branje pa sta bila nekaj zame. Skoznje se mi je začel razpirati pogled na svet, vsaj tako kot mi ga je vaški kino, v katerem sem po večkrat preždel vsak konec tedna.
V četrtem razredu sem dobil cvek iz slovenščine, ker se nisem in nisem mogel naučiti Gregorčičeve Soči na pamet. Samo dve leti kasneje pa sem povsem spremenil odnos do poezije. Osnovnošolska ljubezen me je butnila s tako silo, da sem se mimogrede na pamet naučil vse Prešernove gazele in še kaj. Pa mi to pri ljubezni sicer ni čisto nič pomagalo, ostala pa mi je velika želja po branju tudi poezije in danes ne vem, katerih knjig sem prebral več. Knjig poezije ali proze.
Že v šestem, sedmem razredu osnovne šole sem se seznanil s plezanjem in knjige s to tematiko so postale stalnica mojega branja. Takrat se mi je pri nekaterih najboljših s tega področja, pri Nanga Parbatu Hermanna Buhla, prvič pojavil tisti osrečujoče grenki občutek pri branju, ko z velikim užitkom srkaš vase prebrano, obenem pa te pesti nestrpen strah, da bo knjige že konec. Ta občutek me še danes redno spremlja ob res dobrih knjigah.
Čas odraščanja je bil tudi čas intenzivnega in povsem neselekcioniranega branja. To je bil še čas, ko smo mladi in ljudje nasploh hlepeli po informacijah. Tisti, ki jih je imel več, je bil vedno v prednosti. Danes, ko tudi kot pedagog spremljam mlade v času odraščanja, pa so se te vrednote povsem spremenile. Poleg knjig, časopisov, televizije in predvsem zaradi interneta so mladi povsem zasuti z informacijami. Danes ni več problem priti do njih, ampak jih znati selekcionirati. To je sedaj ključna naloga za sodobnega človeka. Tako rekoč neomejen izbor knjig prav tako že zahteva selekcijo, ki pa je lahko dobrim knjigam le v prid.
Nov, velik prelom v zvezi s knjigami pa sem doživel leta 1986, ko sem iz mariborske Založbe Obzorja dobil ponudbo, da so pripravljeni kake moje tekste objaviti v knjigi. Bil sem vesel, isti hip pa me je postalo strah, ali so moja pisanja, ki sem jih do tedaj objavljal v revijah in časopisih, res dovolj dobra, da bi jih objavili v knjigi. »Rojevanje« moje prve knjige je bilo obdobje velikega pričakovanja in obenem strašnega napora. Ne vem, če ni pisanje knjige težje kot plezanje na več kot osem tisoč metrov visoko goro. Morda je nekoliko manj nevarno, zato pa toliko bolj naporno. In seveda tudi zelo lepo. Najbolj vznemirljiv občutek ni bil tisti, ko sem prijel v roke natisnjeno knjigo, ampak že veliko prej, ko sem dobil v pregled tako imenovane krtačne odtise. Videti svoje misli, natisnjene na papir, ki bo nekoč knjiga, je bilo eno najvznemirljivejših doživetij.
Na mojo iskreno osuplost se je knjiga tudi dobro prodajala in bila v dobrem letu razprodana. Od takrat naprej sem jih napisal in izdal še nekaj. Prav z vsako od njih sem bil od zamisli, nastanka in tiskanja do prodaje zadnjega izvoda. Drugače v življenju nisem prav redoljuben in natančen človek. Svoje knjige pa sem pozorno spremljal ves čas, kot da bi bile moji otroci.
Danes, v zrelejših letih, lahko trezneje presojam dogodke, ki so vplivali na moje življenje in ga zaznamovali. Mednje brez dvoma sodijo knjige, ki so mi veliko dale in me po svoje oblikovale. Spremljale so me povsod, še posebej v Himalajo, kjer smo si na večmesečnih odpravah iz prinešenih knjig uredili prave knjižnice. Tam so prišle na vrsto tudi najdebelejše, za katere doma preprosto ni bilo dovolj časa. Leta 1979, ko smo prvič plezali na Everest, so bile v njej med drugimi kar tri zbirke pesmi Janeza Menarta. To sem mu s pozdravno razglednico tudi sporočil. Po odpravi sva se prav zaradi tega tudi spoznala. Podaril mi je eno svojih knjig. Še danes se srečanj z njim spominjam z veseljem in spoštovanjem.
Nekaj mojih besedil je bilo objavljenih tudi v nemških in angleških knjigah. To me še posebej veseli, ne toliko zaradi mene samega kot zaradi slovenskega vrhunskega alpinizma, ki že dobra tri desetletja kroji tudi svetovni alpinistični vrh. Kot človek, ki prisega na dobre klasične stvari, menim, da še tako vrhunski dogodki, ki niso zabeleženi, sčasoma utonejo v pozabo. Tudi zato jih je treba zapisati in objaviti.
In ne nazadnje, drobna oguljena knjiga, natisnjena na začetku prejšnjega stoletja, Transhimalaja Svena Hedina, je »kriva«, da sem spoznal svojo ženo. Eno mojih najljubših druženj s knjigo pa je, ko na počitnicah, pa tudi doma z ženo skupaj bereva kakšno, si jo puliva iz rok, jo komentirava, se zabavava in ob njej uživava.