Večer, 12.08.2005, Po svetu: Pogled izza meje
Pogled izza meje
Kaj hočemo, Slovenci pač
Hvala Bogu, Tomaž Humar je srečno prišel v izhodiščni tabor. Vsa Slovenija je njegovo reševanje spremljala z veliko pozornostjo; mediji so temu dogodku namenili veliko prostora, pa ne samo zaradi poletnih kislih kumaric, ampak predvsem iz dveh razlogov.
Prvi je, da je alpinizem zagotovo eden najbolj priljubljenih nacionalnih športov v državi. Menda je zelo malo Slovencev, ki niso nikoli šli v gore, odstotek prebivalstva, ki se je kdaj preizkusil v plezanju, pa je zagotovo med najvišjimi v svetu. O gorah govorijo domala vsi Slovenci, nedeljski vzpon je skoraj obvezen za nenavadno veliko število Slovencev, na Triglavu pa je v poletnih mesecih večja gneča kot v središču Ljubljane ob uri nakupov.
Drugi razlog je, da je alpinizem eden resničnih razpoznavnih znakov za državo. Slovenski plezalci so znani daleč naokoli in sam Reinhold Messner je nekoč po italijanski državni televiziji dejal, da so najboljši na svetu. Občudujejo jih tudi ljudje, za katere bi sicer ne mogli reči, da so Sloveniji posebno naklonjeni. Eden izmed teh je tudi vidni predstavnik Nacionalnega zavezništva, sicer italijanski minister za kmetijstvo Gianni Alemanno, ki je sam plezalec in je svoje sposobnosti že preizkušal tudi v Sloveniji. Skratka, marsikomu v Evropi in v svetu je Slovenija znana predvsem po alpinizmu; pa tudi sicer je v slovenskih gorah vsako leto več tujcev, od Angležev do Čehov, od Špancev do Japoncev, prav vse lahko srečaš v teh sorazmerno majhnih Julijskih Alpah in Karavankah.
Ob vsem tem bi bilo popolnoma normalno, da bi Slovenci z velikim navdušenjem spremljali Humarjev podvig. Sem pa se vključuje drug aspekt, ki je tako značilen za Slovence in Slovenijo: vprašanje denarja. Kot pri vsaki stvari, tako se je tudi tokrat v zvezi z reševalno akcijo dvignil val protestov, češ, kdo bo to plačal. Vsaka normalna država bi storila vse, kar je v njeni moči, da reši svojega državljana; tako je naredila tudi Slovenija, po diplomatskih poteh in z osebno zavzetostjo predsednika republike, zunanjega ministra in predsednika vlade, ki je tudi sam plezalec. Ljudje pa ne; v medijih smo brali val negodovanj, slišali smo jih, jih ugotavljali v javnomnenjski raziskavi, ki jo je pripravil teletekst slovenske televizije. Problem je bil denar: kdo bo to plačal? Kot da ne bi bila ekspedicija že sama zelo draga in da ne bi bili stroški za reševanje samo delček vsega, kar je bilo treba plačati za ta podvig.
Če bi Humar priplezal na vrh Nanga Parbata, bi bil seveda narodni heroj. Vsa Slovenija bi ga slavila in na Brniku bi ga ob povratku pričakala razposajena množica.
Kar se mene tiče, mislim, da so tudi ti ekstremni podvigi del našega življenja, in vsa čast tistim, ki se jih lotijo. Ko sem bil še otrok, sem z velikim navdušenjem bral, kako je Thor Heyerdahl preplul ocean na splavu Kontiki. Sledil sem Messnerju in drugim alpinistom. In navsezadnje, če ne bi bilo ljudi, ki so tvegali vse za vse, bogve kdaj bi bila odkrita Amerika, in kdaj bi prvi človek stopil na Severni tečaj, in kako bi se razvil letalski promet. Naj še naštevam?
Humar je pač te vrste človek. Jaz nisem, ampak ga občudujem. Tokrat mu je spodletelo in namesto razumevanja in kvečjemu polemike o umestnosti tako težavnega podviga smo slišali predvsem polemike o denarju. Kaj hočemo, Slovenci pač...
Bojan Brezigar, Trst