Polet, 11.08.05 – Željko Kozinc: Na jugozahodnem prisojnem delu Kozjaka
Soba z razgledom
Ko petelin enkrat zapoje.
Paški Kozjak, slikovito
grebenasto pogorje južno od Pohorja.
Na otoku Pagu pridelujejo paški sir iz kozjega mleka, reka Paka pa daje tistemu delu pogorja Kozjak, pod katerim teče, ime Paški Kozjak. (Je aluzija nerazumljiva? Saj je razen besedne ni.) Koz, nekoč tudi na Kozjaku požrešnih na listne brstiče, ni več, zato so si gozdovi na njem opomogli in ga kljub skopim apniškim tlem dovolj na gosto prerasli, da je ves zelen, česar za goli Pag ne bi mogli reči. Čeprav sta otok in Kozjak, ki je vzhodni izrastek Karavank, neprimerljiva kakor otrobi in sir, še povejmo, da jima je skupen izvor iz morja Tetida. Skupna sta jima beli apnenec, ki se je odlagal v tem morju, in erozija, močno prepokane kamnine, zaradi česar sta oba zbrazdana, polna vrtač in korit, na sever strma in stenovita, na jug položnejša in delno rodovitna. Meteorna voda je njuni površini divje razgibala.
Basališče, vrh Paškega Kozjaka
Na jugozahodnem prisojnem delu Kozjaka, ki se vzpenja iz debri Pake, kot gobe po dežju rastejo počitniške hiše. Dom na Paškem Kozjaku se zdi bolj domača gostilna za vikendaše in razvedrila željne fante s samotnih kmetij na planotastih južnih pobočjih, ki se po zdrapanih cestah radi podijo v starih avtomobilih brez registrskih tablic. Planinsko in pohodniško tradicijo je na tem pogorju, ki je južni brat Pohorja, izdajajo številne označene poti. Oplodila jo je velika privrženost šaleških rudarjev in delavcev planinstvu, zaznamovali pa pohodi, s katerimi je zlasti mladina slavila boje junaške XIV. partizanske divizije februarja 1944 na Paškem Kozjaku.
Ozko in podolgovato paško sleme, ki se v smeri vzhod-zahod razteza med soteskama Pake v Hudi luknji in Hudinje v Socki, je najvišje v Basališču. Tam je sleme poraščeno in nerazgledno, zato se izletniki raje odločajo za vzpon na najzahodnejši vrh Špik, ki je na zahod odprt in veličastno razgleden po Grintovcih ter karavanških vrhovih Olševa, Uršlja gora in Peca. Vmes se zlasti ob poznih popoldanskih urah v različnih temačnih odtenkih natapljajo številne obline gozdnatih in travniških hribcev, razblinjajoče se v mehki zračni soj, ki ga ob ostrih jasninah ne moremo zaznati. Še šaleški industrijski bazen s šoštanjsko energetsko velikanko in poplavljenimi udorinami velenjskega rudnika je s Špika videti kakor vizija umetniško nadarjenega sanjača. Na trdnih tleh stojiš, vrh špičastih skal, pa gledaš pokrajinsko magijo. V sončnih pramenih se dvigajo in spuščajo zemeljski valovi, zemlja kaže svojo stanovitno moč, svoj zdravilski odpor do onesnaževanja, bruhajočega iz dimnikov šoštanjske termoelektrarne, svojo milost in neizprosnost, svoje sestrstvo s prebelimi nedri presahlega morja, bratstvo z zlatorogim kozlom, sončnim sinom. Še en prečudovit slovenski razgled, še ena nikoli izgubljena iluzija raja. Kdo ji ne bi bil zvest?
Pogled s Špika v Šaleško dolino
No, na en način ste ji lahko kmalu nezvesti, tej zemlji, če ji namreč pogledate v prebela skrita nedra. V Velunji peči, ki je blizu in ki lahko lepo dopolni vaš štajerski izlet.
Če se nekaj kilometrov vrnete proti Velenju, vidite na levi velik kamnolom. Še zmeraj ste na jugozahodnem pobočju Paškega Kozjaka. Pod kamnolomom se kmalu pripeljete do kmetije Flerjanek. Od tam je do Velunje peči deset minut hoje.
Počasi se vzpenjate v šumen objem starih dreves, pogled vam začne begati za gobami, v pljuča se vam prikrade volhki pridih vode, ki nekje v grapi skrivnostno klokota. In ko že pomislite, da vas bo zdaj zdaj srečalo kakšno gozdno bitje, vstane pred vami nekakšen naravni jez, skalna pregrada, visoka vsaj 25m. Kam pa je izginil potoček?
Najprej se morate spustiti v grapo, po možnosti kar najgloblje pod mrklo steno. Aha, tam nekaj žubori. Po rovu prihaja. Čez visoke vzbočene korenine koračite, drsi vam na spolzkih tleh. Kmalu so tu mokre skale. Primerno opremljenemu planincu in jamarju pač niso ovira. Njemu se je lahko prebiti v sotesko, ki se zaradi strmih sten zdi kot senčna, vlažna dvorana brez stropa. Videl bo 4 m visok slapič. Kaj pa bo uzrl nad njim? Visoko, ozko luknjo, skozi katero se komaj kradejo sončni prameni. Če torej niste veverica, opustite spust v grapo in se raje povzpnite na drugo stran zaporne stene. Od tam boste luknjo še bolje opazovali.
Kdo bo rekel, da je podobna šivankinemu ušesu, drugi da gotskemu oknu. Naravoslovec, morda še najbolj prevzet nad nenavadnim naravnim pojavom, bo trezno ugotovil, da gre za naravni most, ki je resda nenavadno visok in ozek. Nastal da je zaradi topljenja mehkejših apnencev v zaporni skali. Muhasti gozdni potoček neznanega imena (ki ni zapisano niti v novi Državni topografski karti) je najprej izdolbel to okno, nakar še rov pod njim. Iglino uho ali gotsko okno je visoko 16 m, široko pa meter ali dva. Kakor v francoskih katedralah opazuješ v tem oknu vitraž, le da je to velunjsko polno premen, kakor pač velevajo sonce, veter in listje. Prav lahko pa bi skozenj pred vas stopila tudi kak škrat ali vila. Prav lahko bi na Velunji peči snemali raj. Scena čaka! Tišina! Akcija! Ah, neki zvok bo pokvaril posnetek. Petelin? Ja, petelin se je oglasil s streljaj oddaljenega Veliščkovega dvorišča. Ne boste se igrali z naravno čarovnijo, ki je dobila ime po naši kmetiji, kikirika on, ki živi kot v raju, dokler … petelin ne utihne in gozdni kino slika naprej svoje podobe raja.
Besedilo in foto Željko Kozinc