Planinski vestnik - Tomaž Podobnikar: Se vam je že kdaj zgodilo, da ste vrh opazovali iz doline, se povzpeli nanj, bili na njem in hkrati sploh niste več imeli občutka, da ste res na želenem vrhu, ali pa ste se celo počutili, kot da sploh ne bi bili na vrhu?

Poskus preštevanja vrhov na sodoben način

Vrhove gora iz različnih oddaljenosti in iz različnih zornih kotov vidimo, prepoznamo in si jih predstavljamo različno. Od daleč lahko vidimo le nekaj izrazitejših vrhov in še teh ne natančno, od blizu pa zaznamo tudi najmanjše vzpetine in podrobnosti. Tisti, ki z gorami živijo, to so okoliški prebivalci in gorniki, jih dojemajo drugače kot tisti, ki jih le redko obiščejo ali nekaterih sploh ne poznajo. Drugače jih vidimo iz dolin kot z vrhov, na katere so naši predniki pravzaprav stopili šele pred kratkim. Težko je primerjati gore in vrhove v Alpah z vrhovi na Pohorju, v Panonski nižini ali v Himalaji. Popolnoma nov pogled se odpre, ko si ustvarimo sliko gora od zelo daleč, ob uporabi letalskih ali satelitskih posnetkov, zemljevida ali pa celo živo iz letala, iz katerega pod nami poteka prava filmska predstava. Vse to povzroča različno interpretacijo pojavnosti gora. Ta se spreminja celo glede na vreme, podnebje, rastje in druge okoljske dejavnike.
Pojma gora in vrh sta v semantičnem pogledu subjektivne narave. Zato najdemo zanju v geografskem smislu več izkustvenih interpretacij in nedorečenih definicij. Pojem gora opredeljujemo po merilih višinskih rastlinskih pasov ali kot povezavo med primernimi višinami, nakloni ter relativnimi višinami. Opis vrha kot dela gore je nekoliko manj zapleten. Definiramo ga z raznimi merami in z lastnostmi oblikovitosti površja glede na bližnjo okolico najvišje točke, torej na podlagi vrhnjega dela vzpetine, imenovane tudi vršina. Možne so tele opredelitve vrha: »vrh je vsaka izmed vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi«, »zgornji, navadno zloženi del gore, vzpetine«, »najvišja točka ali del gore, vzpetine«. Po Mednarodni zvezi planinskih organizacij je pojem vrh definiran bolj tehnično, kot točka, ki je za določeno vrednost dvignjena nad okolico. Pri tem mora biti posamezen vrh do določene mere samostojen in neodvisen. Za določitev vrhov, natančneje, štiritisočakov so se po mednarodnih standardih alpinistov izoblikovala pravila po topografskih, geomorfoloških in gorniških merilih.

Topografska, geomorfološka in gorniška merila

Po topografskih merilih, lahko bi jim rekli tudi geometrični, mora biti relativna višina med vrhom in okolico vsaj 30 m. Vršina se razteza do najbližjega izrazitejšega sedla, prevala ali prelaza. Dodatno merilo je najmanjša razdalja med vrhovi. Večje so vrednosti mer, razsežnejši in značilnejši je vrh. Naslednje, geomorfološko merilo, ki se nanaša na pojavnost vršin, upošteva obliko vrha kot nekoliko širšega območja, na katerem lahko določimo stranske vrhove, rame, pomole, geološke značilnosti in podobno. Zadnje, gorniško merilo upošteva pomembnost vrhov z vidika ogledov terena, torej pristransko; takšna je tudi naša zaznava. Obsega lahko kakovost in pogostost dostopa, zgodovinsko pomembnost, pomembnost za turiste ter druge kriterije. Kljub odprtosti in nedodelanosti sta topografsko in geomorfološko merilo dovolj tehnično definirani, da se uporabljata za določitev vrhov ob uporabi kart, satelitske navigacije in drugih merskih pripomočkov. Obe merili sta primerni tudi za samodejne numerične postopke pri uporabi digitalnih modelov reliefa.
Poglejmo še podatke o določanju vrhov. Najstarejši, izkustveni pristopi temeljijo predvsem na tradiciji, izkušnjah in vizualnih ocenah. Opredelitev vrhov so raziskovalci pred približno petdesetimi leti poskušali standardizirati predvsem opisno. Tako so jih v Sloveniji zanimali dvatisočaki, v Alpah štiritisočaki, v Himalaji pa na primer osemtisočaki. Na težavnost opisa kaže podatek o številu dvatisočakov v Sloveniji, ki je bil od šestdesetih let prejšnjega stoletja po različnih merilih in pri uporabi različnih pripomočkov ocenjen na od 179 do 349. Alpskih štiritisočakov je uradno 128, po strožjih merilih pa naj bi jih bilo le 82. Podobno je tudi s himalajskimi osemtisočaki, ki jih je uradno 14, po nekaterih merilih pa celo do 21. Razlike so torej od 50 pa do skoraj 100 %! Vendar se z leti predvsem zaradi večje standardiziranosti manjšajo.

Orodja in podatki

Opisana, relativno standardizirana topografska in geomorfološka merila sem preizkušal s samodejnimi postopki, ki sem jih začel izpopolnjevati leta 2001 na podlagi izkušenj razvoja metodologije za izdelavo digitalnega modela reliefa Slovenije na podlagi raznovrstnih podatkov. Pred desetimi leti je bil zadani cilj izdelava natančnega, podrobnega, geomorfološko pravilnega in hkrati metrično čim boljšega modela reliefa kar iz obstoječih prostorskih zbirk podatkov, brez dodatnega zajema. Model je bil za vso Slovenijo izdelan leta 2005. Le kakovosten model reliefa se lahko uporablja za izdelavo zemljevidov, hkrati pa tudi za najraznovrstnejše analize v prostoru, na primer za simulacijo poplav, pa tudi za določitev vrhov.
Uporaba različno podrobnih digitalnih modelov reliefa, to je nekaj podobnega kot uporaba zemljevidov različnih meril, je omogočila določanje različno pomembnih in značilnih vrhov z vršinami različnih obsegov in podrobnosti. Prednosti samodejnih metod in digitalnih podatkov so večja objektivnost rezultatov, večja prožnost pri simuliranju različnih parametrov določitve vrhov ter navsezadnje hitreje pridobljeni rezultati. Podatke in postopke računanja sem preizkusil in analiziral na območju Kamniških in Savinjskih Alp.

Samodejna določitev vrhov


Samodejno generirane točke vrhov (rdeče pike). Zeleni trikotniki so kote s topografskih kart s toponimi z registra zemljepisnih imen

Postopek za samodejno določitev vrhov je povezan z opisanimi topografskimi in geomorfološkimi merili. Cilj uporabe topografskih meril je določitev točk vrhov, medtem ko zahtevamo od geomorfoloških načel dodatno potrditev in izostritev pogojev za določitev točk vrhov ter hkrati opis oblik vršin. Opredelitev vrhov po obeh merilih je popolnoma avtomatizirana. Gorniška merila so le za dodatno oceno.
Po topografskih merilih izračunamo najprej lokalne vrhove. Glede na enostavnost določitve ponazarjajo celo neznatne vzpetine, torej jih je veliko. Izmed njih obdržimo vrhove, ki niso v pretežno ravninskih predelih. V naslednjem koraku ohranimo le najvišje vrhove v premeru 150 m. Končno uporabimo osnovno topografsko merilo, s katerim obdržimo samo vrhove, ki so vsaj 30 m nad sedli, ki jih ločujejo od sosednjih vrhov. V območju Kamniških Alp sem našel 366 takih vrhov z nadmorsko višino nad 600 m.
Po geomorfoloških merilih izračunamo zvezno potencialno ploskev po analogiji principov iz fizike; pri tem pomenijo vrhovi te ploskve visok potencial in s tem možnost, da gre za vrh. Potencialna ploskev je bila ob upoštevanju velikega števila spremenljivk izračunana z raznimi tehnikami analiz digitalnega modela reliefa. Določene so bile tudi potencialne ploskve oblik vrhov, kot so oster, kopast, podolgovat in stožčast. Pri tem je bilo vpeljanih nekaj dodatnih meril, in sicer, da oster vrh ne more biti ne kopast, ne podolgovat, ne okroglast in nasprotno ter da je stožčast vrh tudi oster in okroglast. Na območju Kamniških Alp sem, glede na po topografskih kriterijih pridobljenih 366 vrhov in ob upoštevanju geomorfoloških kriterijev, določil končnih 346 vrhov. Izmed njih je 52 ostrih, 153 kopastih in kar nekaj različno podolgovatih. Izrazito stožčastih vrhov je pet. Poleg teh je 42 vrhov v Kamniških Alpah dvatisočakov, izmed njih so trije regionalno izraziti.

Interpretacija in obravnava nekaterih gorniških meril

Dobljeni rezultati nimajo prave vrednosti, če jih ne preverimo z neodvisnimi podatki in metodami. To sem storil za dvatisočake Kamniških Alp. Primerjal sem spisek na naslovu gore-ljudje.net (41 dvatisočakov) in drugega z naslovom Projekt 2000: Slovenski dvatisočaki (48 dvatisočakov). Vsebina obeh spiskov se v približno četrtini podatkov ne ujema. V nadaljevanju sem uporabil spisek s strani gore-ljudje.net in ga primerjal z dvatisočaki, pridobljenimi po svojem lastnem postopku (teh je bilo 42). V mastnem tisku je označenih 11 od 41 vrhov, to je približno četrtina s spiska gore-ljudje.net, ki jih nisem našel na svojem spisku.



Iz teh treh spiskov se vidi, da so najizrazitejši vrhovi v Kamniških in Savinjskih Alpah Storžič, Kozji vrh, Grintovec, Goli vrh, Skuta, Brana in Ojstrica. Vsi ti vrhovi so tudi ostri. Po kriterijih, po katerih je pomembna tudi samostojnost, so najbolj izpostavljeni Grintovec, Planjava in Raduha. Izrazito stožčasta vršna območja imajo Storžič, Pristovški Storžič, Grintovec, Ojstrica, Kozji in Goli vrh. Omeniti velja vrhove, pri katerih se oblike ni dalo določiti po danih merilih. Glede teh je še veliko izzivov pri iskanju primernega postopka. Primer je Kočna kot izrazit vrh, viden tako z Jezerskega kot iz Ljubljane.
Prav v vseh primerih se kot pomemben pojavlja Grintovec, ki je hkrati najvišji vrh Kamniških in Savinjskih Alp. Kljub vsemu pa Grintovec po gorniških kriterijih morda ni najpomembnejši vrh, saj je po eni strani geološko »grintav«, po drugi pa glede na tipična stojišča relativno skrit za drugimi, nekoliko nižjimi vrhovi. Izpeljal sem primerjavo položajev in značilnosti vrhov s toponimi registra zemljepisnih imen, ki ga vodi Geodetska uprava RS. Nekatera imena vrhov namreč etimološko marsikaj povedo o obliki vrhov, kakršni so Ojstrica, Kopa, Planjava, Tolsti vrh, Storžič, Grintovec ipd. Tovrstne dodatne opise vrhov štejemo za gorniške in pomagajo pri opisu.

Sklepne misli

Največji potencialni problem in hkrati izziv pri samodejni določitvi vrhov so izjeme, na katere naletimo. Teh pa v naravi ne zmanjka, ko se začnemo spuščati v podrobnosti. Za razumevanje izjem je ključni dejavnik še vedno človek. Še dobro, da imamo izjeme! Če bi si bili vrhovi v gorah preveč podobni, bi jih le težko ločili med seboj, njihovi opisi pa bi bili nezanimivi. In pri čem lahko pomaga prikazano dobro poznavanje oblik vrhov? Poleg štetja dvatisočakov omogoča boljše poznavanje gora, njihovega nastanka, dinamike naravnih pojavov in procesov, skratka, izkorišča pogled »od drugod«. Ste se že vprašali, zakaj so naše Alpe drugačne od tistih onkraj meje? Bi znali gubanje gora povezati z vremenskimi motnjami?