Delo, Trip: Množični vzpon na najsvetejšo in najbolj obiskano goro na Kitajskem
Na goro Tai Shan vodi skoraj sedem tisoč stopnic – Tudi do 90.000 obiskovalcev na dan - Po uri hoje so noge težke kot tisočletna drevesa – Kje je alkohol?
Zakaj bi se sploh povzpeli na 1600 metrov visoko goro Tai Shan? Zato, ker je najbolj sveta gora Kitajske, ki jo enako častijo budisti, taoisti in komunisti, in ker zanjo izročilo pravi, da je tistemu, ki dospe na vrh, zagotovljeno dolgo življenje. Je ena najstarejših in najbolj priljubljenih turističnih točk Kitajske. Za tujca, ki se loti vzpona na Tai Shan, pa je tudi izjemna priložnost, da se zbliža s Kitajci.
Končno sem se h gori odpravil (Donald Morrison je nekdanji urednik Timove priloge o Aziji), ker mi je nekdo obljubil, da me pripelje do izhodiščne točke. Gora Tai Shan, Kitajci ji na kratko rečejo kar Tai, saj shan pomeni goro, je v pokrajini Šantung, na pol poti med Pekingom in Šanghajem. Iz enega od teh dveh mest bi si lahko izbral kratek let do mesta Jinan, od koder bi bilo do vznožja gore še pol ure vožnje s taksijem. A odločil sem se za avtobus, ker je bil zastonj. Prijatelj naju je z ženo namreč povabil, naj se pridruživa skupini iz njegove službe. Pot je organizirala lokalna turistična agencija.
Preboj skozi umazani Peking
Malo po zori smo se zbrali na dogovorjenem kraju v središču Pekinga. Večina potnikov so bili višji uslužbenci dvajsetih let. Na pot smo se podali v treh novih avtobusih kitajske proizvodnje, klimatiziranih in zelo udobnih. Naš konvoj je potreboval kar nekaj ur, da se je prebil skozi gost promet. Zrak je bil tako umazan, da smo skozi okna komaj kaj videli. Ustavili smo se na velikem, še nedokončanem počivališču, kjer nas je hostesa pogostila s piščancem, namočenim v čaju. Delila nam je kose perutnine, za sodelavca, ki naj bi se izkazal pri težavnem projektu, pa je skrbno shranila glavo s kljunom in vratom. Možakar je bil vidno ganjen.
Po devetih urah s predvajanjem štirih kitajskih filmov smo prispeli v Jinan z dveurno zamudo na večerjo, ki so jo pripravili za velikimi okroglimi mizami v ogromni restavraciji z gorami mesa, rib, zelenjave in riža, vendar brez kapljice alkohola. Potem so nas odpeljali v hotel, ki je bil v pol ure oddaljenem industrijskem parku. Bil je betonska zgradba, omet se je luščil, vendar so bile sobe čiste, s priključkom za televizijo in internet, a prav tako brez alkohola. V prodajalni spominkov sem opazil dve pločevinki taishanskega piva, ju hitro kupil in pretihotapil v sobo. Z ženo sva nazdravila in ob devetih zvečer legla k počitku.
Tudi Mao je bil na gori
Po dveh urah sem bil še vedno buden in lotil sem se branja vodnikov, ki sva jih imela s seboj. Prebral sem, da je Tai Shan verjetno rojstni kraj kitajske civilizacije, saj naj bi tukaj odkrili izkopanine, ki kažejo na človeška naselja, stara 400.000 let. Prvi kitajski cesar Kin Šihuangde je priplezal na vrh, kot je to storilo tudi 72 njegovih naslednikov. Isto je storil Konfucij, ki je odrasel nedaleč od tod. Z vrha gore je opazoval planjave Šantunga in pri tem dejal: »Svet je majhen!« Seveda se je na goro povzpel tudi Mao in izjavil: »Vzhod je rdeč!« Vzpon na goro Tai naj bi bil sicer prijeten, zanj naj ne bi bila potrebna nikakršna gorska oprema. Nekateri od cesarjev so zaukazali narediti kamnite stopnice, ki jih je zdaj skoraj sedem tisoč, menda od vznožja do vrha.
Naslednje jutro so nas pripeljali do vznožja gore v velik komercialni kompleks, zapolnjen z avtobusi. Začeli smo se vzpenjati, naših sto in 40.000 drugih obiskovalcev, z izjemo nekaj ducatov sami Kitajci (ob dobrem obisku spleza nanjo tudi do 90.000 obiskovalcev na dan). Sprva me množica ni motila. Na poti po širokem stopnišču je bilo precej zanimivosti, 22 templjev, 97 ruševin, 819 kamnitih plošč, 1018 vklesanih napisov v skale in veliko več kot tisoč let starih dreves.
Mesto na vrhu
Po uri hoje so bile moje noge težke kot tisočletna drevesa. Kar je še huje, množica se je zgostila, nisem se mogel premakniti na naslednjo stopnico, če se ni premaknil obiskovalec pred menoj. Vse skopaj je bilo videti kot stonoga z 80.000 nogami. Vse, kar sem si želel, je bil kozarec hladnega taishanskega piva. Počasi sem postal manj pozoren na templje in kamnite plošče, osredotočil sem se na pete predhodnika. Po dveh urah se je ta ustavil. Pred menoj se je odprl vrh s templji, prodajalnami spominkov, restavracijami, hoteli in meteorološkimi postajami, v širini več kot 400 metrov na vse strani.
Sprehajali smo se po Nebesni ulici z zgradbami v slogu Mingove dinastije. Z ženo sva naročila vroče kuhane rezance in se pripravljala na spust. Ko sva pojedla, sva se odločila, da se vrneva z žičnico (šest ameriških dolarjev na osebo). Po eni uri čakanja nama je uspelo kupiti vozovnici. Spust je trajal eno uro, našla sva avtobuse in odšli smo na večerjo, kjer smo dobili pivo.
Naslednje jutro smo bili pripravljeni za odhod v Kufu, rojstno mesto Konfucija, oddaljeno približno 60 kilometrov. Bilo je lepo, polno vrtov, templjev, videli smo filozofov dom in grob. Vredno ogleda. Hitro kosilo v ogromni restavraciji, potem pa spet devet ur dolga vožnja.
Kot sem prebral v svojem vodniku, ni množični turizem za goro nič novega. V času dinastije Ming (1368–1644) je nanjo odhajalo več tisoč ljudi na leto. Ob spominu na sedanjo sliko si nisem mogel predstavljati, kako bo na gori med olimpijskimi igrami.
I. N./Financial Times