Iz časa/Slovenski dom (1942) – Mirko Kunčič, planinska pravljica (z dodanimi opombami in pojasnili): Vsak rob, vsaka skala, vsaka gmajna, vsaka grapa, vsaka gošča, vsak potok ima svojo povest.
Kako so Dóvžani Bédanca ujeli
Planinska pravljica
Mirko Kunčič1
Ob lončeni peči, ki nas je grela kakor dobra babca svoje vnuke, smo sedeli in poslušali storije iz davnih dni. S takšno pripétnico2 nam jih je kresal Skrabléjev ded, da jih nismo utegnili sproti loviti v spomin. Na gosto kot čebele so nas obletavale, ponujajoč nam strupeno želo in sladek med. Po medu smo pohlepno segali, strupenemu želu smo se previdno izogibali.
Že so nam domala vse storije skozi eno uho noter in skozi drugega ven šle, kakor je pri zlatih naukih pač že nekaj vsakdanjega. Kaj storiti, da nam tudi zadnja storija ne bi šla po zlu? Brž sem si eno uho s prstom zamašil in storija je bila ujeta. Kakor frfotajočo ptičko sem jo narahlo stisnil med dlaní in zaprl v kletko svojega spomina. Tam mi zdaj poje – včasih kakor škrjanček zvonkó, včasih kakor sova mrkló3. Takóle nam je to storijo bájal4 in zraven kozje molitvice bral rajnki Skrabléjev ded, ujedljivi čudak, zagrenjeni samotar in starokopitni modrijan, kakor so ga posmehljivo imenovali vaški sodôbniki.
1.
Takràt, ko fabriških dimnikov, železne kače še ni bilo – ko se tuje kvante in prevratne misli še niso šopirile tod – takrat so naši predniki uživali neskaljèno srečo sredi gorskih samot. V božjem strahu pred dobrimi in hudobnimi duhovi so živeli, delali, trpeli in miroljubno pasli svoje ovcé.
Davno je že to. Stare šege in navade so pokopane, oglarske kolibe in ovčarske staje prerašča mah pozabljenja, fantini rinejo v fabrike kot grešne duše v vice, dekline tiščijo v mestni direndaj, da bi s svilenimi nogavicami in trajnimi kodri nasitile svoj napuh. Právšnega veselja ni več med nami. Le zlodej si v lakomnem zadovoljstvu brusi kremplje in rogé.
Kar milo se mi stori, lejte, kadar takóle zjutraj stopim iz kajže in vržem oči naokoli. Vsak rob, vsaka skala, vsaka gmajna, vsaka grapa, vsaka gošča, vsak potok ima svojo povest. Ljudje pa hodijo mimo s trdimi koraki in zakrknjenimi srci kakor bogotaji.5 Spomini na stare čase so jim toliko v mar kakor posušeni kravjeki na cesti.
Resnično, resnično vam povem, fantini in dekline, možje in žené: nobena pesem ni tako dolga, da se ne bi do kraja izpela! Pa bo prepozno, prepozno, prepozno!
Lejte! Če vas dandanes grizejo peklenske skrbi – komu jih morete zaupati? Bogu že, drugemu nikar. Izpolnilo se je staro šembiljsko6 prerokovanje: človek je postal človeku – volk in volk človeku – brat. Včasih smo se v stiskah in nadlogah obračali drug na drugega. In zmeraj, naj me móra tlači, če ni res, smo našli odprto srcé in odprte roké. Kadar pa so bile naše brige le preveč skrnôbne,7 da bi jih mogel užúgati človek, kam smo se zatekli po nasvete? K žarkženám.8
Oj, Žarkžené! Kar kosti mi pokajo od jeze, kadar se spomnim nanje. Lejte, toliko dobrega so ljudem storile, tolikokrat so jim v siromaščini in bolezni na pomagánje priskočile, nazadnje pa so morale tudi one sprevideti, da je nehvaležnost plačillo svetá. Najprej so se proti njim začele puntati dekline. Ni bilo všeč njihovi nečmirnosti, da so bile žarkžené brhkejše od njih. Naščuvale so proti njim klámaste9 fantine. Ti so začeli žarkžené preganjati in vícati na mile viže.10 Uboge reve so nekaj časa vdano potrpele; ko pa je bil mernik njihovega potrpljenja poln do roba, so nehvaležni srenji11 dale slovo. Šle so za vetrom, šle so za soncem – in ni jih bilo več nazaj.
2.
V tistih časih, ko je med Dóvžani12 in žarkženámi vladala še božja sloga, je pod Borôvljami živel hostarski divjak z imenom Bédanec.13 Tak hrust je bil, da je smreko kakor šibo prelomil, in tak jédec, da je živi ovci kar v dušku kri izpil.
Ta gnusoba kosmata, ta béštija v človeški podobi, je bil v žarkžené zateléban do ušes. Hotel je eno izmed njih ujeti in za ženo vzeti. Povsod jih je zalezoval, povsod jim je svoje zanke nastavljal. V mesečnih nočeh je kakor obseden krošnjaril okoli. Z izbuljenimi očmi je zijal v luno, stiskal pesti in cvilil kakor lojtrski voz, ki že leto dni ni videl kolomaza. Parkrat se je prikradel prav do bivališča žarkžená. V notranjščino si ni upal, ker se je bal kače velikanke, ki je čuvala vhod. Kar pred votlino se je razpetelinil. Položil je kosmato desnico na srce, božjastno vrgel oči pod nebo in zalajnal nekakšno podoknico. Skušal je peti milo kakor slavček, pa se je drl nemarno kakor pav:
»Ne morem več spati, ne morem več jesti;
vse dni in noči sem pri svoji nevesti,
pri svoji nevestici, zali žarkžéni –
s tem srcem ubogim … miru ni več v meni.
Oj, ljubljena, pridi, podaj mi rokó,
v svoj dom te popeljem pod zlato goró!«
Bil je nad svojo noro pesmijo tako ganjen, da je postal mehek kakor gnila tepka. Turobno je zavekal v noč:
»Uaaa, uaaa, uaaa …«
Takó iz svoje pasjice14 laja v luno premraženo ščené.
Krepostnim žarkženám je bila njegova žalost – veter, ki mimo švigne in ga ni. Razposajeno so se mu hehetale, tako smešno se jim je zdelo vse to, čeprav so bile drugače kaj usmiljenega srca.
Ko se je Bédanec do mile volje nasmrkal in nakisal kakor cmeravo otročè, je napel druge strune. Sprevidel je, grdavš, da zlepa ne opravi ničesar. Začel je okoli votline razsajati in tuliti, da je bilo grozno.
Žarkené so kar v kót počepnile, tako so se ga bale. Roke so se jim tresle kakor veje v viharju, lasje pa so jim podrhtevali kakor ločje ob vodi. V peklenski stiski so čakale, kdaj bo rokomavh skalo izpred votline odvalil in kakor krvoločen jastreb mednje planil. A kača velikanka tega veselja lákotniku gorskemu ni privoščila. Kar z viška se je zagnala proti njemu in takó strupeno zasikala, da mu je srce pri priči zdrknilo v hlače. Še enkrat je zatulil, pošastno in divje, da se je zazibala votlina in v farnem stolpu zamajal zvon. Potlej ga je vzela noč.
Žarkžené so se oddahnile.
3.
Poletni dan je že mižal na eno oko, tako je bil truden in zaspan. Zlezel je v ohlapno nočno srajco in se počasi odpravljal k počitku. Zlato žarenje na zahodu mu je kazalo pot in debelušen oblaček ga je tovariško spremljal prav do konca – v deželo sanj.
Za Večérnice, na severozahodni strani vasi, je padla široka senca. V njej je polagoma tonilo vse: valovite senožeti, ki se v hudem strmcu spuščajo v globel; v šir in dalj razpredene ograje, ki ločijo pašnik od pašnika; iglate in listnate družine dreves, ki se vzpenjajo navkreber do Kómna in še višje, do Séduc. Že se je senca dotaknila zelenega razglednika, Kočjánčevega roba, kamor se hodijo človeške oči past in uživat lepoto božjega stvarstva. Od ondot se je neslišno pomikala dalje. Pobasala je v svojo torbo, kar je dosegla: goščave in goličave, žive meje in kolovoze. Celó Sedúčnikovemu potoku, temu romarju večnemu, ki pod Požárnico izvira in od ondot svoj nemir po razjedeni strugi v dolino nosi, ni prizanesla. Pogoltnila ga je kar v dušku in šla svojo zmagovito pot dalje, dalje – čez rumeno polje, čez pokošene travnike,
v vas.
Ta hip je na položnem robu pod Večérnicami nekaj zasvetlikalo. Brhke prikazni, z dolgimi lasmi in haljami do tal, so pribosopétile iz gošče. Njihove tančice, čezinčez posute z zvezdami, so se pozibavale v vetru kakor refetníce15 čudežnih ptic. Razvrstile so se, zarajale, zapele – odhajajočemu dnevu v slovo.
Bile so žarkžené.
Lepó so pele in tako so bile zaverovane v svoj ples, da niso videle gorilaste postave borôveljskega Bédanca, ki se je potuhnjeno priplazil po bregu. Skril se je v leščevju, ki se je šopirilo komaj za lučaj daleč od njih. Tamkaj jih je nemoteno opazoval in koval zahrbtne naklepe.
Zelene oči so mu kar gorele od pohlepa in prsti so se mu krivili kakor kremplji zverí.
»Nocoj mi ne uideš, golobičica!« se je noro režal iz zasede in si mel kosmate tace.
Zijal je v rajajoče žarkžené kakor tele v nova vrata in iskal med njimi izvoljenko svojega srca. Najgôrša je bila, najdaljše lase je imela, najmilejši glas in oči krotke kot srna. Izbirati je znal, mršnja16 nemarna, tisto pa res.
»Še enkrat se narajaj in napój, potlej boš moja, samo moja na veke,« je klámasto godel in svoji izvoljenki velikodušno privoščil še tistih par minut veselja.
Ves se je vdal puhlemu sanjarjenju. Preživljal je v duhu žlahtne ure, ki so se mu obetale ob strani ljubljene deklice. Druge krati je bil kaj previden in čujèč, to pot je bil za vse drugo slep in gluh. Nesrečnik topoglavi, vsaj majčkeno bi bil poškilil nazaj, pa bi ti bilo nemara prihranjeno vse hudo in bridko! –
Po zgornji stezi jo je prav tačas mahal Čénkov pastir Jôk. Malo se je bil v Belci zamoževal,17 pa je kar po bližnjici spešil korake. Ni pogledal ne na desno ne na levo; kar naravnost jo je rezal. Spotoma si je drobno bélil glavo, kaj bi staremu Čénku natvezel, da mu skrnoba sitna ne bi zamude kakor oglodane kosti metal pod nos.
Ko je pricoklál do Kočjánčevega roba, se mu je le nekam čudno zdelo, kaj se v globeli takó svetlika. Zavil je v stran, stopil na rob in pogledal navzol. Malo da ga ni vrglo vznak. Zagledal je rajajoče žarkžené na ravnici in kosmatega Bédanca v skrivališču.
»Naj me coprnica lôpne, če ima ta spak poštene namene,« se je pridušil Jôk in vrgel na vso jezo masten čik iz ust.
Potlej pa ni črhnil niti besede več. Kar na peti se je obrnil in jo s takšno hitrco ubral čez dóvško polje, da je spotoma cokle izgubil. Pa Bog varuj misliti, da zaradi strahu! Zaradi naglice kakopak.
4.
Dóvžani v onih staromodnih časih še niso poznali gasilnega društva, izvoljenih odbornikov, motornih brizgalnic, imenitnih čelad in krojev z zlatimi gumbi. Pa so vseeno znali gasiti, če se je kje ognjeni petelin prikazal. Kako ne bi znali – ti moj ljubi Bog – ko jim je pa voda že takrat izza vseh vogalov pod noge čobodrála, kakor jim čobodrá še dandanes! Tudi tistikrat, ko je dan šel počivat in so Večérnice vrgle svojo senco že na kraj vasi, je drlo iz kajž vse, kar je bilo krščenega v fari.
Kaj se je zgodilo?
Čénkov pastir Jôk se je bil kakor divja jaga18 pripodil skozi vas in pretresljivo trobil v kozji rog: trara, trara, trara-a-a.
»Za Kriščevo voljo, Jôk, kje pa gori?« so ga izpraševali možje in vohali v zrak.
Jôk pa je bil tako vprežen,19 da jim še odgovoriti ni utegnil. Kar naprej je drvel in se napihoval: trara, trara, tra-ra-a-a.
Šele potlej, ko je obdirjal vso vas, se je utaboril pod košato lipo sredi vasi. Čvrsto je potegnil vase novo sapo, obrisal si je z rokavom potno čelo in se zadrl:
»Le semkaj, fantini in možje, le semkaj!«
Možje so prirompljáli z rovačami in sekirami.
Ženske so privihrale s škafi in žehtarji.
Otroci so pridrobencljali s smrkljastimi svečami pod nosom.
Vse, kar leze ino gre, se je zbralo pod častitljivo vaško lipo, ki je preživela že pet rodov in je tudi šestemu gostoljubno nudila svojo senco.
Otroci so norčavo skakali kakor kozlički.
Ženske so tarnale kakor grešne duše v vicah.
Možje pa so kakor davčni iztirjevalci neučakano rinili v Jôka:
»Tak zini že, duša krščanska, kje gori!«
Jôk se je dobro zavedal svoje važnosti. Kar pozabil je, kako je bil pravkar sam dajal duška veliki nuji. Mogočno si je pritegnil stremena na irhastih hlačah in množico modro poučil:
»Počasi, sodrga, počasi! Potrpljenje je božja mast, naglica dosti ni prida!«
Dôvžanom je spričo tolikšne modrosti kar sapo zaprlo. Zavladala je tišina, da bi najbolj tankoslušni utegnili slišati, kako zob časa spodjeda korenine starodavni lipi in kako se Péhtetovi Anci v glavi vrti oni kolešček, ki ga je imela bojdà preveč.
Pastir Jôk, junak dneva, je ponosno kakor slavnostni govôrc20 stopil na k1op, ki je tesno obkrožala lipo. Preudarno se je s palcem in kazalcem prijel za nos, veličastno se je useknil in smrkelj je v širokem loku pljusknil na tla. Potlej je začel:
»Takóle vam povem, fantini in deklice, možje in žené – vi smrkavci pa tiho! – takóle vam povem: o kakšnem ognju ni ne duha ne sluha!«
Kakor da bi z burklami podrezal v pekel: nepopisen hrušč in trušč mu je preglušil nadaljnje besede.
Možje so renčali kakor medvedje.
Ženske so pihale kakor kače.
Otročaji so zijali, da so jim smrkljaste sveče naravnost v usta polzele.
»Ali ste ga slišali! Za norca nas ima, govédar salabolski!« se je razčeljustil Erjavčev Néjč, neugnani vaški zdražbar, primojdúševec21 in bôjec.22 Neznansko se mu je zahotelo, da bi nastal ravs in kavs. Kar na debelo je začel ščuvati razdražene duhove okoli sebe. In ne zastonj.
Možje so si vihali rokave.
Ženske so dvigale škafe in žehtarje.
Otročaji so segali po kamenju, da bi z združenimi močmi posegli v boj.
Trda je predla ubogemu Jôku, trda. Za las, za droban las je manjkalo, da je ni pošteno skupil.
Najbližji dedec ga je že s palcem dregnil pod rebra.
Najbližja ženska je že treščila svoj žehtar vanj.
Najbližji paglavec mu je že kamen zalučal v hrbet.
Jôku so kar kolena klecnila in prebledel je prav do petà, čeprav ni bil strahopetne matere sin. Vedel je, bistroumni mož, da ima ljudska jeza trdo pest. Težkó je biti dober govorc, težkó je zastavljati pravšne besede, težkó je množici pihati na dušo! je potihoma vzdihnil in začel po bliskovito tuhtati, kako bi jo izpeljal. Napenjal je možgane kakor žrd na senenem vozu – malo da se mu ni žrd prelomila! Nazadnje pa je le pravšno iztuhtal. Pomirljivo je zakrilil z rokama in zavpil:
»Tak počakajte no, za pet ran Kriščevih, saj ne gori voda! Nisem še vsega povedal!«
Pa je Jôk delal račun – brez Erjavčevega Néjča. Erjavčev Néjč je kaj rad iskal dlake v jajcu in boračal besede kakor mlinar vreče. Brž je Jôka popadel za besedo in hujskajoče zarjul:
»Seveda ne gori voda! Vsak smrkavec to ve. Kako bo voda gorela?! Lejte, res nas ima za norca, govédar salabolski!
A tókrat sitni zdražbar ni imel sreče. Kar na lepem si je skozi gnečo naredil gaz Režúnov Janez, najgórši in najmočnejši fant v fari. Kakor gora se je izprsil pred Nejčem in mu takšno zarobil, da se je bojevitemu petelinu koj greben povesil. Ni še pozabil Nejč, ni, kako ga je korenjaški Janez ondan zlahka kot mlečnozobega frkolina iz Požgánčeve gostilne pod kap nesel. Take sramote ni hotel več doživeti. Stisnil je glavo med ramena kakor poparjeno ščenè rep med noge in jo pobrisal za bližnji vogal. Od ondot je kradoma vlekel na ušesa in vohunil …
»Zdaj pa le govôri!« je Janez pokroviteljsko rekel Jôku in mrko ošinil z očmi fantine in može, ki so imeli še zmerom zavihane rokave. In glej, zgodil se je majhen čudež: na mah so postali vsi krotki kakor jagnjeta. Vedeli so, da z Režúnovim Janezom ni dobro češenj zobati. In tudi radi so ga imeli vsi.
Jôk je svojega rešitelja hvaležno pogledal. Brž se mu je povrnilo nekaj prejšnje samozavesti. Vzravnal se je in že je bil spet v besednem ognju kakor pravšni govôrc.
»Tole sem vam hotel povedati, fantini in dekline, možje in žené – vi smrkavci pa tiho! – tole sem vam hotel povedati, pa me niste hoteli poslušati: ko sem se prejle vračal iz Bélce, sem kar na lepem zagledal nekaj groznega. Pod Kočjánčevim robom v Večérnicah so rajale žarkžené …«
»I, kaj pa potlej?« mu je jezikavo odstrigla besedo Govóčeva Lenka, prvakinja dóvških klepetulj. »To pa res ni prav nič groznega. Kolikokrat so že rajale. Ali je bilo treba zaradi tega vso srenjo spraviti pokonci?«
»Tak počak no, ragla, da povem do kraja!« je odrezavo revsknil Jôk in jo pičil z risastim pogledom. Potlej pa je zaničljivo napravil čeznjo križ in s povzdignjenim glasom nadaljeval: »Pod Kočjánčevim robom so rajale žarkžené, sem rekel, v živi meji, komaj za lučaj daleč od njih pa je čepel Bédanec na preži. Zdi se mi, vse se mi tako zdi, fantini in možje, da se grdavšu skomina po najgorši žarkženi Zlatolaski,23 ki jo vsi dobro poznate. Ujel jo bo, prav gotovo jo bo ujel in v svoj brlog pod Borôvlje odvlekel, če bomo roke držali navzkriž. Pa jih ne bomo – kaj pravite, fantini in možje?«
Množica se je zazibala in zahrumela kakor morski val, ki ga razburka vihar.
Možem so ogorčeni bliski švigali iz oči.
Ženske so se v strahu križale in klicale vse svetnike na pomagánje.
Otroci so se stiskali k materam kakor piščeta h kokljam.
Najbolj pa je ta novica pretresla Režúnovega Janeza. Kar žile so mu nabreknile na vratu in vse barve so ga prešinjale, takó se je razburil. – Tak takšna je ta reč! Najgóršo žarkženo, tisto, ki je njemu samemu nekolikanj pri srcu prirasla, kani borôveljski hrust ugrabiti? Ne boš kaše pihal, lákotnik! Režúnov Janez ti bo že podkuril! Ni še pozabil Janez, ni, kako prijazno mu je ondan, ko je pod Borôvljami drvaril, zala žarkžena zaklicala iz hoste:
»Bog ti daj srečo danes,
in vse življenje, Janez!«
Da bi siroto pustil na cedilu? Tisto pa že ne! Rešiti jo mora, pa naj prelije zanjo zadnjo kapljo krvi.
Porinil je Čénkovega Jôka tebi nič, meni nič s klopi, da se je presenečeni govórc kar prekobalil na tla. Stopil je na njegov prestol kakor novo kronani kralj in dal z odločno kretnjo množici v vednost, da hoče govoriti.
Huda ura v množici se je iztreskala in izbliskala. Nastalo je zatišje, da bi najbolj tankoslušni utegnili slišati zvonko prepevanje rajajočih žarkžena od daleč, izpod Večernic.
Režúnov Janez je dvignil desnico kakor vojskovodja sabljo in ukazovalno polagal besedo na besedo:
»Otroci – vi spat, ženske – ve k svojim piskrom in kolovratom, fantje in možje – vi pa za menoj, če imate še kaj srca! Bédanec kani ujeti žarkženo Zlatolasko, mi bomo pa ujeli njega. Kdo gre z menoj?«
Kakor en mož so se dvignili vsi – razen starih, nadušljivih dedov kakopak. Ni bilo omahljivcev in strahopetcev med njimi. Celó Brencétov Francek, ki je še platno prodajal, palec sesal in s kazalcem po nosu vrtal, se jim je hotel pridružiti. Pa ga je mati zgrabila za ušesa in ga z drugimi otročaji vred napodila domov. Nesrečni Francek! Ni ti privoščila, zaslepljena mati, da bi bilo tudi tvoje ime ovenčano s slavo in z zlatimi črkami zapisano v zgodovini.
5.
Tiho, vse tiše so za Večérnicami rajale žarkžené. V živo podobo umirajočega dne se je sprevrgel njihov ples: zmerom počasneje so se jim kakor perutnice pozibavale prozorne tančice; zmerom niže k zemlji so jim kakor slapovi padali zlati lasjé.
Že je dan zamižal tudi na drugo oko – žarkžené so kakor v zadnjih vzdihljajih podrhtevale na tleh. Že je mrak-grobar vrgel mrtvaški prt čez vso dolino – žarkžené so negibno obležale in na ustnicah jim je zamrl poslednji nasmeh. Ples je bil končan.
Tedaj ...
Tedaj se je nekaj črnega, zavaljenega izkobacalo iz žive meje in skokoma planilo mednje. Brhke plesalke so se kakor jata splašenih golobic razkropile na vse strani. Iz zvonkih grl jim je vil presunljiv krik:
»Bédanec! Bédanec! Bédanec!«
A borôveljski hrust je svoj plen že držal v rokah. Zlahka kakor peresce ga je dvignil visoko nad glavo in se zmagoslavno zagrohotal:
»Moja! Moja! Moja!«
Uboga žarkžena je bila vsa trda od strahu. Kar čutila je, kako ji po žilah ledeni kri. Glavo je imela težko kakor svinec, roke in noge so ji brez moči visele navzdol.
»Moja! Moja! Moja!« je kar naprej klámasto godel Bédanec in narahlo prižel drobno stvarco k sebi. Približal je svoj obraz k njenemu in jo razigrano porávsal24 po snežnobelem licu. Bil je srečen, nepopisno srečen.
Žarkžena je z gnusom strmela v divji, nemarno porasli obraz nad seboj. Srce se ji je krčilo v obupu: Joj, ali bo morala res do konca dni kakor zakleta deklica ob tem grdavšu živeti?
Bédanec pa jo je kar gledal, gledal; ni se je mogel nagledati do sitega. Vsaka gubica na njegovem obrazu se je razlezla v dobrovoljen nasmeh. Kakor nebogljenega otročiča jo je ujčkal v naročju in ji z raskavo dlanjo božal zlate lase. Z nežnim glasom ji je skušal dopovedati, kako mu srce zanjo gori. Pa je bilo tisto, kar mu je iz grla vrelo, bolj podobno medvedjemu renčanju kakor človeški govorici. Takole je namišljeni pesnik izpod Borovelj lepotičil besede:
»Oj, golobičica, nevestica moja, ham, ham – kako rad te imam! Da si le pri meni... Trdnó se me okleni! Preden bo sonce trikrat vzšlo, boš moja ženka pod goro. Vse divje može, škrate, škopnike, kvátrnice, torklje in Péhtra žene bom na ženitovanje povabil; še veselega godca Kragúlježa ne bom pozabil. Tri dni bomo svatovali in peli, mejduh! Tri dni bomo ukali in se vrteli, ujuh!«
Prešerno se je zasukal, udaril s peto ob tla in znova zaukal, tako strašansko zaukal, da je splašil vse vrane naokoli. Njegov vrisk ni še do kraja pod Kómnom izzvenel, ko se je vrh Kočjánčevega roba nekaj zganilo. Temna moška postava se je prikazala, kakor da bi bila zrasla iz tal. Z glasom, ki se mu je poznalo, kako je zasopljen in razburjen, je zaklicala navzdol:
»Bédanec, hoj, hoj! Dóvžani gredo. Ujeti te hočejo. Teci, če ti je življenje ljubo, teci!«
Bédanec se je sunkovito obrnil in razdraženo pogledal navzgor. Kar v glavo mu ni šlo, da bi moglo biti res, kar je slišal. Oblastno je vzrojil:
»Črviček človeški, kdo pa si, ki mi s takšno vestjo hodiš pred oči?«
»Tvoj prijatelj – Erjavčev Néjč,« mu je ovaduh priliznjeno vrgel odgovor. Kaj več ni utegnil. Koščena roka ga je zgrabila za vrat in nemilo stresla. Preden je presenečeni bújec utegnil dognati, čigava je ta roka – se je že kotalil po strmini. Komaj nekaj sekund je trajala čudna vožnja. Globoko spodaj pod bregom je treščil ob plot, da je videl milijon zvezd in še troje sonc povrh. Kakor kupček nesreče je obležal – za trenutek, dva. Potlej se je zganil, milo zastokal, se počasi skobacal na noge in jo ubral čez drn in strn.
Režúnov Janez je s Kočjánčevega roba temno pogledal za njim in zasikal skozi zobe:
»Da boš pomnil, malopridnež, kdaj si nas ovadil!«
Potlej pa ni več zapravljal dragocenega časa. Z rezkim glasom je zapovedal:
»Naprej!«
Truma fantov in mož se je kakor plaz vsula za njim v globel. Zemlja je kar bobnela pod težkimi nogami in bojeviti klici so pretresali ozračje. Tudi Jôk je bil med bojevniki. Za malo se je sicer vrlemu možu zdelo, da mu je Janez tebi nič, meni nič odžrl poveljniško čast; pa se zaradi tega le ni skujal. Bil je Jôk svojčas vojščak in je vedel, kaj je vojaška dolžnost.
6.
Bédanec je mogočno razkoračen stal spodaj na ravnici in čakal, kaj bo. Še na misel mu ni prišlo, da bi bežal. Pošastno je vrtel zelene oči, širil nosnice kakor pobesnel bik nozdrvi in grozeče hrkal.
Tudi žarkžena v njegovem naročju je postala pozorna. Dvignila je glavo in se kradoma ozrla. Zagledala je bližajočo se vojsko fantov in mož z Režúnovim Janezom na čelu. Drobna iskrica upanja se ji je vžgala v žalostnih očeh. S tožečim glasom je zaklicala:
»Reši me, Janez, reši me!«
Bédancu je ob tem kriku zavrela vsa kri. Togotno je položil Zlatolasko na tla in stopil z lopatastimi nogami na njene lepe, razpuščene lase, da se mu ne bi mogla izmuzniti in bi imel roke proste za boj.
»Tak takisto! Janeza kličeš na pomagánje? Jaz ti bom že dal Janeza, počak!« je rentačil, razočaran v dno duše.
Vzravnal je svojo orjaško postavo in se izprsil kakor gorila. Mišice na rokah so se mu napele in postale trde kakor bukova grča. S pestmi se je začel tolči po prsnem košu, da je votlo bobnelo. Iz grla pa se mu je trgalo zverinsko rjovenje:
»Uaaa! Uaaa! Uaaa!«
Bil je res silen hrust.
Režúnov Janez pa tudi ni bil iz lecta. Tožeči klic žarkžené Zlatolaske mu je še bolj utrdil voljo in pogum, da se Bédancu postavi po robu. Dal je svojim bojevnikom znak, naj sovražnika obkolijo. Možje so povelje do pičice izvršili.
Janez je stopil korak naprej in Bédanca takóle napičil na raženj svojega glasu:
»Klada bahaška! Kar repenči se! ne boš nas ustrahoval. Tudi nas je nekaj v hlačah, kaj, možje?«
Nas jè! Nas jè!« so možje pritrjevali v zboru in ponosno stopali na prste.
Bédanec jih je po strani pogledal in spačil obraz. Tak smeh ga je posilil, da se je kar za trebuhprijel in se po kolenih tolkel.
»Ho, ho ho.« se je grohotal, »piščanci si domišljujejo, da so petelini! Od smeha bom počil. Kikirikiiii!«
Možje so bili užaljeni, da nikoli tega. S piščanci jih zmerja, telebàn, norca brije iz njih – sramota!
»Udarimo!« je predlagal naglojezni Brkov Martin in pokazal rovačo.
»Udarimo!« je moško ponovil Matíčev Klemen in se skril Šúrkovemu Štefanu za hrbet.
»Možje, Mirno kri!« jih je rotil Janez. »Najprej poskusimo zlepa.«
»Modro govoriš,« ga je pohvalil Šetinov Drejč. Lepa beseda lepo mesto najde.«
»Pri témle že ne,« se je namrgódil Brkov Martin in Bédanca izzivalno pogledal.
»Ihte ihtave, zapik! Zdaj tekó pogajanja. Poveljnik ima besedo!« ga je podučil Jôk, ki je bil svojčas vojščak in se je razumel na take reči.
Žarkžena je še zmerom ležala ob Bédančevih nogah. Njeni lasje so bili kakor zlato predivo raztreseni po tleh. Borôveljski hrust je svoja ogromna stopala takó trdo držal na njih, da sirota glave niti premakniti ni mogla. Oči pa je milo upirala v Janeza in telo ji je podrhtevalo v krčevitem joku.
Janeza je kar srce zabolelo, tako se mu je zasmilila, Srepo je pogledal Bédanca izpod čela in osorno rekel:
»Zóprnik! Vzeti jo hočeš, ko veš, da te ne mara. Da le moreš biti tako klámast! Še meni se želodec obrača, če te pogledam, pa se tej nežni stvarci ne bi?! Pri priči jo izpusti!«
»Ne dam pa ne dam!« je zakrknjeno zagolčal Bédanec in se razkošatil. »Prvemu, ki se je dotakne, odtrgam glavo!«
Njegov obraz je obetal hudo uro: bil je ves pomračén. Oči pa so se mu svetlikale kakor dve žareči krogli. Kar groza ga je bilo pogledati.
»Če je ne daš zlepa, jo boš dal zgrda,« je Režúnov Janez zabil poslednji klin.
Pogajanja so bila končana …
Bédanec je spet vzravnal svojo orjaško postavo in se začel tolči po prsih kakor gorila. Vmes je bojevito tulil:
»Uaaa! Uaaa! Uaaa!«
To je bilo nekakšno znamenje za spopad.
»Po njem!« je zakričal Janez.
Prvi je zavihtel rovačo naglojezni Brkov Martin. Dregnil je Bédanca v hrbet, da se je kar pokadilo.
Matičev Klemen je hrabro pomolil svojo debelo glavo izza Štefanovega hrbta in se pobahal:
»Dobro sem ga česnil!«
Drugi je zamahnil Čenkov Jôk. Potipal je z okovano gorjačo Bédanca po rami, da ga je kar nazaj vrglo. Njega namreč, ne Bédanca.
Tretji je posegel v boj Šetinov Drejč, tisti, ki je bil malo prej zinil, da lepa beseda lepo mesto najde. Preudarno je z rovačo pobožal Bédanca po temenu.
»Le previdno, možje, le previdno, da ne zadenete žarkžene!« je zaskrbljeno zavpil Janez.
Borôveljski hostar je menda šele ta trenutek sprevidel, da gre zares. Bliskovito se je nagnil s telesom naprej, iztegnil lopatasto taco in zgrabil Matíčevega Klemena za irhovice. Dvignil ga je v zrak in začel z njim kakor z živim ščitom opletati okoli sebe. Bojevniki so cepali kakor muhe; njihove cokle so ležale vse križem po tleh.
Prevéjani Janez je zmešnjavo, ki je zavladala na bojišču, izkoristil po svoje. Vrgel se je Bédancu za hrbet in se potuhnil k tlom, kakor da bi tudi njega zadelo. Medtem, ko je hrust kakor nor mahal s svojim čudnim orožjem, mu je Janez s srobótjem krepko zvezal noge.
Bistre oči bojevnikov, kolikor jih je še ostalo pokonci, so brž uganile, kako kani Janez Bédanca izpodrépiti. Pomenljivo so se začeli suvati s komolci in si mežikati. Na Janezov migljaj so kakor požeti snopje popadali na zemljo in se po vseh štirih splazili k njemu.
Preden je pobesneli bojec spregledal nakano, se je že deset, dvajset rok oklenilo njegovih nog. Kakor železne klešče so ga trdo držali in ga skušali spodpétiti, a kaj previdno, da se ne bi zvalil na žarkženo. Bédanec je odvrgel odvišno breme – Matíčevega Klemena – in zakrilil z rokami, da bi ujel majavo ravnotežje. A bilo je že prepozno. Omahnil je in telebnil na tla kakor podžagan hrast. Možje so se zviška vrgli nanj kakor krokarji na mrhovino in mu na hitrco zvezali še roke.
Žarkžena je bila prosta. Gibko kakor srna je skočila na noge in si popravila razmršene lase. Potlej je tako toplo pogledala svojega rešitelja, Režúnovega Janeza, da se je le-temu kar srce tajalo od sladkosti. A preden ji je utegnil kaj ljubega reči, je že izginila v živi meji. Od ondod je še enkrat z zvonkim glasom zapela v slovo:
»Bog ti daj srečo danes
in vse življenje, Janez!«
In ni je bilo več.
Premagani hrust je kakor ranjena zver hropel na tleh in tiščal pene iz ust. V divjem obupu se je premetaval zdaj po trebuhu zdaj po hrbtu in togotno nategoval vezi.
»Ne boš, ljubček,« se mu je rogal naglojezni Brkov Martin. »Kar vdaj se v usodo! Enkrat vsakemu odklenka;, tudi ti nisi izvzet.«
Medtem so se počasi postavili na noge vsi, kar jih je še ležalo na tleh. Nekateri so imeli pobite nosove, drugim so kakor gobe po dežju rasle iz čela debele buške. Hujšega ni bilo. Le Matíčev Klemen je bil vseh siromakov siromak; zbit je bil in okleščen kakor v pozni jeseni hruška medénka na Kájžnikovem vrtu. Pa se vrli mož ni pritoževal. Moško je zatajil vse bolečine in se celó pobahal:
»Postavili smo se pa le.«
Zdajci se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Borôveljski hrust je napel vse svoje peklenske sile. Resk! je reklo in srobótje na rokah je bilo potrgano. Že se je z veliko pripétnico25 lotil tudi srobôtja na nogah …
»Držite ga!« je presunljivo kriknil Janez.
Najbližji možje so se znova vrgli nanj in ga skušali ukrotiti. Bédanec pa jih je odrival s svojimi tacami, da so se prekopicevali drug čez drugega.
Čénkovemu Jôku je šinila v glavo srečna misel. »Ti hudnik ti, kako mi peša spomin,« se je pridušil in se skokoma pognal k bližnjemu robíceljnu.26 Spomnil se je, da je prinesel hudobitne trte s seboj. Res so nedotaknjene, kakor jih je bil tjakaj položil, ležale na robiceljnu. Ročno jih je pobral in se zadrl:
»Janez s hudobitnimi trtami ga dajmo, s hudobitnimi trtami!«
Janez mu je trtje iztrgal iz rok in pomignil s prstom. Vsak trenutek je bil dragocen. Oba hkrati sta se vrgla na hrusta. Jôk ga je tako neusmiljeno pograbil za ščetinasto grivo, da je teleban zastokal kot otrok, Janez pa mu je medtem spretno zadrgnil roke.
Tako so ga vdrugič užugali.
Hudobitne trte so morale imeti v sebi res vražjo moč: zvezani silák je postal za čudo miren in kroták.
Možje so se objemali od veselja, metali klobuke v zrak in ukali od zmagoslavja. Ko so tako dali duška prekipevajočemu navdušenju, je Čenkov Jôk svečano povzel besedo:
»Odženimo ga v vas! Rihtar naj ga sodi.«
In so ga odgnali.
7.
Nad planinskim svetom se je razpredla svetla poletna noč. Kakor da bi nevidni božji mežnar stopil na vrh Triglava in z velikanskim svečnikom prižigal luči na oltarju; zvezda za zvezdo je zamigljala.
Tudi Režúnova mati, kajžarica v rebri, je ukresala luč in jo zapičila v čelésnik.27 Vse je bila že podelala za ta dan; na krmila prašiče, pomolzla kozo edinko, skuhala večerjo, pripravila ležišče; spati pa se ji še kar ni dalo. Snela je s police pehar, v katerem je imela šivanje, pletenje in drugo brklarijo. Vzela je v roke načeto Janezovo nogavico in jo začela plesti. Takó je bila zatopljena v svoje delo, da je preslišala pasji lajež za vogalom. Šele čez malo časa je prisluhnila. Obšla jo je slutnja, da zunaj nekaj ni v redu. Odložila je pletenje in odkrevsala na prag.
»Ti mršnja ti pasja, ali mi boš tiho!« je jezno zaklicala. Pes je utihnil. Povesil je glavo, prijazno pomigal z repom in se pridobrikal k njej.
»Zakaj se pa tako dereš?!« ga je oštela. »Ali te je hudobec obsedel, ka-li?«
Pes je iznenada spet priostril ušesa. Planil je za vogal in še bolj divje zalajal. Režúnka je majajoč z glavo odkrevsala za njim. Le kaj ga tako bode v oči? je ugibala.
A že se je tudi ona zavzela, da bi jo bilo kmalu božje zadelo. Kar dve stvari hkrati sta ji nagnali strah v kosti: na stezi, ki se je vijugala od Večérnic proti vasi, je zagledala gručo moških, ki so nekoga s truščem gnali pred seboj; izza široke tepke, ki je vsa nadložna in zgrbljena stala za kajžo, pa se je izmotala bela prikazen.
»Bog in ta sveti božji križ,« je vzdihnila Režúnka in se pobožno prekrižala. A koj se je ohrabrila in s trepetajočim glasom zavpila: »Vsi dobri duhovi hvalijo Boga!«
»Mati, ne bojte se,« je miroljubno spregovorila prikazen in stopila bliže. »Jaz sem, žarkžena Zlatolaska.«
Režúnka se je oddahnila. Lej no – res je žarkžena Zlatolaska. Kar odvečen je bil strah. Brž je nagnala sitnega psa v pasjico in prijazno pobarala:
»Lej jo, kaj bi pa ti rada? Stopi no malo v kajžo, stopi, da mi spanja ne odneseš.«
Žarkžena je odkimala in se otožno nasmehnila. Stisnila je Režúnki kepo suhega zlata v roko in z milim glasom rekla:
»Mati, tole dajte Janezu in recite mu, da ga lepo pozdravljam. Jutri me že ne bo več v teh krajih. Daleč tja čez góro pojdem.« Zamahnila je z roko in pokazala ostre grebene Borôvelj, ki so v mesečini dremali visoko nad vasjo.
Na te besede se je obrnila in kakor bela meglica zatonila v noč.
»To so pa čudne reči,« je zamrmrala Režúnka. Sama samcata je živela v kajži, kadar je Janez v hribih drvaril, družila se ni z nikomer, v vas jo je le malokdaj zanesel korak – zato še tega ni vedela, da so možje šli pod Večérnice Bédanca krotit in da je med njimi tudi njen sin. Zamišljeno je potéžkala zlato rudo na dlani in se srečno nasmehnila: »Ti moj ljubi Bog, če je pa tole právšno zlato, potlej sva pa z Janezom na konju!«
Gruča moških je medtem že prihrumela po spodnji stezi do prvih dôvških koč. Gnali so zvezanega hrusta pred seboj kakor cesarski biriči hudodelca. Škodoželjno so se mu režali in stresali burkaste šale.
»Namesto z žarkženo, se boš jutri z nemárnico28 oženil,« ga je podražil Šúrkov Štefan in se svoji šali hrupno zagrohotal.
»Pusti ga, pusti,« je nejevoljno rekel Janez, ki so mu robate šale že presedale. Bédanec si je grizel ustnice do krvi in izgubljeno bolščal v tla. Mrke misli so se mu podile po glavi. Takšnega ponižanja še nikoli, kar svet stoji, noben gorski mož ni doživel. Ravno nanj je morala pasti ta sramota ... Oj, da bi se mogel osvoboditi! Potej bi pri priči odrompljal čez devet dolin in devet gorá, nikoli več se ne bi vrnil v te kraje, kjer se je bil osmešil za večne čase ...
Vest, da so možje Bédanca ujeli, se je bliskovito razširila po vasi. Ženske so drle iz hiš in sopihale v reber. Neznansko se jim je mudilo zijala prodajat.
Tudi Režúnka se ni malo čudila. Le kaj imajo? je brundala in napenjala oči. Ob mislih, da bi med kričači utegnil biti tudi njen sin, jo je kar streslo. Ponočnjakov nikoli ni marala, še manj pa si je želela, da bi tudi njen Janez vogláril29 in se z bôjci družil. – Poklicati ga moram in mu povedati, kaj je žarkžena naročila! je sklenila in jo po bližnjici ubrala h gruči.
Res je bil med fantini in možmi tudi njen sin. »Ali ne greš domov!« mu je trdo ukazala že od daleč in ga hudo pogledala. Janez pa ji je pohitel nasproti in veselo zaklical:
»Mati, lejte! Bédanca smo ujeli in žarkženo Zlatolasko rešili.«
Tok takisto! je pomislila Režúnka. Koj je razumela vse. V njenem srcu se je oglasil materinski ponos. Pomolila je sinu zlato rudo in rekla na ves glas, da bi jo zagotovo slišali vsi:
»Vem, vem! Zato ti je pa žarkžena tole prinesla. Kepo zlatá, pravšnega zlatá! In naročila mi je, da te pozdravlja čez tri goré, čez tri vodé, čez tri zelene travnike in da je nikoli več nazaj ne bo.«
Janez je ostrmel.
»Za božjo voljo, mati, kaj pa žlobudrate?«
»I, kaj, lej ga! Resnico, samo čisto resnico,« se je zarotila mati in kakor k prisegi dvignila desnico.
»Ali je žarkžena kam šla?« je hlastno pobaral Janez.
»Kakópak, je pokimala mati in pokazala s prstom zasanjane grebene Borôvelj. »Tjale čez na koroško stran.«
Janez je odrevenel. Ljudje pa so nategovali ušesa in zijali, kakor da bi jim zoboderec po vrsti ruval kočnike iz čeljusti. Na Bédanca so kar pozabili, tako jih je premotilo oboje: zlató v Režúnkinih rokah in njene besede. Čenkov Jôk, ki je bil svojčas vojščak in je vedel, kaj je vojaška čuječnost, pa se je nazadnje le ozrl po ujetniku. Poskočil je, kakor da bi z bosimi nogami stopil v gadje gnezdo.
»Ušel nam je!« je zatulil.
Vsi pogledi so se zapičili tja. Bila je resnica, klavrna resnica: Bédanec je izginil, kakor da bi ga bila zemlja požrla. Na kraju, kjer je še pravkar stal, skrušen in potrt, so ležale same gole hudobitne trte, ki imajo v sebi takšno vražjo moč ... Zrahljale so se mu bile med hojo in izmuznil se je.
Zavladala je pravšna narodna žalost.
»Zdaj pa imamo!« je z jokavim glasom zinil Šúrkov Štefan.
»Kakor pridobljeno, tako izgubljeno,« je turobno, kakor da bi nad odprtim grobom stal in premišljeval minljivost vsega posvetnega, zamodroval Šetínov Drejč!
»Kar je, to je,« je vdano vzdihnil naglojezni Brkóv Martin in se znesel nad komarjem, ki mu je iz nosa sesal kri. Neusmiljeno ga je ubil.
»Postavili smo se pa le!« je pristavil zadnjo piko Matíčev Klemen in se s smrkljo tako bahaško useknil, da je gromko zatrobilo.
8.
Tisto noč so Dóvžani kaj slabo spali. Pol vasi je tlačila mora, druga polovica pa se je z Bédancem še v snu ruvala na življenje in smrt. Tudi Režúnov Janez se je nemirno premetaval po ležišču do dne.
Zarana pa je po fari zavladalo pravšno ljudsko veselje: dobre žarkžené so prišle povedat, da je borôveljski hrust za zmerom pobral šila in kopita. Vsak na svojo stran sta šla: Bédanec čez Triglavsko pogorje na jug, žarkžena Zlatolaska pa čez Borovlje v Korotan. Grenka, pregrenka zavest, da vilinsko bitje ne more in ne sme skleniti zakonske zveze z navadnim smrtnikom, jo je gnala proč.
Vsi farani so bili veseli, le eden je bil žalosten: Režúnov Janez. Dolgo, dolgo se ni mogel potolažiti, čeprav je imel v rokah kepo pravšnega zlatá.
Konec
Prva objava v popoldnevniku Slovenski dom, letnik VII, št. 23 do 29, od 29. januarja do 5. februarja 1942 (7 nadaljevanj)
Pripravil France Malešič