Delo, Trip - Janez Mihovec: Samotni turni smuk v osrčju Julijskih Alp, v skriti gorski dolini – Bogu za hrbtom in hkrati tako blizu njega
Zima pobeli gore in turni smučarji končno spet dočakamo razmere, ki nam omogočajo, da na svetlo spravimo smučarsko opremo.
Opremi, ki je pozabljena v kotu čakala pol leta, da se spomnimo nanjo, spet vdihnemo smisel in namen njenega obstoja. Končno je mora deževnih, mračnih in predvsem vlažnih dni novembra za nami. Napoči zima. V gore prideta jasno nebo in zasnežena pokrajina.
Turni smuk po krnici Za Cmirom je prava paša za dušo in oči. Le spraviti se moramo iz toplega zavetja in se odpraviti v gore – opremljeni z dobro kondicijo, saj je vzpon strm in naporen ter zahteva skoraj ves dan. V dolini Vrata kilometer in pol pred Aljaževim domom na levo zavije kolovoz. Prav kmalu se konča, saj že po nekaj deset metrih prečka hudourniško strugo Bistrice, nato pa se spremeni v uhojeno pot. Začetek samega vzpona ne obeta kaj posebnega. Še dobro uro se je treba vzpenjati po gozdu pod pobočji severne stene Cmira. Nato pa končno pridemo na dno melišča in svet takoj postane lepši. Kdor si od tod ogleda gore v skupini Škrlatice, preprosto ne more biti razočaran.
Begunjski vrh; tako lep, da ostaneš brez besed
Z nekaj sreče je melišče zasneženo in jo zato uberemo kar naravnost v strmino. Spet traja kar nekaj časa, da se povzpnemo tik pod ostenje, nato pa zavijemo ostro na levo in končno vstopimo v mogočno dolino med grebenom Cmira in Vrbanovimi špicami. Če se človek kje lahko počuti ujetega, je ta dolina res pravi kraj. Vsepovsod gore in človeka postane kar malo strah. To sploh ni nič narobe, saj človek vsaj ne misli na pobočje, ki se strmo dviga in zahteva kar nekaj upornosti, da ga premaga. Potem pa pohodnik po treh urah vzpona končno pride do višine dva tisoč metrov.
Sledi presenečenje, kot se šika. Po kilometrih in kilometrih strmine stopiš okoli nekaj balvanov in nenadoma se svet poravna. Pred nami je širna krnica, ki je skoraj ravna. V tej kotlini se je nekdaj rojeval ledenik in se čez prag krnice spuščal proti dolini Vrata, kjer se je kot stranski ledenik združil z glavnim.
Na koncu krnice pa še tisti najlepši pogled: na Begunjski vrh. Človek ne ve, kaj bi rekel. Od vsepovsod drugod vrh ni prav nič posebnega. Pravzaprav je ob Triglavu bolj ali manj neopazen. Tu pa je čudovit – na koncu doline in nad njo v višave sega njegov dvoglavi vrh.
Najslajše je na koncu
Vendar je do njega pošteno daleč. Potrebna je vsaj ura, da se sprehodimo do zatrepa doline. Potem pa se začne precej izpostavljeni cikcak, ki nas popelje na Begunjska vratca in do Doma Valentina Staniča takoj za njimi. No, pa smo skoraj spustili dušo, a se kljub temu dvignili do cilja. Zdaj pride na vrsto tisto pravo. Razgled po okoliških vrhovih in martinčkanje na toplem soncu. Življenje skoraj ne bi moglo biti lepše. Če sem čisto natančen, tisto najlepše pride na vrsto ob povratku. Na noge si postaviš smuči in na vrsti je smučarija po deviških pobočjih. Vsakokrat znova sem presenečen. Za vzpon potrebuješ ure in ure, ko pa se spuščaš, gre vse skupaj precej hitreje. Je pa zato vsak zavoj vreden tega.
Ni lepšega, kot je turno smučanje. Vzameš svojo pot. Ves čas imaš vse čute na pecljih. Za smučarjem oblak snežnega prahu pa krasna kulisa pokrajine in doživetje, kot da si ti prvi in edini in da je biti tukaj en sam gromozanski privilegij. Ja, turno smučanje je nekaj, kar človeka osreči. Sploh pa turni smuk Za Cmirom. Samoten turni smuk v skriti gorski dolini. Bogu za hrbtom in hkrati tako blizu njega.
Janez Mihovec