Planinski vestnik - Tone Tomše:Označene poti dobivajo vse večji pomen tako pri nas kot v ostalih evropskih državah, kajti prosti čas, ki nam je na voljo, preživljamo vse bolj aktivno. Hoja in gibanje v naravnem okolju imata zato vse več privržencev.

O problemih naše planinske infrastrukture

Prav urejene in označene poti nam zagotavljajo, da se lahko tudi na terenu, ki nam ni poznan, znajdemo in tako dosežemo cilj, ki smo si ga zastavili doma. Zato so poleg planinskih najrazličnejše turistične in tematske poti v vse večjem porastu.
Planinskih poti v našem gorskem svetu je vsekakor dovolj, da lahko obiščemo praktično vse zanimive vrhove, koče, gorske predele in razne naravne zanimivosti. Tudi za tiste z nekoliko več adrenalina je poskrbljeno, saj PZS preko planinskih društev upravlja tudi 135 zavarovanih poti.

Čas dela svoje …
Marsikatera pot je v odličnem stanju. Pozna se, da za njo stojijo zagnani vzdrževalci. In vsa ta desetletja smo res dokaj vzorno skrbeli za poti, ki so nam zaupane. A časi se spreminjajo in tudi na tem področju prihaja do sprememb. V zadnjem obdobju posamezna društva zamirajo ali pa imajo vsaj precejšnje težave pri delovanju, tako kadrovske kot finančne. In tako se že pojavlja problem skrbništva in vzdrževanja posameznih poti, kajti še tako lepa, zanimiva in vzorno označena pot z leti postane zanemarjena, zaraščena ali drugače težko prehodna, če nima skrbnika. Pri planinskih društvih so to odseki za planinske poti oziroma njihovi markacisti, ki pa v današnji gospodarski ureditvi le še s težavo najdejo čas za delovanje.

Material in stroški za vzdrževanje poti so vse dražji. Status planinskih poti kot javnih poti nam še ne zagotavlja sistemskega financiranja države, čeprav bi to moralo biti že zdavnaj urejeno. Občine in zavodi za turizem se sicer vse bolj zavedajo pomena poti za razvoj turizma v kraju, a stvari se le počasi premikajo na bolje.
Pri tem se moramo upravičeno vprašati, ali smo tudi sami naredili dovolj, da bi se stanje izboljšalo. Pri večini javnih državnih razpisov namreč lahko kandidirajo le panožne zveze. Te so seveda dolžne pripraviti vso potrebno dokumentacijo, ki jo zahteva tak razpis. Enako je s pripravo skupnih projektov v okviru posameznih območij oz. regij. A če želimo vse to pripraviti, seveda potrebujemo podatke s terena, to je od planinskih društev. In prav tu se nam največkrat zatakne. Postavljanje zgolj lokalnih (društvenih) interesov nad skupne, ki je v določenih skupinah vedno bolj prisotno, žal ne vodi v razvoj. Zato bomo morali čim prej spoznati, da bomo lahko le skupaj prišli do boljših rezultatov in dodatnih finančnih sredstev.
Vzdrževanje poti je zaradi vse večjega obiska in samega pomena poti dobilo nove kriterije, za zagotavljanje katerih je potrebno še dodatno znanje. Komisija za planinske poti z enotnim izobraževanjem markacistov v okviru PZS skrbi, da se predvsem v planinskih društvih, ki imajo poti, planinci dodatno izobražujejo tudi za to dejavnost. Namen izobraževanj je predvsem čim enotnejši način označevanja na vseh planinskih poteh.

Zakon o planinskih poteh
Zakon o planinskih poteh, ki je bil sprejet leta 2007, je uzakonil stvari, ki smo jih planinci izvajali na planinskih poteh že v preteklih desetletjih. Vsekakor ni lahko vse problematike, ki je nastala v stoletju in več, kar obstaja organizirano planinstvo, na hitro urediti z zakonom. Država se vedno bolj zaveda pomena planinstva tako z rekreacijskega kot s turističnega vidika in zato je že v pripravo osnutka zakona vključila vsa za to pristojna ministrstva. Seveda pričakujemo, da nam bo stala ob strani tudi v bodoče, ko bomo ta zakon morali izvajati.
Največ težav še vedno povzroča legalizacija planinskih poti glede na to, da moramo upoštevati pravice lastnikov, a da hkrati tudi nadalje uporabnikom poti zagotovimo nemoten prehod. Čeprav nam ustava dovoljuje nemoteno gibanje po naravi, s tem da lastniku ne povzročamo škode, je prav Zakon o planinskih poteh to še jasneje opredelil. S prodajo posameznih zemljišč na podeželju se spreminja tudi odnos do planinstva. Če so prvotni prebivalci, domačini, planince nekako vzeli za svoje stalne obiskovalce, danes žal povsod ni več tako. Seveda so poleg lastnikov potrebne tudi uskladitve interesov ostalih uporabnikov prostora, kot so gozdarji, lovci, pašne in agrarne skupnosti.
Zakon o planinskih poteh nam seveda nalaga tudi določena administrativna opravila. Čeprav kdo misli, da je to razrast birokracije, lahko trdim, da smo vse to izvajali že do sedaj, le da smo to predpisovali in urejali z internimi pravilniki in akti. Tak način dela in zbiranja podatkov bo nujen, če bomo hoteli dobro pripraviti skupne projekte za kandidiranje na različnih javnih razpisih. Društva pri takih kandidaturah žal nimajo več nobenih posebnih ugodnosti glede na ostale pravne subjekte.

Popis planinskih poti
Evidenco planinskih poti je uvedlo že SPD, a je po drugi svetovni vojni postala nepopolna. Komisija za planinske poti je leta 1970 pričela s popisom poti, ki ga je zaključila leta 1973. Vse obstoječe poti so bile vnesene na posebne kartice, ki jih je uvedel takratni načelnik Stanko Kos. Obenem je bilo izvedeno tudi prvo številčenje poti, in sicer po sistemu vrstnega reda nastanka. Leta 1988 je bila narejena računalniška verzija tega popisa z dodatnim vnosom novonastalih poti. Na tej podlagi se je leta 2006 pričel vnos planinskih poti v geografski informacijski sistem QUO, ki je izdelek firme Globalvision iz Ljubljane. Po dveh letih skupnega dela je planinski modul v QUO postal glavni vir informacij za delo markacistov in za nove izdaje zemljevidov Planinske založbe. V delo na tem projektu je bilo do sedaj vključenih preko tristo markacistov. Prikaz planinskih poti je na voljo tudi na strežniku PZS. Seveda bomo z meritvami na terenu in vnosom novih podatkov nadaljevali tudi v naslednjih letih.

Delo markacistov
Markacisti, združeni v odsekih v planinskih društvih in odborih za planinske poti v okviru medruštvenih odborih, si po svojih časovnih zmožnostih in v okviru finančnih sredstev, ki jih pridobijo društva, prizadevajo čim bolje vzdrževati poti. V veliki večini jim to še nekako uspeva. Seveda imamo tudi društva, ki svojih poti zaradi takih in drugačnih vzrokov ne zmorejo tekoče vzdrževati, zato jim ponavadi priskočijo na pomoč sosednja planinska društva. Najbolj problematične poti skušamo urejati tudi v okviru tečajev za markaciste, srečanj odborov za planinske poti in licenčnih izpopolnjevanj. Seveda je to lahko le občasna rešitev.
Da pa zadeve na terenu niso takšne, kot si jih vsi želimo, se odraža tudi v odnosu družbe in države do prostovoljnega dela. Prostovoljstvo žal ni več vrednota in vsakodnevno pehanje za materialnimi dobrinami v tržno naravnanem svetu nas od tega še bolj oddaljuje. Markacistov, ki so pripravljeni vzdrževati poti na prostovoljni način, je vse manj. Zato se ni čuditi, da vse večkrat naletimo na slabo urejene in vzdrževane poti.

Poenotenje oznak
Enotne žige za vrhove in planinske postojanke smo uvedli že leta 1982, enotne skrinjice za vrhove pa leta 1991, ko je bil v Obvestilih PZS št. 1 objavljen tudi načrt skrinjic, ki je aktualen še danes. Enotne usmerjevalne table smo na podlagi posveta v Bormiu leta 1992 in priporočila CAA uvedli tudi pri nas. Zaradi najrazličnejših problemov smo jih šele leta 1996 s pomočjo sponzorskih sredstev Telekoma Slovenije pričeli nameščati na terenu. Planinska društva zaradi varčevanja s sredstvi iščejo najrazličnejše rešitve, kar seveda opažamo tudi na terenu. Upam, da nam bo v letošnjem letu uspelo dopolniti 20. člen zakona, s čimer bi dosegli večji priliv državnih sredstev. To bo predvsem pomembno, če želimo nadaljevati z ekološkimi sanacijami planinskih poti in s postavljanjem enotnih oznak.

Slovenska planinska pot
Slovenska planinska pot je glede na popularnost in nastanek neke vrsta blagovna znamka slovenskega pohodništva. Res je, da je v zadnjem času bistveno premalo propagirana, kar bo seveda treba popraviti. Podobno se dogaja tudi z evropskima pešpotema E6 in E7 in Vio Alpino, ki v večini poteka po naši Slovenski planinski poti. A zadnje tri imajo svoje spletne strani, na katerih je mogoče dobiti osnovne informacije. Enako je s številnimi lokalnimi obhodnicami.
A pri tem ne smemo mimo dejstva, ki se tiče vseh veznih in tematskih poti po Evropi, namreč da se danes v turizmu prodajajo doživetja in ne samo infrastruktura. Brez vključitve značilne slovenske kulinarične in etnološke ponudbe, kmetijstva v najrazličnejših oblikah in lokalnega prebivalstva take poti ne bodo mogle preživeti. Zato upamo, da bosta novo Združenje za pohodništvo, ki je bilo ustanovljeno v začetku leta 2008, in Slovenska turistična organizacija uresničili svoji poslanstvi predvsem na področju propagiranja.
Problemov okoli planinskih poti, ki jih bo treba reševati v prihodnje, je precej, od zakonodajnih in finančnih do naravovarstvenih in še kakšnih. S strpnostjo, iskanjem skupnih poti in predvsem z novimi idejami in pristopi jih bomo precej rešili, nekaj pa jih bo kljub temu ostalo tudi našim zanamcem.

150 let Alojza Knafeljca
Leto 2009 bo v znamenju 150-letnice rojstva Alojza Knafelca, avtorja Knafelčeve markacije. Kljub pomislekom, da je praznovanj v zadnjih letih morda preveč, se je Komisija za planinske poti odločila, da ta jubilej obeleži, a predvsem delovno. V okviru programa komisije bomo izvedli deset akcij popravil zavarovanih poti, realizirali programe usposabljanja za markaciste, nadaljevali z evidentiranjem planinskih poti, organizirali skupne akcije pri urejanju in označevanju poti in skušali bistveno več narediti na propagandnem področju.
Zavedamo se namreč, da je Knafelčeva markacija skozi desetletja postala ne samo oznaka za označevanje planinskih poti, pač pa neke vrste simbol slovenskega alpskega prostora. Prizadevali si bomo, da tako ostane tudi v bodoče. Da pa bomo vse to dosegli, je naloga tako skrbnikov kot uporabnikov planinskih poti.

Tone Tomše