Slovenske novice - Boštjan Fon: Borisu Lorenčiču in Urbanu Ažmanu je v Argentini uspel podvig, ki odmeva v alpinističnih krogih — Mariborsko-gorjanska naveza je po 13 letih prva, ki je na gori Fitz Roy ponovila nadvse zahtevno smer Tehuelche
Leta 1996 sta jo premierno preplezala Američan in Argentinec — Naša sta v 54 urah opravila vzpon in sestop po 1300-metrski granitni steni, ponekod gladki kot zrcalo — Po drugih smereh so prav tedaj plezali še trije Primorci in dva Gorenjca
Pot od doma, izpod Julijskih Alp, do Argentine, sprva do mesta El Calafate in nato z avtobusom do naselja El Chaltén, je trajala tri dni. Še dan pozneje sta bila slovenska alpinista pod strmo in gladko steno gore Monte Fitz Roy ali Cerro Chaltén, kot ji pravijo domačini.
Boris Lorenčič, 39-letnik iz Maribora, član AAO Kozjak, ki je z Markom Prezljem leta 2007 prejel prestižno alpinistično nagrado zlati cepin za novo smer v stebru Chomolharija v Tibetu, se je v navezi s sedem let mlajšim Urbanom Ažmanom iz Gorij, članom AO Radovljica, podal v smer Tehuelche.
»Patagonija je znana po vremenskih preobratih. Ko je stanje ugodno, ga je treba izkoristiti, zato sva šla takoj v steno,« je povedal Ažman. Odločila sta se pravilno, saj po njunem sestopu ves mesec ni bilo več razmer za vzpon.
Ni za bleferje
Lorenčič in Ažman sta se podala v severno steno Fitz Roya, ki so jo pod vodstvom Marca Sternija leta 1986 poskušali preplezati Italijani, a niso prišli na vrh. Po vseh premaganih tehničnih težavah so le sto metrov pred dostopom na vrh morali zaradi orkanskega vetra obrniti. Smer Tehuelche, ki je visoka 1300 metrov, je prva uspešno preplezala naveza Američana Douga Byerlyja in domačina Rola Garibottija. Do letošnjega vzpona slovenske dvojice si v to smer ni upal nihče, čeprav je gora priljubljen cilj svetovnih alpinistov.
»Lori je zelo nekonfliktna oseba. No, sploh če imaš isti cilj, potem se seveda da opraviti vse še lažje. Najbolj pa spoznaš človeka v steni, tam se pokaže kdo in kaj je. Že leta 2006, ko sva šla prvič skupaj v Patagonijo in uspešno splezala Slovaško smer, ki je med vsemi z 2400 metri najdaljša na gori, sva se odlično ujela,« mirno razlaga Ažman. Za gore ga je navdušil stric, alpinist Miha Žumer, s plezanjem pa se je potem večinoma ukvarjal sam. Oktobra 2000 je v južni steni Jongsanga doživel težko izkušnjo, ki se je tragično končala za njegovega 24-letnega soplezalca Andreja Markoviča. Med sestopanjem se mu je izpulila snežna sablja in je padel 700 metrov globoko, Urban pa se je moral sam spustiti po neznani smeri v dolino.
»Najbolj me vleče v Patagonijo. Lepa dežela, dobri ljudje in interesantne gore. Potrebno je biti hiter, a preudaren in izkoristiti vremenske razmere, ki so na voljo. Tam ni prostora za bleferje ali polovičarstvo,« strne vtise Ažman. Smer Tehuelche ima oceno 7/A2, a sama ocena smeri da plezalcem neko splošno informacijo, težavnost samega plezanja na gori, kot je Fitz Roy, je odvisna od trenutnih razmer.
Čokolada in sir
»Vesela sva bila, da nisva bila sama na gori. In ne boste verjeli, od vseh gorniških navez na svetu so smer Super Canaleto v severozahodni steni ob istem času plezali Primorci Rok Stubelj, Jernej Arčon in Dejan Koren iz AO Vipava.« Da bo mera polna, sta bila tedaj na odpravi na Fitz Roy še Mitja Šorn (AO Jesenice) in Jurij Hladnik (AO Kamnik).
»Smer je neverjetno strma,« opisuje Ažman. »Vmes je cug, dolg 350 metrov, najbolj zahteven na celi gori, drugače jih je v sami smeri sedem.« Cug pomeni raztežaj vrvi in ta naj bi meril največ petdeset metrov. Potem si predstavljajte, kako je bilo.
»Vmes je bilo kar precej predelov z ledom. Zaradi letošnjih vremenskih razmer, na tem območju je padlo veliko snega, so bile poledenele poči.« Od njunega šotora v naselju El Chaltén je sledilo štiri ure dostopa do stene. Odšla sta ob tretji uri zjutraj. »Prvi dan sva začela ob sedmi zjutraj in plezala dan in v noč, do druge ure ponoči.« Napravila sta si bivak v vertikalni steni in tam počivala štiri ure. »Z opremo v steni sva bila zelo racionalna, ker sva se odločila za hiter alpski vzpon. S seboj sva imela minimalno pijače, po liter in pol tekočine. Vmes sva dopolnila zaloge vode, ker se je sneg talil. Od hrane sva imela vsak po nekaj čokoladic, energijskih ploščic in kos sira.«
Skupaj s tehnično opremo sta imela alpinista v nahrbtniku vsak po sedem kilogramov. Na vrhu nahrbtnika sta imela navezane gorniške čevlje, saj sta v steni obula posebne plezalne čevlje.
»Po počitku je sledilo celodnevno plezanje do naslednjega jutra do tretje ure, ko sva prišla na vrh.« Tam nista smela Izgubljati časa, saj se je začel vremenski preobrat. V sestop sta šla med divjanjem vetra in naletavanjem snega, trajal pa je deset ur.
Priprava za prvo ponovitev smeri od leta 1996, ki bo v alpinističnih krogih še kako odmevala, se je začela z gorskim vodništvom, saj, kot pravi Ažman, tam pridobiš veliko vzdržljivosti in potrpežljivosti: »Sam pa hodim še v fitnes in se preganjam okoli na kolesu. Drugače pa za nas velja: starejši kot smo, bolj smo vzdržljivi. Alpinisti imamo vedno nove cilje in stalno plezamo po gorah, drugače pa po plezališčih.«
No, da se pred odhodom domov ne bi dolgočasila, sta Lori in Urbi skočila še na Aguja Guillamet in uživala v 600 metrski vertikali Von Rouge.
Boštjan Fon