Gore in ljudje: Listam po Šmitkovih Svetinjah preteklosti in poiščem tisto - o babah. Najdem, da se je Planjava nekoč imenovala Baba. Pa še to: Po gorenjski ljudski pripovedi so Kamniške planine spomin na pokoro grešnika ali nekega »škodljivega bitja«, ki je nosil(o) kamenje na kup. (*)
Knjige, glasba in gore
Tri. Glas tišine se je zadušil v snegu. Poskušal sem ujeti melodijo pesmi Walk in the silence:
»...Tišina je mati resnice, močnejša od besed. Za govorjenje resnice ne potrebuješ veliko besed. Govori čisto, da bodo tvoje besede zmogle kot sončna svetloba priti v naša srca ...« (+) Pozornost, potopljeno v glasbene spomine, sem preusmeril kvišku, v nebo. Ušesa so začela slediti dolgotrajnemu ropotu letal, ki so preletavala bližnje gore in sedlo. Glasovi. Po prečni poti k Jermanci so sproščeno priskakljali trije fantje. So kaj plezali? »Slap v Repovem kotu.« Kdaj smo bili mi tam pozimi?
(Pred natanko devetnajstimi leti, z Boštjanom in Janom. Šla sta malo popikat zaledenele ponvice. Ker tistikrat nisem imel gojzarjev, s seboj nisem vzel derez. Zato sem jo s cepinom in palicami mahnil na Srebrno sedlo. Navzdol sem moral hiteti, preden bi sneg ponovno zamrznil.)
Dva. V rokah sta držala dve deski in na licih nosila rdečico. »Ja, deskala sva s Kamniškega sedla. V planu sva imela tudi nekaj drugega, a se ni izšlo.« Fant je zasukal vrat v smer sedla. »Tule je prijetno zatišje. Zgoraj mrzlo piha. A če je kdo hodil na Brano? Na sedlu se tega ni videlo. Plaz ni videti zanesljiv.« Postavila sta me na trdna tla. Brane naglas še nisem odpisal. Strinjal sem se, da je tudi sedlo dovolj lep cilj.
Bom videl sproti. V mislih sem si začel popevati naslednjo Shirliejino pesem, Walk your talk – udejanjaj tisto, kar govoriš (+). Kdaj sva z Janom na sedlu preizkušala pol metra kratke smučke, ki sem jih rad imenoval
kahla (Kohla)?
(Bilo je 12. 4. 1980, dan pred Štuparjevim memorialom. Zvečer sem se vrnil s smučmi in naslednji dan odpeljal tekmo. Čas 1' 54'' mi danes ne pove nič.)
Eden. Tretji je bil sam. Zdelo se je, kot bi me razumel le vsak tretji stavek. Dejansko sem nerazločno momljal skozi zaščito proti ledenemu vetru. Snel sem obrazno masko. »Zgoraj je bilo vroče!« Se je šalil? Gora je bila še oblečena v tople barve zahajajočega sonca. Vračal se je s Planjave. Sestopil je mimo Sukalnika in po Vizjakovi. Na goro je šel skozi Repov kot. Pokazal mi je še zimski pristop na Brano po Bosovi grapi. Dve preprosti potezi z roko na kraju samem sta bili vredni več kot še tako dobri opisi v kakem vodniku. Kdaj sem brez derez lazil na Planjavo in se obrnil na Sukalniku? (V dnevniku piše 2. 12. 1979.)
Pod Planjavo. Volnena kapa ni bila več kos na videz lahnemu severniku. Vetrič je krepko rezal v ušesa. Kosti glave sem dodatno zavaroval s kapuco. V najdebelejših rokavicah me je začelo zebsti v prste. Sredi dlančnega dela sem jih stisnil v pesti. Ugašanje večerne svetlobe ni zmanjševalo vtisa prostranosti vse bolj strmega pobočja, oblečenega v belo. K izpostavljenim Babam sem prišel proti koncu mraka. Pokukal sem na savinjsko stran. Brrr! Kak mraz je bil šele tam. Med hojo proti koči me je na drugi strani skal presenetila senca. Nenadno se je pojavila spredaj. Nisem bil sam! Znašel sem se v soju medle svetlobe. Dobro, da se nisem ustrašil lastne sence. Točno nad vrhom Planjave/Babe je skoraj v polnosti svetila luna.
Babe. Beseda baba ima v slovenskem jeziku veliko pomenskih kategorij: označuje lahko staro žensko, demona ali čarovnico, suho, usahlo strugo ali sotesko, teman oblak, ki prinaša nevihto z dežjem ali mokrim snegom itn. Omenjene asociacije so na nek način združene v izrazu babji kot, ki predstavlja kraj, od koder prihajajo čez hrib nevihtni oblaki ... Zanimiv je tudi mikrotoponim Device v severozahodni steni Planjave/Babe (2399 m). (*)
Pastirsko izročilo o kamnitih »babah«, povezanih z vodo, vlago, blatom in rodovitnostjo pašnikov in čred, je bilo živo še tudi po razširjenju krščanstva na današnjem območju Slovenije in obalnem pasu Hrvaške od Istre do južnega Velebita. Pastirji so še do nedavnega časa med svojim prvim vzponom na Veliko planino nad Kamnikom puščali nekaj kovancev ali hlebček kruha na mestu, imenovanem »Babji trebuh« ali »Pasja peč«, z namenom, da bo »ponj prišla Baba in bo pobrala darove, drugače bo hodila okrog s tisto točo«. (*)
Nikoli nisem sam. Telefonski klic na drugem koncu brezžične linije je zvonil v prazno. Z domačimi sem iskal povezavo v mislih. Mraz je postal znosen. Nos sem lahko obrisal z robcem v roki. Za kratek čas sem zmogel biti celo brez rokavic. Motril sem motni zrak dolin. Sredi širokega sedla sem s pogledi pohajal k zvezdam. Prej ledena in rezka sapa je kar naenkrat postala znosnejša. V kolikšnem času bom imel vsega dovolj? Zadoščalo je dobre četrt ure navideznega brezdelja. V prvi strmini sem ponovno občutil veter in otrdelost prstov na rokah. Podrsavanje v dolino je bilo preprosto. Kako hiter je bil Jupiter! Na sedlu sem ga še videl nad Brano, z Jermance sem ga lahko opazoval že nad Vrhom Korena.
Domov. Med vožnjo se je na levi iz teme čutila obsežna gmota Velike Planine. Iskal sem radijsko postajo z glasbo, ki bi lepo sedla v ušesa. Nič mi ni bilo všeč. Najboljša izbira je bila gumb za izklop. Raje sem mrmraje poskušal ujeti melodijo pesmi Kako lepo z zgoščenke Preprosto Slovenija.
Spomnim se, ko sem s prijatelji prvič šla na Veliko Planino pri Kamniku. Po vožnji z žičnico in dolgem sprehodu, ki je sledil, smo sedeli v majhni koči nekje na vrhu in srkali vroč čaj. Ko sem pogledala skozi okno koče, so sneženi vrhovi gora zavzemali celotno površino okna. Bilo je kot v muzikalu Moje pesmi, moje sanje. »Ste prepričani, da so te gore prave?« sem vprašala prijatelje. Zdi se mi namreč, kot da je nekdo na vsa okna nalepil koledarje. Kako je lahko popolna lepota narave tako pristna, da se našim, oglasom vajenim očem, ki jo pohlepno zrejo, zdi ponarejena? Ta silna pristnost se je zdela tako nenaravna ravno zaradi polnosti, neoskrunjene in nedotaknjene snežne beline gorate gmote ob temnomodrem nebu in odsotnosti ljudi. (&)
Iztok Snoj
(*) Dr. Zmago Šmitek, Mitološko izročilo Slovencev)
(+) Shirlie Roden, The path of daring (Pot drznosti); CD
(&) Shirlie Roden, Preprosto Slovenija; knjiga in zgoščenka