Planinski vestnik - Andrej Pečjak: Tega mi res ni bilo treba, si mislim, ko skušam z desnico odpeti ledni vijak s pasu. Skozi rokav leve roke in za vrat se mi zliva voda, ki potem v obliki dveh curkov odteka skozi hlačnici ...

Rad bi se spustil, pa cepini ne držijo v »skutastem« ledu, vijak pa potem, ko sem ga zavil v nekaj, kar je bilo videti kot soliden kos ledu, kar z roko potegnem ven in ga vržem čez ramo.

Ničvredni so tile vijaki, si mislim, ko se prebijam naprej po napol tekočem slapu. Ko jih gledaš v trgovini ali zaviješ v led nekje, kjer itak ni težko in delikatno, so krasni, svetleči in vabljivi. Potem pa enkrat pride do tega, da vijak zares rabiš, ko je psiha na dnu, roki prezebli in trdi kot dve kladi, led pa zanič, tanek ali pa betonsko trd in seveda neusmiljeno navpičen. In v tistem trenutku odpovedo vsi čudeži tehnike, vse preklopne ročice in fino poliranje. Odpenjanje vponke, ki drži vijak na pasu, pa postane »misija nemogoče«.
Večina lednih plezalcev je že doživljala take trenutke, potem pa ob prvi priliki kupila nove vijake, ki so bili tisti hip v modi, v upanju, da režejo led kot maslo, ko je ta trd, in da držijo kot v betonu, ko je led gnil.

Razvoj lednih vijakov

V osemnajstih letih, kar plezam v ledu, sta se tehnika plezanja in oprema močno spremenili. Predvsem cepini, dereze in obutev so v zadnjem desetletju doživeli velik razvoj in dejansko olajšali plezanje ledne vertikale. Tega pa ne bi mogel reči za ledne vijake, ki so v bistvu enaki že več kot dve desetletji. Prvi ledni vijaki (ki so nasledili tesarske žeblje, s katerimi so si pomagali prvi plezalci) so bili najbolj podobni odpiračem za steklenice, kjer so se tudi sicer precej bolje obnesli, kot pa v ledu. Teorija lesnega vijaka v ledu ni dolgo vzdržala, zato so se kmalu pojavili prvi votli ledni vijaki podobni takšnim, kot jih poznamo danes. Imeli so precej debelejše stene, zato so bili težki, v trd led pa se nikakor niso pustili zaviti. Ko sem začel plezati slapove, so bili zadnji krik tehnike tankostenski titanovi ruski vijaki, ki se uporabljajo še danes in so predhodnik vseh sodobnih vijakov. V devetdesetih letih so skoraj vsi svetovni proizvajalci začeli delati tankostenske jeklene vijake z velikim ušesom, s katerim je bilo možno vijak zaviti tudi v trd vertikalen led. Temu so sledile razne oblike ušes, ročice za zavijanje, polirana notranjost stebla, konična oblika cevke v sredini in vedno bolj drobna navojnica. Še vedno pa velja tisto, kar je veljalo pred dvajsetimi leti: najbolje »reže« v led nov, tovarniško nabrušen vijak. Ko vijak prvič sreča skalo, se konice zobcev ukrivijo, vijak pa za ledno plezanje do brušenja v domači delavnici ni več uporaben. Trenutno so najbolj v čislih novi modeli vijakov Grivel, Black Diamond in Petzl/Charlet Moser. Verjetno tehnično najnaprednejši pa so vijaki e-Climb, ki imajo telo iz duraluminija, krono z zobci (ki je zamenljiva) pa iz jekla. Tako je vijak lahek in dobro reže v led, seveda pa ni poceni.

Uporabnost lednih vijakov

Ledni vijaki niso uporabni zgolj v ledu (in za odpiranje steklenic), v posebnih primerih jih lahko uporabimo tudi v skali, kamor jih zabijemo podobno kot profilni klin. Marsikdo med nami si je tako že uredil spust po vrvi, jaz zadnjič v Tajikistanu, ko so bile vse razpoke prevelike za klasične kline. Seveda tak vijak potem, ko se ga zabije v skalo, ni več uporaben za led, zato se to počne le v nujnih primerih in z najcenejšim vijakom. Dolgi ledni vijaki so uporabni tudi za pritrditev šotora na ledeniku, uspešni pa so tudi na raznih eksotičnih letališčih, ko se kakemu uslužbencu zazdijo sumljivi in je treba pred očmi začudenih potnikov razpakirati vso plezalno kramo. Prav zares pa so ledni vijaki zelo uporabni za plezanje lednih slapov in lednih smeri, ne smemo pa pozabiti vzeti s seboj enega ali dveh tudi takrat, ko gremo plezat skalne smeri pozimi ali grape, ki imajo vmes kakšen skok. Dostikrat se v skalni steni najde zaplata ledu, v kateri kratek vijak (10 cm) odlično drži. Če pa skalna smer v zimskih razmerah pokaže zobe, ga lahko zabijemo tudi v skalno razpoko in sestopimo po vrvi. Dolgi vijaki (20 cm) so nepogrešljivi tudi pri prečenju ledenika, saj se pod plastjo snega vedno najde led, kamor zavijemo vijak in si s tem pomagamo pri utrditvi sebe in padlega v ledeniški razpoki pri nadaljnjem postopku reševanja. Za obisk zimskih gora naj bi veljalo nekakšno zlato pravilo, da imamo s seboj vsaj kakšen ledni vijak, četudi ne gremo plezat slapov ali lednih smeri. Za tako uporabo so najboljši titanovi ledni vijaki, ker so lahki in nas ne bremenijo z dodatno težo. Ledni vijaki vzdržijo aksialno obremenitev od 1000 do 1500 kg, vendar niso podvrženi nobenemu obveznemu testiranju. Tisti, na katerih piše EN 568, so bili testirani na aksialno silo 10.000 N (1000 kg), vijaki z oznako UIAA ali UIAA 151 pa na 15.000 N (1500 kg). Na večini pa ni nobenih takšnih napisov, vendar moramo vedeti, da material navadno zdrži več – kritična točka je spoj vijaka in ledu. Zato vijaki, krajši od 10 cm, nimajo UIAA 151 testa, ker se pri visoki obremenitvi preprosto izpulijo iz ledu. Vijake testirajo v bloku ledeniškega ledu, ki vzdrži precej več, kot naš povprečen vodni led. Pri lednem plezanju je zato priporočljivo uporabljati komplete, ki se pri obremenitvi podaljšajo (raztrgajo se prešite vezi med trakovi) in s tem absorbirajo del sile. Ne vem za noben primer padca v ledu, ko bi se zlomil ledni vijak, sem pa slišal za več primerov, ko je enega ali več vijakov izpulilo iz ledu. Vedeti moramo, da sodobni vijaki s tankimi navojnicami v mokrem ledu zelo slabo držijo, ne glede na to, ali imajo UIAA certifikata ali ne, saj je ta merjen v suhem ledeniškem ledu. Tudi tukaj se najbolje obnese tisto staro pravilo lednih plezalcev – v ledu se ne pada.

Kaj upoštevamo pri uporabi lednih vijakov

• Preden se podamo v ledni slap ali smer, moramo preveriti število in dolžino vijakov, ki jih bomo vzeli s seboj. Če vemo, da je led moker, slap pa lepo »zalit«, vzemimo s seboj več dolgih vijakov, za »rahitičen« slap pa več kratkih, dolge pa le za stojišča.
• Kadar je temperatura zraka nad lediščem, moramo vedeti, da kovinski vijaki, ki zelo dobro prevajajo toploto, kaj hitro stopijo led okoli sebe. Sicer dobro zavit vijak lahko že po 15 minutah z roko potegnete ven. Sodobni vijaki s tanko navojnico so v takih razmerah še bolj nevarni. Stojišča zato dodatno zavarujemo tako, da vijake prekrijemo s snegom in tako preprečimo prehod toplote. Posebno nevarna so dalj časa trajajoča »treniranja lednega plezanja« z varovanjem od zgoraj.
• Če je led slab ali tanek, pred vami pa zahtevnejše plezanje, si zavijte dva vijaka in ju povežite med seboj, podobno kot bi uredili sidrišče.
• Sidrišče ojačate s tem, da vanj povežete tudi oba cepina – pri tem se vam ne more zgoditi, da bi med varovanjem zbili cepin in ostali sredi slapu z enim orodjem. Oklo cepina odlično drži (navzdol, ne navzgor) v ledu, ki je odstopljen od podlage in kjer navojnice vijaka ne primejo, ker je led pretanek. Seveda je treba ta »odlično drži« vzeti z rezervo, oziroma mu dodati »drži vsaj nekaj v danih pogojih«.
• Po uporabi v vijaku dostikrat ostane led. V primeru, da sta temperatura in vlaga pravšnja, je ta led skoraj nemogoče dobiti ven, kljub konični izvrtini vijaka, poliranju in raznim premazom, s katerimi nas proizvajalci prepričujejo, da je njihov izdelek najboljši. Vijaka, polnega ledu, seveda ni moč zaviti v led, zato služi bolj kot dekoracija lednega plezalca, dokler ledu ne odstranimo. Pri plezanju daljšega slapu ali smeri bomo prisiljeni iste vijake večkrat uporabiti in led izbezati ven. Tega nikar ne počnimo na ta način, da tolčemo s cepinom po vijaku ali pa udarjamo z enim vijakom po drugem. Tako lahko led spravimo ven, zato pa zanesljivo poškodujemo navojnico. V ne preveč »sitnih« razmerah pomaga pihanje v vijak, tiste posebno trdovratne pa je najbolje spraviti – za srajco. To sicer ni najprijetnejše, vendar pa zelo zanesljivo stopi led v vijaku, po trebuščku pa spusti curek hladnega tuša, ki seveda spodbudi naše gibanje v ledni strmini.
• Dostikrat se zgodi, da potem, ko preplezamo težko mesto (na primer: svečo) sledi led nižje naklonine, ki ga preplezamo, ne da bi zavijali dodatne vijake. Če se slap nadaljuje po snežni grapi, je v takem skoraj nemogoče narediti zanesljivo sidrišče. Skale nad grapo so dostikrat zglajene od vode tako, da klina ni možno zabiti. V takem primeru ne pozabite zaviti kakšnega varovalnega vijaka tam, kjer se led položi, vendar je še dovolj kvaliteten. Pa ne zaradi tistega, ki pleza kot prvi, ampak v primeru slabšega varovališča višje, soplezalec pa bi v težkem navpičnem delu padel.
• Če vijaka ne morete povsem zaviti v led, ker je ta pretanek, krajšega pa nimate, lahko uporabite kavbojski vozel – podobno kot pri ne povsem zabitih skalnih klinih. Vendar, pozor! Pri vijakih izdelovalca e-Climb kavbojskega vozla na telesu vijaka ne smemo uporabiti. Ti vijaki držijo skladno z normo samo povsem zaviti, to pa zato, ker je telo iz aluminija.
• Če ledne vijake nosite v tulcih, je to za plezanje navzgor zelo praktično, pri dostopu ali sestopu, še posebej po kakšnem ruševju, pa se kaj lahko zgodi, da boste s svojim izgubljenim vijakom osrečili ponavljalce.
• Nekateri vijaki imajo trak za vponko že »vgrajen«. V teh primerih prihranimo eno vponko, postopek zavijanja in vpenjanja vrvi pa je hitrejši, saj vijak zavijamo skupaj s trakom in vponko.

Prihodnost lednih vijakov

Glede na klimatske spremembe se kaj lahko zgodi, da bo ledna sezona še krajša, dokler ne bo nekega dne ledu na naši geografski lokaciji povsem zmanjkalo. Takrat spet vzemite v roke tale Planinski vestnik in si osvežite spomin, kako je moč ledne vijake uporabiti tudi v skali. Do takrat pa nam bodo še uspešno služili po bolj ali manj zamrznjenih slapovih in nas reševali v kočljivih situacijah lednih vertikal. Pa nikar ne verjemite preveč reklamnim sporočilom, tisti, ki so jih napisali so led videli kvečjemu v kozarcu z viskijem …

Andrej Pečjak